Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Poloni tokrat piše ženska, ki ji je neznanka na dopustu nehote dala najpomembnejši nasvet v življenju ...
Draga Polona,
stara sem 39 let. Z možem in otrokoma smo bili letos na dopustu na manjšem hrvaškem otoku, kamor se vračamo skoraj vsako leto. Vsako jutro sem zgodaj vstala in sama odšla na kavo v majhen lokal ob morju. To je bil moj edini trenutek dneva, ko nisem bila žena, mama ali organizatorka družinskega dopusta.
Tretje jutro je k meni pristopila starejša gospa, ki sem jo v lokalu videla že večkrat. Nasmehnila se je in vprašala, ali lahko prisede, češ da me je tukaj že videla in sem ji bila simpatična. Povedala je, da ji je ime Marija, da je stara 68 let in da že več kot dvajset let vsako poletje pride na isti otok. Sprva sva govorili o vremenu, morju in turizmu. Nekje vmes me je, priznam, zaneslo v pritoževanje nad otroki, možem, tem, da je veliko dela tudi na dopustu. Vprašala me je: "Koliko ste stari?" Ko sem ji povedala, da bom prihodnje leto dopolnila štirideset let, se je samo nasmehnila. Rekla je: "Ne ponovite moje napake."
Vprašala sem jo, kaj misli. Nekaj trenutkov je gledala proti morju, potem pa mirno odvrnila: "Vse življenje sem čakala, da bo prišel pravi čas zame. Ko bodo otroci večji. Ko bo mož imel manj dela. Ko bomo odplačali kredit. Ko bo več denarja. Ko bom imela več časa. Potem pa sem nekega dne ugotovila, da sem stara šestdeset let in da sem ves ta čas živela predvsem za druge." Dodala je še nasvet, ki ga ne morem spraviti iz glave. "Ne čakajte na življenje. Živite ga sproti."
To me je zadelo veliko bolj, kot bi bila pripravljena priznati. Ker sem ugotovila, da sem popolnoma enaka. Vedno nekaj čakam. Da bo konec šolskega leta. Ampak potem je na morju isti kaos. Da bo manj dela. Da bomo prenovili hišo. Da otroka malo zrasteta in bo lažje. Da bom shujšala. Da bom imela več časa. Ampak ga še kar nimam in že deset let nisem naredila skoraj ničesar samo zase.
Včasih sem slikala in pisala, oboževala sem gledališče in literaturo. Danes ne vem več, kdaj sem nazadnje prebrala knjigo do konca. Mož pravi, da preveč dramatiziram in da je gospa pač izjavila lepo življenjsko modrost. Jaz pa imam občutek, kot da mi je nekdo nastavil ogledalo.
Od dopusta je minil že mesec dni, jaz pa še vedno razmišljam o ženski, s katero sem govorila manj kot eno uro. Se ti zdi to normalno?
Manja
Draga Manja,
seveda se mi zdi. Gospa je konec koncev izrekla nekaj, kar si ti že dolgo vedela, ampak si si zatiskala oči. Ampak nisi edina. Veliko ljudi računa na "ko". Ko bosta otroka večja, ko bo več časa, ko ... ampak ... kaj pa, če tisti "ko" nikoli ne pride?
Ne govorim zdaj o kakšnih fatalističnih scenarijih, čeprav se seveda tudi to lahko zgodi, ampak v mislih imam bolj to, da se bo življenje dogajalo še naprej – in ima nenavadno lastnost, da nikoli ni dokončno popredalčkano. Nikoli ni trenutka, ko so vse obveznosti opravljene in se končno začne "naše življenje". To je iluzija. Pride nova obveznost, nov kredit, starši, ki potrebujejo pomoč, otroci, ki so najstniki, služba, ki je še zahtevnejša ali kaj drugega.
To ti je gospa skušala dopovedati. Ne ker bi bila pametnejša od tebe, ampak ker je že živela dovolj dolgo, da ve, kako hitro minejo desetletja. Tudi jaz sem malenkost starejša od tebe in to dobro vem. Vseeno pa ti zdaj ne bom rekla, da na vrat na nos pustiš službo, odideš na Bali ali obrneš življenje na glavo. To bi bilo neodgovorno. Vendar pa od tebe želim, da ta teden narediš eno stvar samo zase. Ne takrat, ko bodo vsi drugi zadovoljni, ne takrat, ko bo vse pospravljeno, ampak zdaj.
Kupi karto za gledališče, vpiši se na slikarski tečaj, pokliči prijateljico, ki je dolgo nisi videla, in se zmeni za kavo, sedi za dve uri v park z dobro knjigo. Pa ne zato, ker si moraš "napolniti baterije", tega izraza res ne maram, ampak ker imaš pravico biti več kot samo oseba, ki skrbi za druge. Ne čakaj, da boš ti stara 68 in boš neki mladi ženski govorila, naj ne zamudi življenja. To naj bo največje darilo, ki ti ga je dala neznanka na hrvaškem otoku. Ugotovitev, da se življenje dogaja tukaj in zdaj.
Polona
