Iskren zapis mlade Slovenke: "Strah me je ... Žal mi je, da sem zanosila, a zdaj ni več poti nazaj"

19. 2. 2024
Iskren zapis mlade Slovenke: "Strah me je ... Žal mi je, da sem zanosila, a zdaj ni več poti nazaj" (foto: Profimedia)
Profimedia

Ohhhh. 😞 Kako bi pa bodoči mamici svetovala ti?

"Zaradi strahu pred porodom mi je žal, da sem zanosila. Sem v 4. mesecu nosečnosti in poroda se grozno bojim. Dolgo sem odlašala z zanositvijo zaradi strahu, ko sem zanosila, sem celo razmišljala o splavu, zdaj pa več ni poti nazaj. Otroka si želim, ampak na trenutke mi je žal, da sem zanosila. Ponoči ne morem spati, imam noč more, prebujam se panična. Govorila sem z ginekologinjo, ki mi je predlagala razne vaje za pomiritev, z raznimi nasveti, mož mi je rekel, da bo zraven, ampak meni to nič ne pomeni.

Ni me strah popadkov, niti ne toliko bolečine, ampak če si predstavljam, da bo šel otrok skozi tako majhno odprtino ... To se mi zdi nekaj najbolj groznega, postanem panična. Groza me je.

In zdaj imam poleg vsega še slabo vest, čutim krivdo. Nosečnost sem začela ignorirati, ne želim se pogovarjati o tem, vedno preusmerim pogovor na druge teme in se tako vsaj malo zamotim. Bojim se, da se mi bo do poroda zmešalo!!" je na priljubljenem forumu zapisala obupana Slovenka. Nekateri izmed članov foruma so ji svetovali, naj obišče psihologa ali psihiatra in se o svojem strahu pogovori, določene ženske pa so jo želele pomiriti tudi s pomočjo svojih porodnih zgodb.

"V tem obdobju tudi hormoni delajo svoje, tako da absolutno moraš iti po pomoč," je še dodala ena izmed njih. "Absolutno povej zdravniku svoje skrbi. Ob prvi nosečnosti se vsaka vsaj malo boji poroda, prizna ali ne. Tvoj strah je drugačen. A roditi si se zmogla ti, tvoja mama, babica, prababica, … Zakaj tvoje dete ne bi zmoglo tega. Zmore," ji je zagotovila druga.

"Otrok sploh ne gre skozi tako majhno luknjo. Pouči se o anatomiji in dogajanjem med porodom. Med nosečnostjo se kosti zrahljajo, pred porodom se zelo razmaknejo. Zato poskrbijo popadki. Na popadke moraš gledati kot na prijatelje, ker si z vsakim novim bližje svojemu otroku. Tkivo je prožno, kot elastika. Če delaš med nosečnostjo vaje, recimo jogo za nosečnice, izvajaš pravilno dihanje itd., lahko dosežeš celo minimalne bolečine. Iz lastnih izkušenj govorim," ji je o tem, kako čudovito in spodobno je žensko telo, zapisala ena izmed mamic.

A strah pred porodom, znan tudi kot tokofobija, je resničen.

Gre za iracionalen strah, a kljub temu razmeroma pogost pojav pri nosečnicah, ki lahko povzroči močno stisko in tesnobnost. Tokofobija je lahko posledica negativnih izkušenj v preteklosti, straha (pred izgubo nadzora nad situacijo, bolečino ali zapleti med porodom), pa tudi splošne anksioznosti ali depresije.

