Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona tokrat svetuje bralki, ki je po branju hčerinih sporočil ugotovila, da se njena hči pravzaprav boji svojega očeta. Kako ukrepati v takem primeru?
Draga Polona,
pred nekaj dnevi sem naredila nekaj, na kar nisem ponosna. Brala sem sporočila svoje 16-letne hčerke. Zdaj si želim, da jih ne bi. Malo ozadja: z možem sva skupaj skoraj 20 let in vedno sem ga imela za dobrega očeta. Je strog in hitro izgubi potrpljenje, ampak nikoli nisem pomislila, da bi se ga otroka lahko bala.
Zadnje leto se je njegov odnos s hčerko zelo poslabšal. Včasih je bila očkova punčka, zdaj ob njem postane napeta, odgovarja mu z eno besedo in se izogiba temu, da bi bila sama z njim. Mož mi govori, da ne ve, zakaj je taka. Jaz pa sem skušala to omiliti, tako da sem hčerki ponavljala: "Ati te ima rad. Samo skrbi ga zate."
Pred nekaj dnevi mi je dovolila uporabiti njen telefon, da bi ji poslala neko fotografijo. Takrat se je na zaslonu pojavilo sporočilo njene najboljše prijateljice, ki jo je spraševala, "ali je spet znorel nanjo". Sicer v nemogočem jeziku, ki ga zdaj uporabljajo mladi, ampak sem ga uspela dešifrirati. In tudi takoj sem vedela, o kom govori. Vem, da bi morala telefon odložiti, pa ga nisem. Odprla sem pogovor in preskrolala kar precej nazaj.
Hči ji je več mesecev pisala stvari o svojem očetu, na primer to, da "pred mano tega nikoli ne počne", da je takoj spet normalen, ko pridem domov in podobno. Pisala je, da nanjo kriči, ji govori, da je lena, nehvaležna in da bo v življenju pogrnila. Da takrat, kadar je jezen, stopi čisto blizu nje in ji govori, naj "pazi, kako govori z njim". Enkrat naj bi v jezi udaril po vratih tik ob njej. Še več: hči je prijateljici napisala, da mora zdržati samo še dve leti, potem pa gre študirat čim dlje stran in ji ga ne bo treba več gledati.
Prijateljica jo je vprašala, zakaj mi tega ne pove, hči pa je odgovorila, da vedno pravim, da pretirava, češ da jo ima ati samo rad. Zlomilo me je. Spomnila sem se, da mi je hči že večkrat rekla, da je oče drugačen, kadar mene ni. Enkrat me je celo vprašala, ali tudi name tako kriči. Nisem je vzela resno, mož do mene namreč res ni tak. V 20 letih se ga nisem nikoli bala, zato si težko predstavljam, da se moja hči doma počuti tako.
Previdno sem ga vprašala, ali se zadnje čase veliko prepirata. Odgovoril je: "Saj veš, kakšna je. Malo povzdignem glas in že misli, da jo nekdo maltretira." Zdaj ne vem, komu naj verjamem. Po eni strani svojega moža poznam 20 let. Po drugi pa hči teh stvari ni pisala meni, da bi me obrnila proti njemu. Pisala jih je najboljši prijateljici, ker je bila prepričana, da jih ne bom nikoli videla. Če jo vprašam, ji moram priznati, da sem brala njena sporočila. Če vprašam moža, jo bom izdala. Kako naj ugotovim, kaj se v resnici dogaja v naši hiši?
Ženja
Draga Ženja,
verjemi hčerki dovolj, da preveriš. Kar si prebrala, je dovolj resno, da tega ne smeš odpraviti kot najstniško pretiravanje. Poleg tega nekaj govori hčerki v prid: teh stvari res ni govorila tebi, da bi te pridobila na svojo stran, ampak jih je zaupala prijateljici. Zato pojdi najprej k njej, ne k možu. Priznaj, da si prebrala sporočila. Opraviči se. Potem pa ji povej: "Prebrala sem nekaj, zaradi česar me skrbi. Rada bi vedela, kaj se dogaja med tabo in očetom, ko mene ni. Tokrat te bom samo poslušala."
In res poslušaj. Brez "ampak ati te ima rad". Brez "saj ga poznam". Brez "verjetno si bila tudi ti nesramna". Najbrž ti je najtežje sprejeti prav dejstvo, da mož do tebe nikoli ni takšen. Toda to, da se ga ti ne bojiš, ne pomeni, da se ga ne boji ona. Če ti hči potrdi kričanje, poniževanje in zastraševanje, potem to ni več običajen konflikt med strogim očetom in najstnico. Udariti po vratih tik ob človeku ali mu stopiti tako blizu, da se boji, kaj bo sledilo, ni normalen način postavljanja meja. Morala se boš soočiti z možem – in poskrbeti, da hči ve, da je doma varna.
Torej: ja, naredila si napako, da si hčerki vdrla v zasebnost, ampak precej večja napaka bi bila, da bi zaradi slabe vesti zdaj ignorirala to, kar si izvedela. Hči ti je očitno že poskušala povedati, da je oče drugačen, ko te ni. Takrat je nisi slišala. Zdaj jo. In morda boš ugotovila, da tvojega moža žal pozna na način, na katerega ga ti nikoli nisi.
Polona
