Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V tej rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Polona svetuje dekletu, ki je bila ob prvi večerji s fantovimi starši šokirana zaradi njihovega odnosa do financ.
Draga Polona,
s fantom sva skupaj približno šest mesecev. Stara sva 27 in 28 let, zveza postaja resna in pred kratkim je predlagal, da končno spoznam njegove starše. Bila sem malo živčna, ampak tudi vesela. O njih veliko govori, zlasti z mamo si je precej blizu, zato mi je bilo pomembno, da naredim dober vtis. Njegova mama mi je nekaj dni prej celo napisala sporočilo, da se zelo veselita, da me bosta končno spoznala.
Predlagala sta, da gremo na večerjo, restavracijo pa sta izbrala onadva. Ko mi je fant povedal, kam gremo, sem bila malo presenečena, ker gre za eno dražjih restavracij v mestu. Sama je za običajno večerjo zagotovo ne bi izbrala, ampak sem si rekla, da je pač posebna priložnost.
Ko sva prišla, sta njegova starša že sedela za mizo. Njegov oče je takoj naročil steklenico vina za vse, mama je predlagala, da vzamemo še nekaj predjedi za na sredino, potem pa sta nama priporočala, kaj naj poskusiva. Vse skupaj je delovalo zelo gostiteljsko. Njegov oče je večkrat rekel nekaj v smislu: "Danes pa moramo nekaj dobrega pojesti, ko se končno spoznavamo."
Mama me je spraševala o službi, družini, potovanjih. Res sem se imela lepo in ob koncu večera sem bila prav olajšana, ker sem imela občutek, da smo se ujeli. Potem pa je prišel račun. Natakar ga je položil na mizo, njegov oče pa ga je samo ošinil in rekel: "No, bomo kar na štiri razdelili, da bo najlažje."
Priznam, za nekaj sekund sem mislila, da se šali, pa se ni. Fant je samo prikimal. Račun je bil nekaj manj kot 280 evrov, kar pomeni, da je bila moja četrtina približno 70 evrov. Najbolj neprijetno pa je bilo, da sama niti približno nisem pojedla in popila za toliko. Ne pijem skoraj nič alkohola, zato sem spila en kozarec vina. Fant in oče sta pila precej več. Nisem naročila predjedi, ker jih niti nisem želela, ampak so jih starši naročili "za mizo". Tudi moja glavna jed je bila med cenejšimi. Pa vendar smo račun preprosto razdelili na štiri. Nisem rekla ničesar, plačala sem svojih 70 evrov in se zahvalila za prijeten večer.
Ko sva sedla v avto, pa sem fanta vprašala: "A si vedel, da bomo vsak plačali zase?" Rekel je: "Ja, pri nas vedno tako naredimo." Takrat sem bila še bolj jezna. Vprašala sem ga, zakaj mi tega ni povedal. Ali pa on vskočil še za moj del. Pa je odgovoril, da sploh ni pomislil, ker se mu zdi popolnoma normalno, da odrasli ljudje plačajo vsak svoj del. Rekla sem mu, da seveda nimam težave s tem, da plačam svojo večerjo. Ampak če bi vedela, da bom plačevala sama, bi rada vsaj vedela, da grem v restavracijo, kjer me bo večer stal 70 evrov.
On pa je rekel: "Saj si lahko pogledala cenik." In potem še: "A misliš, da ti bo moj oče zdaj, ko si moja punca, vse plačeval?" To me je res prizadelo. Njegovi imajo res več denarja kot moji, ampak sploh ne gre za to. Če bi se s fantom sama odločila, da greva v drago restavracijo, bi brez težav plačala svoj del. Toda njegova starša sta organizirala večerjo, izbrala precej drago restavracijo, naročala vino in hrano za celo mizo in ves večer dajala občutek, da naju gostita.
