Si odraščala v 80-ih ali 90-ih? TA zapis te bo spomnil, kako LEPO je bilo naše OTROŠTVO

Imeli smo tako “malo”, vendar smo bili tako zelo srečni! ❤️

Si odraščala v 80-ih ali 90-ih? TA zapis te bo spomnil, kako LEPO je bilo naše OTROŠTVO (foto: Profimedia) Profimedia
13. 5. 2020

V začetku meseca je po spletu zaokrožil zapis, ki generacijo tistih, ki smo odrasli v osemdesetih in devetdesetih, v trenutku vrne v otroštvo.  

Preberi zapis, ki je zaokrožil po slovenskem spletu:

Igrali smo se gumitvist, skrivalnice, duhove, med dvema ognjema, vrteli hulahop obroč, se igrali s plastičnimi pištolami, risali po asfaltu …

Pustili so nas ven, da se igramo pod enim pogojem – da se vrnemo na kosilo ali večerjo … ali ko se stemni.

Pogosto smo namesto kosila prosili, da nam namažejo kruh, ki smo ga jedli z umazanimi rokami, vendar to nikogar ni motilo.

Vozili smo se z kolesi, se igrali v peskovniku, metali frnikole …

Igrali smo se na dvoriščih, na ulici in v naravi. Ne pred računalnikom.

Padli smo, se ranili, zlomili kosti, izgubili zobe, vendar se nikoli nismo pritoževali. Starši pa krivde niso valili na vse v naši bližini.

Nihče ni bil kriv … Samo mi, in zaradi tega smo včasih dobili kakšno “vzgojno”, čeprav smo bili le nerodni.

S kolesom ali peš smo odšli k prijatelju, potrkali na vrata ali pa preprosto vstopili nenapovedano.

Vrata doma se niso zaklepala, tako smo se lahko brez strahu vrnili domov.

Zbirali smo značke, serviete, žvečilne gume in slike živalskega kraljestva, Kinder jajčke, Pez bombone, čokoladne ovitke, ki smo si jih izmenjevali s prijatelji, za tiste, ki so nam manjkali.

Otroci so se v avtomobilu vozili brez varnostnih pasov in zračnih blazin.

Naše gugalnice so bile pobarvane s sijajnimi barvami na osnovi svinca, pa zaradi tega nihče ni bil zaskrbljen.

Ko smo se vozili s kolesom, nismo imeli čelad, niti ščitnikov za kolena ali komolce.

Pili smo vodo iz vodnjaka na dvorišču ali tam, kjer smo jo našli. Iz plastenk nismo delali raziskav, saj jih sploh ni bilo. 

Več ur smo izdelovali vozove iz zabojev, desk in cevi, nato pa se spuščali z vrha hriba … in to brez zavor.

Namesto tega, smo se zaustavljali s trkom v drevo ali kup zemlje. K sreči tedaj ni bilo veliko prometa. 

Jedli smo vse, kar je prišlo … srkali smo omake, vendar nismo imeli težav s težo, ker smo tekali in se igrali. 

Kupili smo veliko, litersko Coac-colo in si jo razdelili. Pa še to redko.

Vsi smo pili iz iste steklenice in nihče ni umrl.

Nismo imeli mobilnih telefonov, pisma so se pošiljala po pošti. 

Srečevali smo se osebno, ne virtualno.

Nismo imeli mobilnih telefonov, iPhonov, igralnih konzol, mp3 predvajalnikov, Nintendo 64, xboxov, video iger, številnih kanalov na TV-ju, domačega kina, klepetalnic, digitalnih fotoaparatov, interneta, MSN-ja in Facebook-a …

Pisma in razglednice so se pošiljala po pošti, fotografiranje pa je bil poseben dogodek.

Na ta dan smo oblekli najlepše obleke in nove sandale, potem pa čakali dva tedna, da se slike razvijejo.

Lepota je bila v negotovosti, v pričakovanju.

Moderna možnost »brisanja« fotografij ni obstajala.

Imeli smo prave, iskrene prijatelje. Nekateri niso bili dobri v šoli, morali so preprosto ponavljati razrede, če se niso učili.

Nihče ni šel k psihologu ali pedagogu.

Imeli smo svobodo uspeha in neuspeha, odgovornost … In naučili smo se izbrati.

Imeli smo tako “malo”, vendar smo bili tako zelo srečni!

Če se strinjaš z zapisanim (in če te je zapis vrnil v otroštvo) ga s svojimi prijatelji deli na Facebooku. 😍

Fotografije:

Zapis je prirejen po zapisu na TEM linku

Preberi še: "Izoliral naj bi se zaradi koronavirusa, a ko sem ga šla obiskat, je sledil ŠOK!" (resnična zgodba)

Priporočamo tudi: Kakšna je intimna zveza z moškim pri 20, 25, 30, 35?

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri