Nikoli si ne bi mislili, da bodo izmišljeni liki nekoč postali resen razlog za ljubosumje v partnerskih odnosih. A prav to se zdaj dogaja zaradi težko pričakovane videoigre Grand Theft Auto 6 (GTA 6), katere izid je napovedan za 19. november. V njej Jason in Lucia nista le partnerja pri kriminalnih podvigih, temveč lahko igralci vplivajo tudi na razvoj njunega romantičnega odnosa.
In zgodba se tu še zdaleč ne konča. Danes lahko klepetalni roboti z umetno inteligenco posnemajo čustveno bližino, virtualni vplivneži pa v nas vzbujajo negotovost. Zato se film Ona (Her) iz leta 2013, v katerem se moški zaljubi v operacijski sistem z umetno inteligenco, nenadoma ne zdi več tako futurističen. Digitalna intimnost ima danes namreč številne oblike: od vlaganja časa in pozornosti v izmišljeno ljubezensko zgodbo znotraj videoigre do vzpostavljanja osebne, čustvene vezi z umetno inteligenco.
Toda ali smo lahko res ljubosumne na nekoga, ki sploh ne obstaja? In kdaj je digitalna bližina povsem nedolžna, kdaj pa lahko prestopi mejo v partnerskem odnosu? Partnerska terapevtka Elisha de Ridder pojasnjuje, od kod izvirajo takšni občutki in kdaj lahko partnerjevo vedenje dejansko postane težava.
Kako sploh deluje ljubezenski odnos v igri?
Na spletu se že pojavljajo zabavni odzivi deklet na prihajajoči izid igre GTA 6, ki jo ljubitelji videoiger nestrpno pričakujejo že več let. Nekatere se šalijo: "Kaj pa, če bo moj fant v izmišljeno zvezo vložil več truda kot v najino?" Druge so še bolj neposredne: "Moj fant te igre nikakor ne sme igrati, saj je že v zvezi – z mano!"
V igri je Jason v razmerju z Lucio, in če gre verjeti vsem objavam na TikToku, naj bi bil vanjo povsem zaljubljen. Toda ali je res tako? Razvijalec igre Rockstar je potrdil, da bodo lahko igralci sami odločali, kako romantičen bo odnos med Jasonom in Lucio. Če bodo želeli njuno zvezo poglobiti, bodo morali vanjo vložiti čas in pozornost. To bodo lahko storili na primer s skupnimi izleti, sprehodi po plaži, držanjem za roke ali skupnim sodelovanjem pri kriminalnih podvigih.
Tisti, ki jih romantični del zgodbe ne zanima, ga bodo lahko večinoma prezrli. Jason in Lucia bosta v tem primeru ostala predvsem partnerja pri kriminalnih dejanjih. Vaš partner torej ne bo dobesedno ustvarjal svoje ljubezenske zveze z Lucio, temveč bo vplival na razvoj odnosa med dvema izmišljenima likoma. Kljub temu lahko očitno tudi takšna oblika digitalne romantike v resničnem partnerskem odnosu vzbudi neprijetne občutke.
Zakaj ljubezenska zgodba v igri povzroča ljubosumje?
Ne pretvarjajmo se, da izmišljenih likov nikoli ne jemljemo resno. Če pogledamo s te perspektive, se morda res zdi nekoliko hecno nekoga obsojati zaradi odnosa med Jasonom in Lucio. Toda terapevtka De Ridder poudarja, da občutek ljubosumja ni nič manj resničen zgolj zato, ker je njegov povod izmišljen. "Ljubosumje je čustvo. In čustvo ni nujno nerazumno samo zato, ker je njegov vzrok izmišljen."
Po njenih besedah pogosto sploh ne gre za Lucio. Izmišljeni lik lahko namreč prebudi negotovost, ki je v odnosu že prisotna. Morda je Lucia pustolovska, spolno samozavestna ali čustveno odprta na način, za katerega se bojite, da ga partner pri vas pogreša. "Ljubosumje izvira iz določenega strahu, da nismo dovolj dobri, da bomo izgubili partnerja ali da bomo izgubili nadzor," pojasnjuje terapevtka.
V čem se digitalna intimnost z umetno inteligenco razlikuje od videoigre?