Mogoče sem res sama nekaj predvidevala, česar nikoli nista izrecno rekla. Toda tudi v moji družini je drugače. Če moji starši povabijo mojega partnerja na večerjo, bodo plačali. Če si tega ne morejo privoščiti, bomo šli nekam ceneje ali jedli doma. Nikoli ne bi izbrali drage restavracije in potem njegovemu partnerju na koncu brez opozorila povedali, da dolguje 70 evrov.
Fant pravi, da sem razvajena in da iz popolnoma normalne večerje delam vprašanje bontona. Jaz pa od tistega večera prvič razmišljam, ali gre mogoče za nekaj večjega. Meni je to, kar je njemu in njegovi družini popolnoma samoumevno, namreč nepredstavljivo. Ali pretiravam?
Neja
Draga moja,
morava biti pošteni in priznati, da ti nihče rekel, da bo plačal tvojo večerjo. Vendar pa tudi ti nisi čudna, če si pričakovala drugače. Njegova starša sta organizirala večer, izbrala drago restavracijo, naročala vino in predjedi za mizo ter prvi večer spoznavanja prevzela vlogo gostiteljev.
V takšni situaciji se mi tvoje pričakovanje, da bosta poravnala račun, ne zdi ravno nenavadno. Jaz sem še malo staromodna, saj je pri nas vedno veljajo, da starejši, ki zaslužijo več, in starša tvojega fanta sta več kot očitno bolj premožna kot vidva, plačujejo za mlajše.
Ampak pustimo to. Še bolj kot račun me je tu zmotilo nekaj drugega: vedenje tvojega fanta. Če moji starši predlagajo, da prvič spoznajo mojega partnerja ob večerji, sami izberejo precej drago restavracijo, naročijo vino in predjedi za mizo, potem pa mu na koncu brez opozorila izstavijo četrtino računa, se meni to ne zdi ravno vrhunec gostoljubja.
Lahko imajo pravilo, da pri njih vsak vedno plača zase. Njihov denar, njihova odločitev. Ampak tvoj fant je za to pravilo vedel. In če mu niti na kraj pameti ni padlo, da bi ti pred večerjo rekel: "Mimogrede, pri nas vedno delimo račun, samo da veš," bi se mi zdelo skoraj nujno, da bi ob prihodu računa rekel očetu: "Jaz bom poravnal za naju."
Ne zato, ker si ženska in mora moški plačevati tvoje večerje. Ampak zato, ker je on človek, ki te je pripeljal na prvo srečanje s svojo družino, poznal njihova pravila in te pustil, da si jih odkrila šele ob računu. Še manj všeč mi je, da te je potem označil za razvajeno. Morda ima slabe izkušnje s preteklimi dekleti, ki jih je mikal očetov denar. Tega ne veva. Ampak to tebe v bistvu niti ne zanima. Ti mu nisi rekla, da bi moral njegov oče financirati tvoje življenje, ampak da bi rada vnaprej vedela, da boš za večer, ki so ga organizirali drugi, plačala 70 evrov. To je povsem razumna želja.
Zato se ne prepričuj se, da te je zmotila samo drugačna "družinska kultura". Morda te je zmotilo tudi to, da se v družini tvojega fanta nihče ni vprašal, kako se boš kot njihova gostja počutila – niti tvoj fant. In to je vredno pogovora. Poleg tega si zdaj prvič videla nekaj, česar po šestih mesecih zveze verjetno še nisi mogla dobro poznati: kako njegova družina razume denar, gostoljubje in medsebojne obveznosti. Pri vas povabilo pomeni: mi gostimo, mi plačamo. Pri njih očitno pomeni: predlagamo druženje, vsak pa poskrbi zase.
Takšne razlike postanejo precej pomembne, če zveza postane resna. Danes je to račun v restavraciji, nekoč pa vprašanje, kdo plača poroko, koliko se pomaga odraslim otrokom, ali si partnerja delita vse stroške na polovico, čeprav nekdo zasluži manj, in tako dalje. Torej: čas je, da ugotoviš, ali so njihove navade samo drugačne od tvojih – ali pa so drugačne tudi vajine vrednote. To je vprašanje, ki je vredno precej več kot tvoja večerja.
Polona
