Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona tokrat svetuje bralki, ki je pred desetletji prevarala moža, zdaj pa je za to po naključju izvedela njena hči ...
Draga Polona,
stara sem 55 let, z možem sva poročena 30 let in imava 27-letno hčer. Nikoli si nisem predstavljala, da bo nekaj, kar sem naredila pred skoraj dvema desetletjema, nekega dne ogrozilo našo družino. Toda prav to se zdaj dogaja.
Pred 20 leti sem imela afero. Trajala je približno štiri mesece, in čeprav za svoje dejanje nimam opravičila, bi rada pojasnila okoliščine. Z možem sva bila takrat v precej težkem obdobju. On je ogromno delal, jaz sem se počutila osamljeno, najina hči pa je bila še majhna in je zahtevala ogromno moje pozornosti. Spoznala sem moškega, ob katerem sem se po dolgem času spet počutila zaželeno, ne več samo kot mama in gospodinja, in naredila nekaj, kar še danes obžalujem.
Afero sem končala sama. Ljubimec je želel, da zapustim moža, jaz pa sem takrat dokončno spoznala, da nočem izgubiti družine. Z njim sem prekinila vse stike in se odločila, da bom poskusila rešiti svoj zakon.
Možu za afero nisem nikoli povedala. Vem, kaj si boš mislila, ampak takrat sem bila prepričana, da bi mu s priznanjem samo povzročila nepopravljivo bolečino. Od takrat sem mu bila zvesta. Najin zakon se je z leti izboljšal in danes lahko iskreno rečem, da sva srečna. Skupaj potujeva, imava skupne načrte za upokojitev in po vseh teh letih sva si še vedno zelo blizu.
Pred nekaj tedni pa je najina hči med pospravljanjem podstrešja našla škatlo z mojimi starimi pismi. Med njimi je bilo tudi pismo, ki sem ga pred dvema desetletjema napisala ljubimcu, vendar ga nikoli nisem poslala. V njem sem mu pojasnila, zakaj ne morem zapustiti moža in hčere. Napisala sem tudi, da sem ga imela rada. Hči je pismo prebrala in me še isti večer soočila z njim. Bila je popolnoma pretresena. Najprej me je vprašala, ali je res, nato pa, ali oče ve. Ko sem ji povedala, da ne, je začela jokati.
"Ves čas govoriš, kako pomembna sta zaupanje in poštenost. Zdaj pa ugotovim, da očetu že leta lažeš," mi je rekla. Poskušala sem ji razložiti, da je bila to strašna napaka, ki sem jo obžalovala in je nikoli ponovila. Toda ni je zanimalo. "Oče misli, da ima popoln zakon. Ti pa veš nekaj, kar bi lahko spremenilo vse. Kako lahko vsak dan sediš z njim za isto mizo?"
Potem mi je postavila ultimat: ali bom očetu povedala sama ali pa mu bo povedala ona. Prosila sem jo, naj tega ne naredi. Povedala sem ji, da je bila takrat stara sedem let in da ne more razumeti vsega, kar se je dogajalo med nama z možem. To jo je samo še bolj razjezilo. "Nisem več stara sedem let. In ne bom sodelovala pri tem, da imaš očeta za norca," je rekla.
Od takrat se skoraj ne pogovarjava. Pred nekaj dnevi mi je sporočila, da imam do konca meseca čas, da očetu povem resnico. Če tega ne bom storila, bo govorila z njim sama. Najhuje pa je, da mož ničesar ne sluti. Opazil je, da je hči zadnje čase zadržana, in me vprašal, ali se je kaj zgodilo. Rekla sem mu, da ima nekaj težav v službi. Tako sem se spet zlagala, čeprav sem si obljubila, da tega ne bom več počela.
Polona, vem, da sem pred 20 leti naredila nekaj groznega. Toda ali mora ena napaka iz preteklosti res uničiti vse, kar sva z možem od takrat zgradila? Hčer imam neizmerno rada, ampak zdi se mi, da nima pravice odločati o najinem zakonu. Po drugi strani razumem, da ji je težko gledati očeta v oči. Naj možu povem resnico in tvegam, da ga izgubim?
Maja
Draga Maja,
veš, da sem vedno brutalno iskrena in tudi tokrat bom. Tvoja hči ni kriva, da je tvoj zakon zdaj v nevarnosti. In če bo mož izvedel za afero, ga ne bo prizadela zato, ker je hči našla pismo, ampak zato, ker si ga ti pred dvajsetimi leti prevarala. To ti povem zato, ker v tvojem pismu večkrat zaznam občutek, da je prav hči tista, ki utegne uničiti vajino družino.
Toda hči ni ustvarila skrivnosti. Samo odkrila jo je. Razumem, da te je strah. Dvajset let je dolgo obdobje. Z možem sta vmes preživela marsikaj, hči je odrasla, zakon se je izboljšal in danes imata življenje, ki ga nočeš izgubiti. Verjamem tudi, da afero iskreno obžaluješ. Ljudje delajo napake, tudi zelo velike, in ena slaba odločitev še ne pomeni, da je vse, kar so naredili pozneje, laž.
Toda nekaj me pri tvojem razmišljanju vseeno moti. Praviš, da možu nisi povedala, ker ga nisi želela prizadeti. Morda je to deloma res. Toda priznajva si, da si s tem zaščitila tudi sebe. Ni se ti bilo treba soočiti z njegovo jezo, razočaranjem ali možnostjo, da bi te zapustil. Dvajset let si imela možnost sama odločati, kaj boš naredila s svojo napako. Tvoj mož te možnosti ni imel, ker zanjo sploh ni vedel. In zdaj jo želiš odreči še hčeri.
Tu pa se stvari zapletejo. Tvoja hči je stara 27 let. Ni več otrok, ki bi ga bilo treba zaščititi pred vsako neprijetno resnico. Očeta ima rada in razumljivo je, da se počuti grozno, ker ve nekaj, česar on ne. Po drugi strani imaš prav, da hči ne pozna vseh okoliščin vajinega zakona. Ne ve, kakšna sta bila pred 20 leti, kako sta reševala težave in kaj vse sta od takrat preživela. Toda za eno stvar ji teh okoliščin ni treba poznati: ni dolžna lagati očetu, da bi zaščitila mamo. Ti pa od nje očitno pričakuješ prav to.
Ne pravim, da bi morala hči jutri odhiteti k očetu in mu vse povedati. Mislim, da je prav, da ti je dala priložnost, da to storiš sama. Prav tako pa se mi ne zdi pošteno, da jo postavljaš pred izbiro med zvestobo tebi in poštenostjo do očeta. Zato ti svetujem, da z možem spregovoriš sama. Ne zato, ker ti je hči postavila ultimat, ampak ker je skrivnost zdaj prišla na dan in je ne moreš več obdržati zase, ne da bi v njeno prikrivanje vpletla še nekoga.
Povej mu, kaj se je zgodilo. Ne opravičuj afere z njegovo odsotnostjo ali težavami v zakonu. Lahko mu pojasniš, kako si se takrat počutila, vendar ne pozabi, da si bila ti tista, ki se je odločila za nezvestobo. Ne moreš vedeti, kako bo mož reagiral, se pa zna zgoditi, da sploh ne bo najbolj prizadet zaradi štirih mesecev nezvestobe. Morda ga bo bolj bolelo dejstvo, da je naslednjih osemnajst let živel v prepričanju, da pozna resnico o svojem zakonu. Mogoče ti ne bo mogel odpustiti. Ampak to je nekaj, o čemer mora presoditi on, ne ti. Zakon, ki je zgrajen na laži, za moje pojme ni uspešen zakon.
Polona
