Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Poloni piše bralka, ki jo je gledanje resničnostnega šova spravilo na rob obupa ...
Draga Polona,
vem, da se bo to mogoče slišalo malo patetično, ampak res sem že utrujena. Utrujena od razočaranj, od polovičnih zgodb, od moških, ki najprej obljubljajo vse, potem pa izginejo ali se ohladijo brez pravega razloga.
Zadnje čase me je še dodatno zadela zgodba Kaje in Karla iz hrvaške verzije Sanjskega moškega. Ne morem verjeti, kako lepo se jima je izšlo in da sta še kar skupaj. Ko gledam njune objave na Instagramu, me, priznam, kar boli od ljubosumja.
In najbolj noro pri vsem skupaj? Kaja se je že prej prijavila v slovenskega Sanjskega moškega in ji ni uspelo. Pa je vseeno poskusila še enkrat – in na koncu dobila pravljico.
Točno to, kar si jaz želim. Nekoga, ki me vidi. Ki ostane. Ki se ne ustraši, ko stvari postanejo resne. Ampak pri meni se vedno konča enako. Nekaj časa je lepo, potem pa začnejo prihajati izgovori. Ali pa tišina. In spet moram začeti znova ...
Kaj ti misliš: so pravljice sploh možne? Obstajajo take zgodbe samo za druge? Ker jaz imam občutek, da se trudim, odpiram, dajem priložnosti … pa se vedno znajdem na začetku. Potem pa gledam take pare, kot sta Kaja in Karlo, in si mislim: zakaj njim uspe, meni pa ne? Kaj delam narobe?
Naveličana
Draga naveličana,
najprej nekaj, kar ti verjetno ne bo všeč, ampak je nujno: ti ne živiš v resničnosti Kaje in Karla. Živiš v svoji.
Brez dvoma je to, kar se je zgodilo v resničnostnem šovu, lepa zgodba, ki ima tudi tisti "filmski pridih" – Kaja je poskusila enkrat, ni uspelo, poskusila še enkrat in našla ljubezen.
Ampak veš, na kaj ljudje pri takih zgodbah radi pozabijo? Da vidiš rezultat, ne pa procesa. Ne vidiš vseh napačnih ljudi, vseh razočaranj, vseh trenutkov, ko je tudi ona verjetno mislila, da se ji ne bo izšlo. Ali pa tega, koliko(krat) je bila pripravljena tvegati.
Poleg tega: ne želim omalovaževati njune zgodbe, ampak pogosto ljubezenske pravljice, ki se skozi Instagram ali TikTok filtre zdijo sanjske, v resnici niso takšne – ali pa so pravzaprav povsem običajne zveze.
Praviš, da si utrujena od začetkov, kar je razumljivo. Ampak prava, stabilna in dolgoročna ljubezen se žal ne more zgoditi drugače. In ni problem, če si želiš pravljico, je pa problem je, če zaradi nje začneš verjeti, da je nekaj narobe s tabo, ker je še nimaš.
Ljubezen ni nagrada za trud. Ni matematična enačba, kjer vložiš dovolj in dobiš rezultat. Je kombinacija časa, ljudi in tega, da v pravem trenutku ne pobegneš – ne ti, ne on. Kaja ni dobila ljubezni zato, ker je boljša od tebe. Dobila jo je, ker se ji je ta kombinacija pač izšla.
Ne primerjaj svojega ozadja z vrhuncem nekoga drugega in ne nehaj poskušati samo zato, ker si utrujena. Včasih je prav tisti "še enkrat" poskus, ki spremeni vse!
Polona
