Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona tokrat odgovarja bralki, ki se je znašla v neprijetni situaciji na zabavi, kjer je njen pes po spletu okoliščin podrl majhnega otroka ...
Draga Polona,
imam situacijo, ki me je pošteno vrgla iz tira in ves čas si jo preigravam v glavi in se sprašujem, ali sem jaz tista, ki je naredila napako.
Z možem sva se nedavno preselila in v novi okolici spoznala par, ki naju je povabil na zabavo ob vselitvi. Gostiteljica me je večkrat prosila, naj pripeljeva tudi najinega psa, ker ga obožuje. Izrecno sem jo vprašala, ali bodo tam otroci, ker najin pes ni vajen majhnih otrok in nama to ne bi bilo prijetno. Rekla je, da ne.
Ko sva prišla, pa šok – po stanovanju je hodil majhen otrok, star kakšni dve leti, praktično brez nadzora.
Psa sem zato ves čas držala pri sebi. Potem pa je gostiteljica vztrajala, da ga malo prime, da si jaz lahko v miru vzamem hrano. Rekla sem ji, naj ga ne spušča brez nadzora.
Čez nekaj minut zaslišim jok. Pritečem in vidim otroka na tleh, moj pes pa zraven. Izkazalo se je, da ga je gostiteljica spustila in rekla otroku, naj ga poboža. Ko ga je otrok pobožal, je pes – kot je navajen – skočil nanj, ga z zadnjimi tacami "pozdravil" in ga podrl.
Otrok je začel jokati, njegova mama pa je takoj prihitela od nekod in me napadla, da sem neodgovorna in da ne bi smela spuščati psa brez nadzora.
Bila sem šokirana. Najprej so me prepričevali, naj psa sploh pripeljem. Potem so mi rekli, da otrok ne bo. Potem pa ga nekdo drug spusti in naredi ravno to, kar sem izrecno prepovedala. Na koncu pa izpade, da sem jaz kriva.
Po eni strani si mislim: pes je moj, odgovornost je moja. Po drugi strani pa – ga res lahko nadzorujem, če drugi ignorirajo moje meje? Sem torej naredila napako ali ne?
Kaja
Draga Kaja,
tole je ena tistih situacij, kjer se krivda zelo hitro napačno razporedi. Seveda je pes tvoja odgovornost, ampak to ne pomeni, da moraš predvidevati in popravljati napake vseh drugih odraslih ljudi v prostoru.
Ti si naredila tri zelo jasne stvari: vprašala si, ali bodo prisotni otroci , opozorila si, da pes ni vajen otrok in izrecno rekla, naj ga ne spuščajo brez nadzora. In potem je nekdo naredil točno to, kar si prepovedala.
To ni nesporazum, temveč ignoriranje. Še huje je, da je nekdo aktivno ustvaril neprijetno situacijo (spustil psa in ga "predstavil" otroku), potem pa odgovornost preložil nate. To je nepošteno.
Vseeno pa zdaj pride še del, ki ga moraš slišati, čeprav ti ne bo všeč: tvoj pes skače na ljudi. To ni "prisrčen pozdrav", temveč vedenje, ki mora biti pod nadzorom – še posebej, če psa vodiš v nepredvidljiva okolja, kot so zabave, kjer ne veš, kdo bo tam. Pa sploh ni nujno, da pes podre otroka, tudi odrasli se lahko počutijo izrazito neprijetno, če pes kar skoči nanje.
Torej, ja — tukaj imaš tudi ti svoj del odgovornosti. Ne zato, ker bi konkretno na zabavi naredila nekaj narobe, ampak zato, ker vedenje psa očitno ni dovolj stabilno za takšne situacije.
Vseeno pa tvoj pes ni "napadel" otroka, obnašal se je, kot je naučen. Problem je, da odrasel človek ni razumel, da dveletnik ni isto kot odrasla oseba, tvojih opozoril pa ni jemal resno.
Ampak hkrati: če veš, da tvoj pes skače na ljudi, potem moraš prevzeti odgovornost, da ga v takšne situacije sploh ne postavljaš – ali pa ga naučiš drugače. To je tista meja, kjer se ne moreš več zgovarjati na krivdo drugih, ampak se zavedati, da je to nekaj, kar moraš urediti sama pri sebi.
Polona
