Zapis slovenske mame, ki razburja: "Odločila sem se, da grem s sinom v šolo v naravi, ker ..."

"Sinu tega še nisem povedala. Ne vem, če mu sploh naj."

"Sin gre v šolo v naravi. Danes sem rezervirala sobo v domu, kjer bodo nastanjeni tudi oni. Enostavno ne zaupam učiteljem, da bo vse tako, kot mora biti, Tako mi pravi instinkt. Bojim se tudi za sinovo varnost. Sinu tega še nisem povedala. Ne vem, če mu sploh naj. Po moje bo vesel, ne vem pa, kakšna bo reakcija učiteljev, ko me bodo videli.

Ampak res me skrbi, da za mojega otroka ne bo poskrbljeno tako, kot je potrebno. Kaj, če bo imel domotožje in ne bo nobenega, da ga potolaži. Ne želim, da se mu povzroča takšen stres, ga bo imel v odraslem življenju še dovolj. Je v petem razredu.

Kako se soočate z odhodom svojih otrok od doma? Naš je bolj neješč in zvečer rad vidi, da mu berem pred spanjem. Zjutraj velikokrat pride k meni v posteljo, da še poklepetava o dnevu, ki je pred nami. Nekako ni navajen 'sam' hoditi po 'svetu'. Meni se zdijo otroci do približno 8. razreda premladi za take pustolovščine. Je pa to kar mater tudi za učitelje in ne vem, če so lahko 24 ur na dan fokusirani na toliko otrok na enkrat. Prosim za mnenja!" je na slovenskem forumu zapisala mama 10-letnika in s svojo objavo dvignila ogromno prahu med drugimi člani.

Spodaj delimo nekaj njihovih odgovorov:

- "Sem dala nekaj otrok skozi. Če mu ni bilo za iti, ni šel, če si je želel, je šel. Potem pa se je pač moral soočiti z določenimi frustracijami. Lahko mi verjameš, da sem mama, ki je otroke težko izpuščala, ampak je to tudi treba storiti. No, v vrtcu bi vseeno ne bila za to, petošolca pa zagotovo ne bo konec. Prosim, da zaupaš učiteljem in sošolcem, in storniraj tisto sobo, zadihaj vendar. Če bo karkoli narobe, te bodo poklicali, verjemi."

- "1. šola v naravi je bila katastrofa, on trpel tam, jaz doma. Prav čutila sem, da ni ok. Sva se pomenila, se je odločil, da gre spet ... Jaz doma super, neverjetno dober občutek sem imela. Pride domov ... Ma toppp. Že par let je mimo in še vedno ne more pozabiti, kako super se je imel. V glavnem, hočem reči, da razumem tvojo skrb, in daleč od tega, da si edina. Jaz osebno bi tudi najraje šla kar tja in preverila, da je vse ok, pa nisem. Ker sem mu želela dati izkušnjo ... Dobro, slabo ... Od obeh je nekaj odnesel, no in jaz tudi. Zdaj vem, da ni tako nebogljen in sem ponosna nanj. Ne naredi mu tega, kar planiraš ... Daj mu priložnost ali pač naj ne gre."

- "Ok, razumela bi pri res kronični bolezni, kjer je treba redno spremljati ali dodajati kaka zdravila. In to pri mlajših otrocih. Vse ostalo pa … Dajte, no. Otroci se morajo naučiti samostojnosti in prilagajanja. Iskreno – še pri pakiranjih nisem poleg ... Samo potem greva po spisku in pove, ali ima v torbi ali ne. Pa nikoli ni bilo nič narobe."

- "Na tak način se otroka ne uči in pripravlja na samostojno življenje, kar je tvoja naloga. Pretrgaj popkovino!"

Ne spreglej:

- "A se ti zavedaš, kakšno sramoto mu boš naredila? Če že zdaj ne zaupaš učiteljem, kaj šele bo. Na žure boš tud hodila z njim, ker ne boš zaupala prijateljem? Boš hodila z njim na zmenke, ker ne boš zaupala punci? A na wc lahko gre sam? Imej ga doma in ga izoliraj od vseh, pa naredi maminega sinčka ... O, moj bog, res."

- "Otroci enkrat morajo odrasti. Šola v naravi ni namenjena tebi, da nadzoruješ sina, ampak njim, da se naučijo drugih veščin. Med drugim tudi komuniciranja s sovrstniki, druženja in tudi nekih novih dogodivščin. Če meniš, da se tako bojiš za sina, se zmeni z učitelji, s tistimi, ki gredo z njimi, da te sin pokliče vsak dan in ne ti njega. Ponavadi je to zvečer in ti pove, kako je dan potekal. Ti svetujem, da sinu ne delaš sramote. Saj nima plenic na riti. Kar verjemi mi, da otroci se zelo hitro povežejo med sabo in te ne bo čisto nič pogrešal. Raje ga pusti in pričakuj, ko se vrne, zanimive dogodivščine. A ko bo šel v srednjo šolo boš tudi z njim hodila k pouku? V razmislek ..."

