"Zdi se mi, da bi morala vsaka ženska enkrat v življenju obiskati hokejsko tekmo.
Na popolnoma brezvezen ponedeljkov večer sem sedela za računalnikom in pisala torkov članek. Ali pa z drugimi, bolj odkritimi besedami, brskala za obliži za mozolje in si naročala bleščeče najlonke. Po nekaj urnem trdem delu sem ugotovila, da nisem edina, ki še vedno ponočuje in zapravlja čas za računalnikom, saj mi je prijateljica napisala, da je ravno prebrala zelo vročo knjigo o hokeju in že pol ure brska za kartami. Le za raziskavo, seveda. Najboljše odločitve pa so venomer sprejete okoli enih zjutraj, zato sva se odločili, da namesto običajnega torka zvečer, preživetega ob Netflixu in puljenju obrvi, svoj čas nameniva s-potom-prepojeni finalni tekmi hokeja.
Naj povem - pred torkovo igro nisem gledala ene tekme hokeja, poznala kateregakoli pravila in vse, kar sem vedela, je bilo znanje predano iz romantičnih komedij, kjer je glavni ženski lik ali odšel na hokej tekmo ali pa je njen bodoči-mož-ki-je-tudi-veterinar-v-malem-mestu igral hokej. Povzetek mojega znanja - nekje na sredini se bodo igralci zabili v plastično steno in se vroče prerivali med sabo, medtem ko si bodo podajali neko železno stvar, zaradi katere imaš lahko razbite zobe (khm, še ena romantična komedija). Potem pa bo plečat in dva metra visoki igralec pogledal na tribune, me opazil in peljal na hamburgerje in pivo. Logično. Kaj drugega lahko pričakuješ od hokej tekme?
View this post on Instagram
Na dogodek tedna (meseca, leta?) sva prispeli malo pred tekmo. Pred tem tudi nisva poznali tako imenovane šport-etikete, ki narekuje, da prideš na vsako tekmo 45 minut pred začetkom. Še vedno predvidevam, da je ta povezana s parimi vrčki piva, ki jih pravi navijač spije, preden se na tribunah bori za svojo ljubljeno ekipo in času, ki ga nameniš popravljanju možnih zamazanih obraznih poslikav. Povsem presenečena sem bila nad prostočasnik-crafty stranjo navijačev, da ne bo pomote - vsi navijači hokeja so si z največjim občutkom za detalje spretno narisali zmaje. Prišla pa sem do zaključka, da morajo biti v resnici skriti talenti akademije, v prostem času pa zapolnijo več risarskih skicirk.
Ne vem zakaj sem predvidevala, da bo na tribunah več ali manj polno zasedenih stolov Instagram vplivnic v modnih pulovrjih z izvezenimi zmaji, obutih v Ugg čevlje in odetih v umetna krzna. Vsaj na strani navijačev, kar sva ugotovili, da je bila zelo posrečena izbira sedežev, sva bili več ali manj edini ženski. Tekma pa res ni bila dolgočasna.
Poleg tega, da je razdeljena na tri dele - vsak traja po pol ure s 15 minutnim odmorom, med katerim imaš čas za cigaret in nov kozarec špricerja - je dvorana vse prej kot tiha. Ugotovili pa sva, zakaj na tekmah ne potrebujejo glasbene podlage kot na teh od košarke. Karkoli kar bi se predvajalo v ozadju, bi v vsakem primeru preglasili bobni in petje z zahodne strani dvorane v Hali Tivoli.
Navijači namreč prinesejo s sabo boben ter čez tekmo vneto prepevajo “Ole, ole, ole ole!”, “Olimpija, zeleno-bela”, kakšen sočen prispevek, ki ga namenijo nasprotnim Jesenicam in Na vrhu nebotičnika. Štiklc Belih vran, poznan kot “Mala terasa”, je bila zadnja stvar, ki sem jo pričakovala na tekmi hokeja.
Tekma je bila nedvomno sočna tudi zaradi z-ograjo-ločenega-dela tribune, na katerem so sedeli, tisti večer res poklapani, navijači Hokejskega kluba Jesenice. Očitno jih morajo fizično ločiti ali pa se lahko med sabo nič-kaj-složno pogovarjajo. Po vsakem zadetem golu Olimpije je komentator namreč po tem, ko je naznanil gol, vprašal navijače Olimpije “Jesenice?” na kar so navijači odvrnili “Kur**!” in dobili v dogovor “Super publika!”. Čeprav je bilo dretje še kar prostaško, sva se tudi sami v nekem trenutku pridružili najivačem. Odločili sva se, da bova začeli tako nazivati vse bivše fante, ali potencialne snubce, ki naju povabijo na zmenek in odpovejo v zadnji minuti.
Ne spreglej še:
- "Šele naslednje jutro sem ugotovila, da sva se strastem predala na ..." (izpoved Ptujčanke)
- "Ali ženske, ki splavijo, kdaj to obžalujejo?" (TO so povedale Slovenke)
Z dogajanjem med hokejsko teko ne bom nikogar dolgočasila ali se pretvarjala, da sem jo prav dobro spremljala. S špricerji v roki sva se več ali manj hihitali vse splošnemu dogajanju in gledali za lepimi hokejisti, ne da bi svojo pozornost obrnili na podani pak (se spomniš tiste železne stvarce, ki si jo podajajo?). Še dobro, da imajo na svojem televizijskem panoju velik prikaz zadetih golov, če ne do konca tekme sploh ne bi opazili, da je Olimpija zmagala s šest proti ena.
View this post on Instagram
A tudi brez jasno prikazanih točk zmage ne bi mogli zgrešiti. V zadnjih petih minutah tekme namreč celotno občinstvo vstane s svojih sedežev ter pozorno spremlja zadnje podaje. Ob glasnem zvoku, ki naznanjuje konec igre, pa se navijači postavijo ob sprednje sedeže (taki kot tisti na katere si se včasih usedel v čakalnici zdravnika, le da niso oranžni, temveč zeleni in glasno pokajo), primejo sedalo stola ter z njim glasno udarjajo ob naslonjalo. To naj bi bil poklon dobri tekmi.
Povsem prikupna in res ljubka pa se nama je zdela tudi zahvala moštva navijačem. Po tekmah, na kateri hokejski klub zmaga, se ta venomer zahvali svojim zvestim in glasnim navijačem. Ti namreč s svojim navijanjem “pomagajo” zmagati, ekipa pa še v drsalkah, a brez čelad in opreme, tako, da lahko vidiš izoblikovane mišice (sem vedela, da se bo splačalo) pride nazaj na led, ter se pokloni navijačem.
Sedaj vem, da so hokej tekme res zabavne, nikoli si ne obuješ semiš čevljev, saj bodo politi s pivom ali špricerjem, karte kupiš na zahodni strani in ob koncu tekme ropotaš s prednjim sedežem. Pravi navijač pa sem postala tudi z absolutnim znanjem, da bom lahko, če Jesenice zmagajo na svoji domači tekmi, tekmo spremljala še enkrat to sezono.
Predvsem pa vem, da si, če te maskota vpraša za Instagram profil in ti z ledenega igrišča po zraku riše telefonsko številko (ter se nato prebije čez tribune in ti jo pove še v živo), njegovo ime in številko zapišeš.”
Te morda zanima še: "Čez mesec dni bom rodila, a sem ravnokar izvedela, da mož za mojim hrbtom počne TO"
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
){kind=link}