Digitalne intimnosti danes ne srečujemo le v videoigrah, temveč tudi pri klepetalnih robotih z umetno inteligenco. Vendar obstaja pomembna razlika med ljubezenskim odnosom v igri GTA 6 in romantičnim stikom z umetno inteligenco. V videoigri upravljate izmišljene like in usmerjate njihovo zgodbo. Klepetalni robot pa se odziva neposredno na vas, si zapomni, kaj mu poveste, postavlja osebna vprašanja in lahko ustvari občutek, da se med vama razvija vzajemna vez.
Prav ta navidezna vzajemnost je po besedah De Ridder ključna razlika. Klepetalni robot lahko človeku namenja pozornost na način, ki ga resnični partner ne more vedno zagotavljati. "Takšen izmišljeni lik je seveda računalnik, zato lahko zelo spretno postavlja vprašanja in se poglablja v odgovore," pojasnjuje. "Pozornost, ki jo lahko dobimo od takšnega računalnika, je res ogromna."
Če človek v svojem resničnem partnerskem odnosu nekaj pogreša, je lahko takšna digitalna pozornost še posebej privlačna. "Če resnično iščete nekaj, česar v svojem odnosu ne dobite, je seveda prijetno, če vam to ponudi takšen izmišljeni lik," pravi De Ridder.
Zato se morda ne bi smele vprašati le, ali je naš partner zaljubljen v klepetalnega robota, temveč predvsem, zakaj v takšnem odnosu najde nekaj, kar očitno pogreša v resnični zvezi.
Ali digitalna intimnost šteje za varanje?
Na to vprašanje ni univerzalnega odgovora. Za nekatere pare je romantična zgodba v videoigri ali spogledljiv pogovor s klepetalnim robotom povsem nedolžna zabava, za druge pa lahko takšno vedenje hitro prestopi mejo.
Po besedah De Ridder pri tem ni odločilna samo tehnologija, temveč predvsem dogovor med partnerjema. "Mislim, da ne obstaja ena sama univerzalna meja. Zdrava meja je predvsem tista, ki jo oba partnerja razumeta in spoštujeta, ne pa pravilo, ki ga eden od njiju vsili drugemu, da bi obvladoval svojo tesnobo."
Kdaj digitalna intimnost dejansko postane težava?
De Ridder pojasnjuje, da težava ni nujno v izmišljenem liku ali klepetalnem robotu, temveč predvsem v vlogi, ki jo začne digitalni odnos igrati v resničnem življenju posameznika.
Opozorilni znaki se lahko pojavijo, kadar nekdo stik z umetno inteligenco ali svoje vedenje namenoma skriva pred partnerjem, digitalnemu odnosu namenja vse več časa in čustvene pozornosti, svojega partnerja redno primerja z izmišljenim likom ali klepetalnim robotom, raje išče potrditev v digitalnem svetu, kot da bi težave reševal v resničnem odnosu, ali pa ne spoštuje meja in dogovorov, ki sta jih s partnerjem že postavila.
Kako se s partnerjem pogovoriti o digitalnem ljubosumju?
Če opažate, da vas partnerjevo vedenje resnično vznemirja, De Ridder svetuje, da najprej razmislite o svojih občutkih. Vprašajte se, česa vas je pravzaprav strah in kaj po vašem mnenju partnerjevo vedenje pomeni za vas ali vajin odnos.
Nato se ne osredotočite zgolj na postavljanje pravil o tem, kaj partner sme in česa ne sme početi. Namesto tega mu povejte, kakšne občutke njegovo vedenje vzbuja v vas. Skupaj se pogovorita tudi o tem, kaj za vsakega od vaju pomeni digitalna intimnost in kje poteka meja sprejemljivega vedenja. Je razlika med romantično zgodbo dveh likov v videoigri in klepetalnim robotom, ki se neposredno odziva na vašega partnerja? Je spogledovanje z umetno inteligenco sprejemljivo? In ali se odgovor spremeni, če partner takšne pogovore skriva ali jim namenja toliko pozornosti, da zaradi tega trpi vajin odnos?
Včasih se za vsem ljubosumjem skriva precej preprostejša potreba, kot se zdi na prvi pogled. Kot pravi De Ridder: "V resnici si samo zelo želim občutka, da sem za svojega partnerja nekaj posebnega."
Povzeto po Cosmpolitan Nizozemska
