Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona tokrat svetuje bralki, ki se sama spopada z družinskim življenjem, medtem ko njen mož razmišlja, ali je to sploh zanj ...
Draga Polona,
pišem ti, ker imam občutek, da se mi sesuva življenje, medtem ko moj partner razmišlja, ali bi sploh še bil del njega.
Stara sem 28 let, z možem sva skupaj že šest let in imava tri majhne otroke. Veliko sva dala skozi – pandemijo, finančne skrbi, stres – in vedno sem mislila, da sva ekipa.
Jaz sem doma z otroki. Skrbim za hišo, kuham, čistim, organiziram vse. Ko pride domov, ga čaka topla večerja, otroci, urejeno okolje. Tako sva se dogovorila in dolgo časa sem mislila, da je to pač normalno. On dela, domov prinaša denar, jaz poskrbim za vse ostalo.
Ampak potem sem začela opažati stvari, ki jih prej nisem hotela videti. Tudi ko je doma, mi ne pomaga. Izgovarja se, da se mora odklopiti po službi. Z otroki skoraj nima stika, kot da so moja odgovornost. Če kaj omenim, reče, da dela dovolj in da je to moja vloga.
Najhujši pa so večeri. On še vedno hodi ven. Kadarkoli želi. Včasih pride domov ob treh, štirih zjutraj. Ko sem rekla, da mi to ni prijetno in da se počutim osamljeno, je odgovoril: "Če ne grem, bom depresiven. Pusti me, da se malo zabavam."
To se mi ne zdi pravično. Medtem ko on lahko še živi svoje dvajsete, sem jaz doma. Sama. Z otroki. Brez družbe, brez izhoda, brez občutka, da sem še kdo drug kot mama. Kadarkoli imam težave, ko sem psihično na tleh, tega ne jemlje resno.
No, ampak zdaj on pravi, da je utrujen. Pred kratkim mi je rekel, da ne ve več, ali si tega želi. Da ga dolgočasi rutina. Da ne ve, ali želi takšno življenje. Ali želi biti oče. Kakšna rutina? Saj on ni del nje! In če imaš tri otroke, drugače pač ne gre. On je samo opazovalec. Pride in gre, kadar mu paše. In zdaj moram čakati, da se odloči, ali si želi družino ali ne.
Počutim se, kot da sem mu dala vse – leta, energijo, potencialno kariero – zdaj pa ima on moč, da se odloči, ali bo ostal. Najbolj me boli, da bi vse to zamenjal za samsko življenje, za zabavo. Vedno sem mislila, da je družina najboljše, kar se nama lahko zgodi.
Naj ga sploh še čakam?
Izčrpana in razočarana
Draga izčrpana,
bilo mi je hudo, ko sem brala tvojo zgodbo. To, kar opisuješ, ni nobena kriza v odnosu, ampak že od začetka neravnovesje. In to zelo veliko.
Ti ne živiš partnerskega odnosa, ampak sistem, v katerem si ti odrasla, odgovorna ženska in žena – on pa v bistvu gost, neodgovoren moški. Ima svobodo, izhode, možnost osebnega prostora. Ti imaš odgovornost, rutino in tri otroke.
In potem reče, da ga to dolgočasi. Kakšna predrznost! On se obnaša kot nekdo, ki bi rad imel družino – ne da bi dejansko bil oče ali partner. To ni samo nepošteno.
To je strahopetno. Izogiba se odgovornosti, medtem ko ti vzgajaš tri otroke
, nosiš celotno gospodinjstvo
in čakaš, da se on odloči, ali si vredna, da ostane.
Nikar. Čakaš na razsodbo človeka, ki sploh ne izpolnjuje osnovnih kriterijev partnerstva.
Upam, da veš, da moški, ki ob prvem resnem pritisku reče, da bi raje šel na žur kot ostal doma z družino, ni "izgubljen", ampak nedorasel. Zato se, prosim, ne sprašuj več, ali bo ostal, ampak si raje postavi vprašanje, zakaj si še vedno pripravljena čakati nekoga, ki že živi, kot da ga ni.
Če moraš nekoga prepričevati, da izbere svojo družino, je to jasen pokazatelj, da je že v štartu ni izbral. Išče izhod brez posledic in tega mu ni treba omogočiti. Upam, da imaš vso potrebno podporo, da boš lahko zaživela življenje po svoje in brez takega bremena ob strani.
Polona
