Rdeča šminka, rdeč lak za nohte in jasne meje – to je Polona.
Je zaprisežena Cosmopolitanka. Stara je dovolj, da je videla že vse, in dovolj pogumna, da stvari pove brez dlake na jeziku. Svetuje brez moraliziranja, prazne tolažbe in puhlic v stilu "saj bo minilo". Ne bo tolerirala izgovorov, a bo vedno na vaši strani.
V novi rubriki odgovarja na vprašanja o odnosih, prijateljstvih, spolnosti, telesih, stanovanjih, mejah in vsem tistem, o čemer se pogovarjamo na kavah, a si redko upamo povedati na glas.
Njeni nasveti so iskreni, včasih neprijetni, pogosto duhoviti in vedno uporabni. Če ste prišli po lepo zapakirano tolažbo, ste na napačnem naslovu. Če pa ste pripravljeni na resnico, zavito v malo humorja in podpisano z rdečo šminko – dobrodošli.
Ali prijateljstva lahko prerastemo? Poloni piše ženska, ki ji je nedavna prijateljičina dekliščina odprla oči ...
Draga Polona,
stara sem 35 let in prejšnji mesec sem bila na dekliščini ene svojih najstarejših prijateljic. Bilo nas je šest, po dolgem času smo se vse zbrale na kupu, scenarij pa naj bi bil približno tak: wellness, večerje, vino, smeh, globoki pogovori. Vsaj tako bi moralo biti. Ampak domov sem se vrnila popolnoma izpraznjena. Pa ne, ker bi šlo kaj narobe ali ker bi se skregale. Vse je bilo popolnoma normalno. In mogoče je bil ravno to problem. Ker sem prvič ugotovila, da teh žensk pravzaprav sploh ne prenesem.
Vem, sliši se grozno. To je ekipa, ki jo poznam iz srednje šole. Skupaj smo šle skozi prve ljubezni, zlomljena srca, službe, osebne poraze. Ampak ta vikend sem po dolgem času zares poslušala njihove pogovore in ugotovila, da me skoraj nič ne zanima. Tri ure smo govorile o otroških vozičkih, potem o prenovi kopalnice ene od njih, potem o sodelavkah, ki jih sovražijo, pa influencerki, ki je nekoga blokirala. Sedela sem tam in se trudila sodelovati, pa ni in ni šlo. Ni šlo samo za to, da so se mi zdeli pogovori grozno dolgočasni, tudi one so se mi naenkrat zazdele zoprne. Njihove navade, komentarji, pogovori, neskončne pritožbe o stvareh, ki sploh niso pomembne ...
Zdaj se počutim krivo. Te ženske niso naredile nič narobe, dobre so do mene, vedno sem se počutila vključeno. Ampak zakaj sem potem komaj čakala, da pridem domov? Sem postala snob, sem mogoče depresivna? Ali pa sem preprosto prerasla ljudi, s katerimi sem odrasla? Te misli me je v bistvu najbolj strah. Ker če izgubim še njih, potem nimam skoraj nikogar. Kaj misliš ti?
Viktorija
Draga Viktorija,
nisi grozna oseba ali snob, si pa doživela eno najbolj bolečih stvari odraslosti. Ugotovila si, da zgodovina ni isto kot bližina. To je zelo težka lekcija, posebej za ženske. Ves čas namreč poslušamo, da moramo prijateljstva ohranjati za vsako ceno. Da so ljudje, ki so bili z nami pri sedemnajstih, avtomatično tudi ljudje za štirideseta.
Seveda življenje ni tako preprosto. Nekateri odnosi rastejo z nami, drugi ostanejo na mestu. In včasih se nekega dne usedemo za mizo ter ugotovimo, da imamo skupne spomine, nimamo pa več skupnega jezika. Zakaj se počutiš krivo? Saj nisi nikogar izdala. Samo iskrena si. Dobro, ni treba, da zdaj te ženske zasovražiš, ker res niso nič krive. Niti skregati se ni treba z njimi. Lahko jih imaš še naprej rada, a si ob tem priznaš, da ob njih nisi več najboljša ali najbolj živa verzija sebe – in se malo odmakneš.
Veliko ljudi v tridesetih naredi veliko napako: ko ugotovijo, da jih stari krogi ne hranijo več, se jih še močneje oprimejo. Ker jih je strah praznine in ker so prepričani, da je v teh letih nemogoče spoznati koga novega.
In ja, praznina gotovo pride. Za nekaj časa. Ampak to o nezmožnosti spoznavanja novih ljudi pa niti slučajno ne drži. Ko umakneš staro, pride prostor za novo. Nove ljudi, interese, nove različice sebe. Mogoče boš čez pet let sedela na večerji z ženskami, ki jih danes sploh še ne poznaš in se spraševala, zakaj si tako dolgo vztrajala v skupini, ki ti ni podobna. Upaj si izstopiti iz cone udobja, hvaležna si boš.
Polona