Pa vendar so se oglasile tudi tiste mame, ki se z avtorico zapisa strinjajo. Same so namreč prav tako (bile) v skrbeh.

"Tako smo mi. Šole v naravi do 6. razreda. Smo šli tudi vedno na športne priprave. V isti hotel, predvsem zaradi nočnih obhodov, vse do 1. letnika. Potem je šla sama, tudi nekoliko je tehnologija napredovala, smo bili na vezi, ampak je lepo šlo. Po 3. letniku gimnazije je šla sama s prijateljico poleti na drugo celino. V njenih mlajših letih pa nismo mogli, niti želeli obremeniti ne učiteljev, ne trenerjev. Je pa res, da smo poskušali biti čim bolj neopazni, kar seveda ni mogoče, a vseeno. Smo pa res pustili učitelje, trenerje in ne podajali svojih mnenj o čemerkoli," je pojasnila ena izmed njih.

Druga je dodala: "Jaz isto nisem zaupala, pa je naša ostala doma. Je pa 4. razred. Glede na situacijo, kot je bila, da so imeli nasilje v razredu, učiteljica je čudna, nisem zaupala, da gre. Bila doma in imeli smo se prav lepo. Otrok naj ostane doma. Tistih nekaj dni vzemi dopust in doma uživajta. Ne it z njim, ne bo fajn, ne zanj, ne za druge. Bi bilo to večje ponižanje, kot da bi bil nekaj dni brez tebe."

Tretja pa je razkrila še svojo izkušnjo: "Gospa, popolnoma vas razumem, učiteljice v šoli mojih otrok popolnoma neodgovorne. Moj sin ne sme petršilja (alergija) in pravi, da je bil peteršilj povsod. Cel teden je jedel samo kruh in je shujšal za ene pet kg. Pa se nikomur ni zdelo vredno, da bi poskrbel za to. Vedeli so za to in nikomur mar. Zavarujte svoje otroke, ker vam jih nihče drug ne bo in pika."

Nato je svoj piskrček pristavila še nekdanja učiteljica.

"Ne morem verjeti! Moja predšolska vnukinja je že dvakrat bila na letovanju z otroki iz vrtca brez vseh problemov. Sama sem bila večkrat z učenci v šoli v naravi, pa česa podobnega še nisem doživela. Toliko nezaupanja do vzgojiteljev, učiteljev! Za sina bi bilo bolje, da ostane doma, kot pa tak nadzor matere. Si predstavljate posmeh in norčevanje sošolcev? Res si ne predstavljam takega vmešavanja in nadzora staršev. Mislite, da tako ščitite otroka? Gotovo ne, na tak način ga delate le odvisnega, nezmožnega znajti se v drugih okoliščinah," je zgroženo zapisala.

Povsem razumljivo je, da smo v današnjem svetu v skrbeh, kaj se dogaja z našimi otroki, a to nam ne daje pravice, da na vsak način v celoti posegamo v njihova življenja. Še posebej, kadar gre za nove izkušnje, ki jim lahko ogromno dajo. V kolikor si se kot mlada mamica tudi sama znašla v podobni situaciji, da svojega otroka ne želiš pustiti samega v šolo v naravi, pa s teboj delimo še nepozabno življenjsko izkušnjo ene izmed članic foruma, ki te bo morda pomirila.

Tako je zapisala: "Draga mamica. Verjamem, da te skrbi. Vendar ti polagam na srce nekaj zelo pomembnega. Sina bo najbrž hudo sram, če to res storiš. Ko smo šli v 5. razredu v čatežke toplice, smo uživali sto na uro. Skupaj po sobah, do jutra klepetali s prijatelji, ga biksali po svoje, kar je bil prvi vdih svobode in nedolžnih lumparij. Učili smo se reda in samostojnosti. Tudi sama sem bila vajena očetovih pravljic in pogovorov, a ko smo šli, mi je dal svoj mobitel, da smo se slišali ob večerih. Ja, bilo me je strah, prvič sama, ampak, ko smo se družili in bili prepuščeni sami sebi, smo se naučili ogromno, hkrati pa tudi videli, da to ni noben bavbav. Učiteljice so prisotne in verjemite, da se jim ob tako mladih otrocih vklopijo še dodatne lučke za skrb in sočutje. Če ga boste tako privezovala nase, vam to lahko tudi zameri. Če bi meni mami to naredila, raje ne bi šla. Bila bi oropana čudovite izkušnje in spominov, ki jih nosim s seboj že vse življenje. Dobro razmislite. Zadihajte. In verjemite, da bo vse ok."

Kaj bi pa avtorici zapisa svetovala ti?

Preberi še: "Najinim vnukom ne dovolijo prespati pri nama, ker z ženo spiva gola" (zapis slovenskega dedka)

Te morda zanima tudi: "Vse ženske, ki naju poznajo, so mi nevoščljive - v resnici me bo njegova odvisnost spravila v norišnico" (zapis Celjanke)