Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona tokrat svetuje bralki, ki je razpeta med mamo in partnerjem.
Draga Polona,
pred pol leta mi je umrl oče, mama je po skoraj 40 letih zakona ostala sama. Sprva se je kar dobro držala, pred dobrim mesecem pa je padla doma in si poškodovala kolk. Po operaciji okreva, vendar je postalo jasno, da vsaj nekaj časa ne bo mogla živeti tako samostojno kot prej.
Z možem živiva v hiši in imava dva otroka, stara 11 in 14 let. Imamo tudi manjšo sobo za goste, zato se mi je zdela rešitev samoumevna: mami sem rekla, da lahko pride živet k nam.
Ko sem to zvečer povedala možu, je samo rekel: "Ni šans." Najprej sem mislila, da se šali, pa se ni. Vprašala sem ga, kaj naj bi to pomenilo, on pa je rekel: "Seveda ji bova pomagala pri okrevanju, ampak z njo ne bom živel. To lahko traja leta!"
Polona, tako sem bila jezna, da tisto noč skoraj nisem spala. Moja mama je za naju naredila ogromno. Ko sva pred leti kupovala hišo, nama je dala 20.000 evrov svojih prihrankov. Ko sta bila otroka majhna, ju je več let pazila vsaj trikrat na teden, da sva lahko oba normalno delala. Prišla je, ko je bil kdo bolan. Pobirala ju je iz vrtca. Kuhala kosilo. Ko sva bila v finančni stiski, nama nikoli ni bilo treba prositi dvakrat. Mož je vse to pomoč brez težav sprejel. Zdaj, ko ona prvič zares potrebuje naju, pa nenadoma govori o "mejah" in "najinem domu". Rekla sem mu, da se mi zdi to neverjetno nehvaležno. On pa mi je odgovoril: "To, da nama je pomagala, ne pomeni, da sem se strinjal, da bom nekoč živel z njo."
Če sem poštena, njegova težava z mojo mamo ni nova. Mama zna biti naporna. Vedno ima mnenje o vsem. Ko sta bila otroka majhna, sta se z možem večkrat kregala, ker ni odobravala njegove vzgoje. Meni je govorila, da bi moral več pomagati doma. Še danes zna komentirati, koliko dela, kako vzgajava otroka ali za kaj zapravljava denar. Včasih pride brez najave, ker se ji ne zdi potrebno, da bi se napovedovala lastni hčerki. Skratka, mož ji je marsikaj zameril. Ampak po drugi strani je bila res vedno tam za naju.
Mož zdaj predlaga, da ji plačava pomoč na domu ali ji poiščeva manjše stanovanje bližje nam. Pravi, da jo bo vozil k zdravniku, šel zanjo v trgovino in finančno prispeval, kolikor bo treba. Samo živeti z njo noče. Jaz pa ne razumem, kako naj lastni mami po vsem, kar je naredila zame, rečem: "Oprosti, pri nas nisi dobrodošla."
Poleg tega sploh ne govorimo nujno o več letih. Morda bo čez nekaj mesecev spet dovolj samostojna, da se vrne domov. Najhuje je, da sem ji že rekla, da lahko pride k nam. Nisem niti pomislila, da bo mož proti. Zdaj sem ujeta med njima. Mama pričakuje, da jo bomo po rehabilitaciji vzeli k sebi, mož pa pravi, da tega ne bo dovolil. In prvič v najinem zakonu se mi zdi, da mu nekaj res zamerim. Kaj naj naredim?
Vlasta
Draga Vlasta,
razumem, zakaj si jezna. Tvoja mama ni nekdo, ki se je pojavil samo takrat, ko je potreboval pomoč. Leta je pomagala vama. Pazila je vajina otroka, dala vama denar za hišo in vskočila, ko sta jo potrebovala. Popolnoma razumem, zakaj zdaj čutiš: prišel je naš čas, da nekaj vrnemo.
Ampak tvoj mož ti pravzaprav ne govori, da tvoji mami noče pomagati. Govori ti, da noče živeti z njo. In to ni isto. Ponudil je pomoč na domu, stanovanje v bližini, prevoze, nakupe in finančno pomoč. To niso predlogi človeka, ki bi hotel svojo taščo pustiti na cedilu. Postavil je samo eno mejo: svoj dom. In glede na to, kar si napisala o njunem odnosu, njegova meja ni prišla od nikoder.
Tvoja mama komentira vajin zakon, njegovo starševstvo in vajin denar. Prihaja brez najave. Užalila ga je. Zdaj pa naj bi ta človek privolil, da bo z njo delil dom, ne da bi ga sploh kdo vprašal.
Tu si naredila napako ti. Mami si ponudila vajin skupni dom, preden si vprašala človeka, ki v njem živi s tabo. Razumem, zakaj. Zate je bila odločitev čustveno samoumevna. Toda za vselitev še enega odraslega človeka v skupni dom potrebujeta dva "da". En "ne" je dovolj, da je treba poiskati drugo rešitev.
In še nekaj, kar bo morda težje slišati. Tvoja mama vama je pomagala, ker vaju ima rada. Upam vsaj, da je bilo tako. Če pa je bilo tistih 20.000 evrov, varstvo vnukov in vsako skuhano kosilo v resnici polog za pravico, da se nekoč vseli v vajino hišo, potem to ni brezpogojna ljubezen in podpora. Hvaležnost ni dosmrtna pogodba o skupnem gospodinjstvu.
Vsekakor pa mama potrebuje pomoč. Ti čutiš odgovornost zanjo. Zato jo morata skupaj poiskati – in glede na to, kar pišeš, je mož pri tem pripravljen sodelovati. Če gre res samo za nekaj mesecev okrevanja, se pogovorita tudi o tem. Morda je začasna rešitev z zelo jasnim datumom in pravili nekaj, o čemer je pripravljen še razmisliti. Morda ni. Tudi tega ne moreš zahtevati. Predvsem pa ne postavljaj stvari tako, kot da imaš na izbiro samo dve možnosti: mamo vzamem k sebi ali jo zavržem.
Med tema dvema možnostma je ogromno prostora. Lahko si dobra hči, ne da bi živela z mamo. In tvoj mož je lahko hvaležen za vse, kar je naredila za vajino družino, ne da bi ji zaradi tega dolgoval ključ vajinih vhodnih vrat.
Zdaj pa boš morala narediti neprijeten del: mami povedati, da si ji nekaj obljubila, preden si se o tem pogovorila z možem. Ne reci ji: "Mož ti ne dovoli priti." ampak "Prehitro sem ti obljubila nekaj, o čemer bi se morala najprej pogovoriti doma. To je bila moja napaka. Ampak našli bomo rešitev in pri tem te ne bomo pustili same."
In zapomni si: takšnih obljub prihodnjič ne dajaj sama.
Polona
