Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona se tokrat ukvarja z vprašanjem, ali je partnerjeva plača lahko nepremagljiva ovira v razmerju ...
Draga Polona,
stara sem 29 let in pred približno štirimi meseci sem spoznala moškega, ki mi je res zelo všeč. Po nekaj precej slabih zvezah je prvi, ob katerem nimam občutka, da moram ves čas ugibati, kaj se mu plete po glavi, in skrbeti, ali ima zraven še tri druge ženske. Je pozoren, zabaven, zanesljiv, drži besedo. Če reče, da bo poklical, pokliče. Če se dogovoriva za večerjo, ne odpove dve uri prej. Z njim se lahko pogovarjam o čisto vsem in prvič po dolgem času se mi zdi, da bi iz tega lahko nastalo nekaj resnega.
Obstaja samo ena stvar, zaradi katere se ne morem popolnoma sprostiti. Zasluži precej manj kot jaz. Ne želim napisati konkretnih številk, ampak jaz imam zelo dobro službo v perspektivni branži in zaslužim vsaj dvakrat toliko kot on. On ima normalno, redno službo, ni brezposeln, nima dolgov in ne živi na račun staršev. Sam plačuje najemnino za svojo garsonjero, račune in vse ostalo.
Torej objektivno z njim ni nič narobe. Ampak mene moti in grozno mi je to sploh priznati. Odraščala sem v dobro stoječi družini, kjer je oče vedno finančno skrbel za vse. Mama je delala, ampak o denarju se je pri nas govorilo tako, da je bil oče tisti, ki "skrbi za družino". Plačeval je dopuste, večje nakupe, avto, prenove. Mama mi je tudi večkrat rekla: "Vedno imej svoj denar, ampak izberi moškega, ki lahko poskrbi zate." Očitno se mi je to zasidralo zelo globoko.
Pred kratkim sva se s tem moškim pogovarjala o potovanjih in omenila sem destinacijo, kamor bi si res želela. Pogledal je cene in rekel, da si tega trenutno ne more privoščiti. Meni pa je skozi glavo šinilo: "A bom morala potem jaz vedno plačevati stvari, če bom želela živeti tako, kot si želim?"
Od takrat razmišljam tudi o prihodnosti. Kaj, če bova nekoč živela skupaj? Kaj, če bova želela kupiti stanovanje? Kaj, če bova imela otroke in bom jaz nekaj časa na porodniški? Kaj, če bom jaz vedno tista, ki bo prinesla domov več denarja? Najbolj me je sram, ker se je pred nekaj dnevi zgodilo nekaj še hujšega. Sodelavka me je vprašala, kaj počne in koliko približno zasluži. Ko sem ji povedala, je rekla: "Aja, sem mislila, da ima boljšo službo." In mene je bilo sram. Ne njega, sebe, ker sem se tega sramovala.
Po drugi strani pa se sprašujem, ali je res tako grozno priznati, da mi je finančna varnost pri partnerju pomembna. Nočem čez deset let ugotoviti, da sem si izbrala življenje, v katerem moram vse nositi jaz. Nočem biti tista ženska, ki dela, zasluži več, skrbi za otroke in na koncu še financira družino. Ampak tudi nočem zavreči človeka, ki mi je res všeč, samo zato, ker njegova plača ni takšna, kot sem si nekoč predstavljala. Sem površinska ali je to legitimna stvar, o kateri bi morala razmišljati, preden zveza postane še bolj resna?
Varja
Draga Varja,
finančna varnost ti je lahko pomembna. Zaradi tega nisi površinska. Mislim pa, da moraš najprej ugotoviti, kaj zate finančna varnost sploh pomeni. Moški, ki ga opisuješ, namreč ni finančno neodgovoren. Ima službo. Plačuje svoje račune. Nima dolgov. Ne pričakuje, da ga boš preživljala.
Njegov problem je samo to, da zasluži manj kot ti.
Tvoja mama ti je dala dva nasveta, ki ju je vredno ločiti. Prvi je bil odličen: vedno imej svoj denar. Drugi – izberi moškega, ki lahko poskrbi zate – pa pripada tudi njenemu razumevanju partnerstva. Ni nujno, da mora postati tvoje.
Bolj kot njegova trenutna plača bi me zato zanimalo nekaj drugega. Kakšen odnos ima do dela? Je odgovoren? Ima ambicije? Zna ravnati z denarjem? Bi si s tabo želel graditi skupno življenje? Bi v obdobju, ko bi ti zaslužila manj, prevzel več? In, zelo pomembno: kaj zanj pomeni "skrbeti za družino"? Denar namreč ni edini način, kako človek nosi družino. Včasih je to, koliko odnese pri skrbi za dom in otroke, še pomembnejše.
Hkrati pa ti ne bom rekla, da denar ni pomemben. Je. Če si želiš življenjski standard, ki si ga on dolgoročno ne more privoščiti, se bosta morala nekoč pogovoriti, kako bosta to reševala. Čeprav ne vidim razloga, da ti ne bi plačala počitnic za vaju, če si to lahko privoščiš, on pa bi poskrbel za druge stvari. A če si želiš partnerja, ki bo plačeval večino skupnega življenja, si moraš to priznati. Ampak potem bodi natančna glede tega, kaj iščeš. Ne iščeš samo finančno stabilnega moškega. Iščeš moškega, ki zasluži več od tebe. In mogoče je to zate res pogoj.
Toda preden zaradi njega zavržeš človeka, ob katerem ti je lepo, se vprašaj nekaj precej neprijetnega: če bi jutri dobil službo, v kateri bi zaslužil dvakrat toliko kot ti, bi tvoj problem izginil? Če je odgovor da, potem vajin problem trenutno ni njegova sposobnost biti dober partner. Problem je, da se moški, ki ti je všeč, ne ujema s predstavo o moškosti, s katero si odrasla. Morda boš to predstavo obdržala in se poslovila od njega. Lahko pa preveriš, ali je sploh tvoja.
In še nekaj: tisti trenutek s prijateljico se mi zdi pomembnejši od tistega s potovanjem. Fant ni naredil ničesar, zaradi česar bi se ga morala sramovati. Samo povedal je, da si nečesa ne more privoščiti. Če te je zaradi njegove plače sram pred drugimi, moraš to razčistiti, preden zveza postane resna. Zveni kot res dober fant in zasluži si partnerko, ki ga ne bo na skrivaj vrednotila glede na primerjave z očetovo plačo. Ti pa si zaslužiš vedeti, kakšnega partnerja si dejansko želiš – ne kakšnega so ti pri devetnajstih rekli, da bi si ga morala.
Polona