"Tudi jaz trpim za tem, žal. To, da me režejo tam spodaj in da mi otroka vlečejo skozi moje genitalije ven ... ne vem, jaz sem panične napade doživljala zaradi tega, samo da sem pomislila na to. Pa kakšne poškodbe se vse ne zgodijo lahko med porodom," je zapisala ena od članic. "Jaz, če bi bila na tvojem mestu, bi raziskala hipnobirthing – da te nekdo pripravi na porod na ta način ... vsekakor tudi ne bi šla rodit v ležečem položaju (najbolj neprimeren položaj za žensko in otroka). Poišči opcije porodnišnic, začni klicat že zdaj, doplačaj za lep porod, kjer ti pustijo menjat poze, kjer ti pustijo pit tekočino vmes, kjer ti ne izvajajo epiziotomije, če res ni nujno potrebna, kjer se ti ne obešajo na trebuh, itd. Srečno, verjamem da ti ni lahko," ji je svetovala.

Druga je dodala še svojo izkušnjo: "Strah pred porodom je razumljiv. /.../ Sama sem tik pred 4. porodom in še vedno je prisoten rahel strah oziroma neprijeten občutek. Ker prejšnji porodi tudi niso potekali lepo in krasno, da sem že naslednji dan sedela in se šetala po bolnišnici. Že nosečnost sama je lahko od prvega do zadnjega meseca zelo zelo izcrpajoča. Lahko poiščeš pomoč pri psihiatru, čeprav tablete niso čudežna palčka in situacijo večinoma zgolj omilijo, carskega reza, če ni nujno in vnaprej določeno, ne bi priporočila, ker zadaj lahko prinese spet druge nevarnosti, bi pa svetovala nekaj branja in informoranja na temo priprav na porod, razmislek o epiduralni ali ultivi in pa mogoče opcija poroda v vodi, predvsem pa, če razmere omogočajo, mesec dni pred porodom veliko počitka, razvajanje telesa, meditacija, joga, mogoče Bachove kapljice za pomiritev ter vsekakor pogovarjanje s partnerjem. In pa še misel, da se po porodu odpira novo poglavje, ki bo čudovito. Ogromnokrat naporno, pa vendar neprecenljivo, zato se poskusi veseliti. Sama si pred vsakim otročkom nakupim oziroma pripravim oblekice, ki so mi všeč, zašijem kompletek za domov, uredim in opremim sobico, kakor sem si zamišljala, naredim kartice oziroma amatersko spletem kakšno volneno igračko, vsekakor pa ne zanemarim drugih vsakodnevnih obveznosti, zato nimam časa veliko razmišljati. Vedi, da je žensko telo sposobno ogromno, ogromno. Želim ti lep porod in vso srečo!"

Ne spreglej:

Da se ne bi počutila edine oziroma same, ji je s svojo izkušnjo na pomoč priskočila še tretja: "Nekdo, ki ni bil v podobni situaciji, ne more razumeti tega strahu. Sama sem imela enak strah - pred porodom (da bo šlo kaj narobe - začetek nosečnosti namreč ni bil obetaven). Skratka, zadnja dva meseca nisem prespala noči (zgolj pol ure na noč), ker sem imela grozne panične napade ... Ko pogledam zdaj za nazaj, ne vem, kako sem preživela. Bila sem namreč hudo izgorela ... Takrat sem mislila, da bodo, ko bom rodila, panični napadi izginili, pa žal niso in sem mogla prekleto 'delat' na sebi, da sem se jih znebila in se niso več pojavili. Moj porod je bil sicer sanjski, brez kakršnihkoli protibolečinskih, strah pred porodom pa je takoj z začetkom popadkov izginil; panični napadi pa so še vedno bili prisotni, tudi kasneje nekaj tednov po porodu. Porod je res dogodek, ki ga ne smemo dojemati kot nek enkraten dogodek, ampak so njegove posledice vidne dalj časa. Polagam ti na srce, poišči si strokovno pomoč, takoj, čimprej, da boš lahko predelala ta strah, še preden se rodi malo bitjece in izkusila čare nosečnosti ter uživala v tem edinstvenem obdobju. Naj te ne bo sram, nisi edina s takšnimi občutki in verjamem, da boš to premagala. Vse dobro želim."

