"Sprašujem se, koliko razpok lahko pride ravno zaradi tega, ker se po seksu en del mene počuti neizpolnjeno, nepotešeno, ne zares zadovoljeno."
"S fantom sva skupaj leto in pol, oba v poznih 30-ih, brez otrok, oba z nekaj preteklimi propadlimi resnimi vezami. Je super fant, ljubeč, zvest, odgovoren. Ujameva se v vrednotah, v pogledih na življenje, željah za prihodnost. Imava se zares rada.
Edini problem, ki ga čutim pri nama, je spolnost. V preteklosti sem bila seksualno zadovoljena, potešena, zadovoljna. To vem zdaj, ko nisem.
Mislim, da je spolnost pomemben del partnerskega odnosa in se odraža na mnogih področjih v odnosu – take so moje izkušnje. Spolnost oz. njena kvaliteta, ki jo zaznavata in presojata oba, se vedno, hočemo ali nočemo, prezrcali v vezo in njene segmente.
Mislim, da na to niti nimamo zares zavestnega vpliva in kdor to zanika, je morda v samozanikanju ali zmoti (moje mnenje).
Ja, ko vame penetrira, ga ne čutim dovolj oz. ne tako, da bi mi to povzročilo tisti užitek, naslado.
Že vrsto let delam keglove vaje za krepitev mišic medeničnega dna, bivši partnerji so vsi govorili, kako dobro stisnem njihov penis, kako 'ozka' sem. Fantov penis je pač manjši od vseh, ki sem jih bila vajena v preteklosti – gre za čisto anatomsko zadevo, ki nima veze z njegovo osebnostjo ali s tem, koliko se imava rada.
Spolnost mi je sicer zadovoljiva, pogrešam pa tisto strast, tisti občutek, da mi bolj zadogaja in me bolj 'napolni', ko me odnese od užitka. Tega z njim nisem doživela nikoli, v preteklosti pogosto. Mislim, da ne živim v pravljici ali kompliciram, ker nimam pametnejšega dela (kot domnevam, da mi boste morebiti očitali). Nočem tudi zveneti, da mi je seks najbolj pomembna stvar v zvezi, ker mi ni.
Ampak sprašujem pa se, koliko razpok lahko pride ravno zaradi tega, ker se po spolnosti en del mene počuti neizpolnjeno, nepotešeno, ne zares zadovoljeno.
Ne gre za doseganja orgazma, s tem nimam težav, ampak so manj intenzivni; penetracija je, ampak mi sama po sebi sploh ne nudi užitka. Sprašujem se, kako bo to na dolgi rok, saj zaznavam, sicer v malih drobcih, kako sem na momente zaradi tega sitna, jezna, celo zamerim mu, čeprav racionalno vem, da ni ničesar kriv.
Gre za neko nezavedno raven, ki prihaja na površje in je ne morem (pa tudi nočem) skrivati. Rada sem avtentična, iskrena – do sebe, do njega. Načenjam tudi pogovore, seveda z vso previdnostjo, spoštljivostjo in z odprto, ranljivo držo, ampak ne vem, ali sploh lahko kaj narediva.
Vem, da bi on vse naredil, da mi ugodi, čeprav ga je to prizadelo. Meni je ob tem noro težko, ker je zadnji človek na svetu, ki bi ga želela prizadeti.
Ja, sem odprta, veliko sem na to temo prebrala, preposlušala in mu stvari povzemala in predlagala – je dovzeten in sodelovalen, razumevajoč. Pripomočki, prsti, jezik – vse finkcionira in štima. Ampak, iskreno – četudi ne želim tako čutiti (in s tem dodatno borbam s sabo, ker se temu upiram), tako pač čutim – vedno bolj me frustrira misel, da ga ob penetraciji nikoli ne bom zares čutila tako, da bi ob tem doživljala užitek in bo vedno potrebna neka druga metoda.
Žalostna sem in na momente prav ne vem, kako bo to šlo naprej …
Zapis je bil objavljen tukaj.
Če ni ravno obdarjen, se strastem predajta TAKO - zdelo se ti bo, da ima OGROMNEGA
'Sem tam spodaj dovolj OZKA zanj?' + 6 odgovorov na tvoje kočljive intimne SKRBI
