Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona tokrat svetuje ženski, ki ji je njena hči nehote nastavila ogledalo ...
Draga Polona,
imam petletnico, ki jo imam najraje na svetu. Pred nekaj dnevi sva sedeli na kavču in risali. Bil je čisto navaden večer. Partner je bil še v službi in čeprav sva se imeli lepo, sem po dolgem dnevu komaj čakala, da jo dam spat.
Kar naenkrat je odložila barvice, me pogledala in rekla: "Mami, zakaj si vedno žalostna?"
Ni rekla "zakaj si žalostna", ampak "zakaj si vedno žalostna". To me je ubilo. Pa sem se kljub temu nasmejala, zamahnila z roko, ji rekla, da nisem žalostna, samo utrujena. Pa se ni pustila odgnati. Skomignila je in odgovorila: "Ne. Ti si vedno malo žalostna."
Od takrat me to noro žre. Nisem mama, ki bi jokala pred otrokom. Ne kričim, nisem nestrpna do nje. Vsak dan jo peljem v vrtec, doma pa bereva pravljice, hodiva na igrišče, pečeva piškote, ustvarjava. Prepričana sem, da sem dobra mama. Sem pa zdaj postala bolj pozorna na svoje vedenje in ugotovila, da ja, mogoče se res redko smejim. In ko sva skupaj, sem z mislimi pogosto pri službi ali gospodinjskih opravilih. Posebej zvečer sploh ne živim več, komaj še obstajam.
Z možem sva se zadnja leta ujela v neskončen krog vrtca, službe, kreditov, trgovine in gospodinjstva. On dela nadure v naporni službi, jaz žongliram s službo, gospodinjstvom in hčerko. Vikendi so namenjeni pranju, pospravljanju in obveznostim. Včasih sem bila drugačna. Plesala sem po kuhinji, pela v avtu, prijateljice so govorile, da imam nalezljivo energijo. Danes se vsega tega komaj spomnim, a me to niti ne moti toliko kot to, da je spremembo očitno opazila tudi moja petletna hči ... res nočem, da me vidi v takšni luči, ampak kako naj spremenim nekaj, kar ni v moji moči?
Utrujena
Draga utrujena,
ah, ti otroci. Mimogrede izrečejo stvari, ki jih odrasli okoli njih mesece ali leta ne upamo povedati na glas. Tvoja hči ni rekla: "Mami, zakaj se nikoli ne smejiš?" ali "Zakaj toliko delaš?". Rekla je nekaj veliko bolj preprostega. "Ti si vedno malo žalostna." Ker otroci ne razmišljajo v diagnozah: ne poznajo izgorelosti, kroničnega stresa, čustvene otopelosti ... poznajo pa občutke. In tvoje hčerke ni zmotil en slab dan. Opazila je razpoloženje, ki je postalo ozadje njenega otroštva.
To še zdaleč ne pomeni, da si slaba mama. Prav nasprotno: iz tvojega pisma je očitno, da zanjo skrbiš, da si prisotna, da jo imaš neizmerno rada. Ampak veš, kaj otroci potrebujejo poleg skrbi? Žive starše. Ne popolne mame, mamo, ki uživa v življenju. Ki ima prijateljice. Ki se zna nasmejati. Ki gre včasih na sprehod brez občutka krivde. Ki zna počivati. Na tak način otrok dobi dovoljenje, da bo tudi sam nekoč živel tako.
Veš, kaj me pri tvojem pismu najbolj skrbi? Ne to, da si utrujena. To je skoraj neizogibno. Skrbi me, da si začela verjeti, da je ta različica tebe edina, ki obstaja. Da je normalno, da samo še 'opravljaš' življenje. Pa ni. Hči ti je nehote dala darilo, ko ti je nastavila ogledalo in ti pokazala nekaj, česar sama ne vidiš več.
Zdaj pa pomisli: kdaj si bila nazadnje res vesela? In se vrni k aktivnostim, ki so v tebi sprožale takšne občutke. Brez izgovorov, da nimaš časa. Tiste pol ure na dan si boš pa že vzela. Vskoči naj tudi mož, saj ni edini, ki dela. To moraš narediti tako zase kot za hčerko. Najboljša stvar, ki ji jo lahko podariš, je ta, da ji bo kot najstnici nerodno, ker se njena mama ves čas smeji in pleše po kuhinji ...
Polona