Kako se kar najbolje pripraviti na porod, če te je strah?

Strah pred porodom je vsekakor lahko precej resen in močno vpliva na počutje nosečnice, pa vendar obstajajo načini za njegovo obvladovanje. To lahko vključuje psihološko podporo, terapijo, izobraževanje o porodu in možnostih za lajšanje bolečin ter uporabo različnih tehnik sproščanja.

"Najprej bi ti toplo svetovala, da od strahu ne bežiš in ga ne zanikaš, ker samo od sebe ne bo bolje. Osebno mislim, da čutiš prav: če boš nadaljevala z izogibanjem tej tematiki, se ti lahko zmeša. Treba je v akcijo!! Mene je blo prvič tudi strah. Pa ti povem, da me je pred porodom še bolj zgrabil in če ne bi bila pred tem racionalno pripravljena, pa se z njim soočala, bi mu podlegla. Tako pa sem se oborožila. In sem se v paniki znala pomiriti in tudi lepo in hitro rodila. Ampak mi je šlo veliko energije, da sem se mirila. Ene pač ni strah, druge nas je. In lahko rečem, da je delo obrodilo sadove. Drugič rodit je bilo lažje. Poznala sem strah, sebe, pa še izkušnjo sem mela," ji je odkrito povedala ena izmed žensk, ki se je znašla v podobni situaciji.

Nato je nadaljevala s tehnikami, ki so ji pomagale: "Naštudirala sem knjige, strokovno literaturo, brskala za študijami – kako deluje žensko telo, kako smo ustvarjene za porod. Kot so ti namreč že pisali nekateri, telo ima 9 mesecev, da ustvari človečka, a v tem času se tudi pomembno prilagodi na porod. Orgazma tudi ne moreš ta trenutek doživet, se je treba pripravit. 🙂 Kar jaz vem, je, da je nožnica najbolj raztegljiv organ telesa. Vsem je sicer logično, da penis 'zraste' med erekcijo, to, kako mogočno se pa nožnica raztegne, je pa misterij, premalo o tem vemo in vidimo kot družba. S falusi smo kot družba takorekoč 'obkroženi', z raztegnjenimi nožnicami pa ne. Ampak je to enako normalno. Raztrganine nam v največji meri lahko povzroči le strah. Če ga ni, so tudi poškodbe porodnih poti res redke (če te je tega strah). Bolečine praviš, da se ne bojiš. Problem je, da si predstavljaš majhno luknjico in velikega otroka, ne? Jaz sem si med iztisom predstavljala ogromno jamo in da je enako ogromna moja nožnica. 🙂 Da imam fuuuuul placa, da je luknja reees, ampak rees ogromna in da je otrokova glava manjša in da gre z lahkoto ven. Mi je to ful pomagalo. 🙂 Super bi bilo tudi, da se na drugi strani strahu lotiš tudi čustveno ... Če bi kontaktirala kakšno babico, doulo, psihologinjo. Ne priporočam psihiatra, ker ti ne rabiš tablet. Rabiš nekoga, da ti prisluhne, nekoga z znanjem na porodnem področju, s sočutjem. Nekoga, s katerim boš premagala strah. To, da bo mož s teboj, je lepo. Ampak rodila boš sama. Pa če te on še tako lepo boža po laseh in ti prigovarja, da ti gre super. Strah je samo tvoj. Nihče ti ga ne more vzeti. Zato, mamica, pogumno, ta otroček ti daje priložnost, da osebnostno zrasteš! Še enkrat: Uspe ti lahko, če zgrabiš strah za roge. Časa imaš dovolj."

Imaš tudi ti kakšen nasvet za bodočo mamico?

Preberi še: "Doma imam ženo in otroka, a ne morem nehati razmišljati o ..." (klic na pomoč Ljubljančana)

Te morda zanima tudi: Zapis šokirane Slovenke: "V žgečkljivem posnetku sem prepoznala svojega znanca"

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