"Vedela sem, da ga ljubim, saj ga nisem mogla sovražiti, ker mi je strl srce."
Včasih sem verjela v idejo romantične ljubezni, tisto idejo, ki je zaslepila tudi Tristana in Izoldo.
Verjela sem v veliko ljubezen, ki je tako silovita in mogočna, da včasih zanjo na tem svetu ni prostora in se preprosto ne more udejanjiti, zaljubljenca pa pusti s strtim srcem, večnim hrepenenjem drug po drugem in nikoli odgovorjenim vprašanjem »kako bi bilo, če bi ...?«.
Domišljala sem si prepreke in izzive, ki preprečujejo izpolnitev resnične ljubezni, in tako kot Tristan in Izolda, ki sta svojo ljubezen obsodila na propad in jo priklenila na trpljenje, namesto da bi si jo prizadevala uresničiti v stvarnem svetu, verjela, da resnična ljubezen terja srčno bolečino in solze.
"Pri mojih naivnih 16 letih mi je obljubil svet, nato pa izginil in si ga sam ustvaril drugje."
Strto srce mi je izpilo vso voljo do stvari, ki sem jih drugače imela rada, in me pustilo popolnoma otopelo in ravnodušno.
Nisem več želela priznati, da ljubezen pomeni bolečino. Nikoli več nisem želela trpeti zaradi ljubezni, kaj šele zaradi nekega moškega, zato sem se prepričala, še vedno naivna, da je prava ljubezen preprosta. Mislila sem, da vse teče gladko, če je ljubezen prava.
Če verjamemo v idejo popolnega razmerja brez nesoglasij, se vse drugo zdi kot slab nadomestek. In če verjamemo v koncept tistega pravega, nesoglasja za nas ne obstajajo.
Saj nesoglasij ne bi smelo biti, če je pepelka spoznala svojega očarljivega princa, kajne?
Vedela sem, da mi pripada velika ljubezen, ki bo našla mene, saj če mi je usojena, ne bom rabila niti migniti s prstom, da bi jo priklicala. Princ na belem konju bo potrkal na moja vrata in mi izpovedal svojo ljubezen. A tako nepričakovano na vrata potrkajo le poštarji in dimnikarji. Zato sem željna ljubezni zapustila svoj varni mehurček, kjer me nihče ne more prizadeti, in pokukala v svet, kjer se, medtem ko želiš zanetiti iskrice, večkrat opečeš kot pa ogreješ srce.
"Moževa ljubica je hkrati moja najboljša prijateljica, in TAKO funkcionira naša družina" (iskrena izpoved)
Tako kot Carrie Bradshaw sem želela resnično ljubezen. Smešno, nerodno, vseobsegajočo, ne-moreva-živeti-drug-brez-drugega ljubezen, v katero še vedno brezpogojno verjamem.
"Čeprav sem se ga na vsak način želela otresti, pa sem v mislih še vedno imela tistega, ki mi je strl srce"
Prizadevala sem si, da bi ga pozabila, da bi pokrpala svoje ranjeno srce, hkrati pa sem negovala drobne spomine, ki so mi počasi polzeli iz rok. Kot da bi vedel, da je pred mojimi očmi njegov obraz začela obdajati meglica, je začel opominjati nase. Prikradel se je v moje misli, nekajkrat vstopil v moj vsakdan, dovolila sem mu blizu srca in zmotno mislila, da lahko on pozdravi rane, ki mi jih je prizadel.
Kar naprej sem trgala kraste, odpirala stare rane, si zamišljala različne scenarije, kako bi bilo, če bi bilo.
A kot je hitro prišel, je v hipu tudi izginil. Znova in znova. Priklenil me je nase in zdelo se je, da sem obtičala. Moje srce je bilo izmučeno, spoznala sem, da je pomembno pustiti, da nekatere stvari preprosto odidejo. Morala sem spustiti in se osvoboditi.
Nihče ne igra z označenimi kartami, včasih dobimo, drugič izgubimo. Jaz sem proti njemu več let izgubljala vsako igro, vedno je bil korak pred mano, vse moje skrbno načrtovane misli je vselej prehitel, kot da bi jih znal brati. Po razočaranju se nikoli več nisem upala predati. Bala sem se trpljenja, izgube, neizbežne ločitve.
Ljubezen je igra za dva, izguba pa je bitka za enega. Vsa ta razočaranja so bila vedno navzoča na moji cesti ljubezni, izognila bi se jim lahko le tako, da se nikoli več ne bi odpravila po njej. Nikoli več trpeti pa bi pomenilo nikoli več ljubiti. In v čem je smisel zaljubljenosti, če nismo pripravljeni tvegati padca?
Ljubezen je nekaj čarobnega, iskanje ljubezni pa je lahko naporno
Tvegamo polom, razočaranja, grenka spoznanja, a nikoli ne odnehamo. Tako moramo tisti, ki se namenimo ljubiti, vedeti, da izpostavljamo svoje telo in dušo poškodbam vseh vrst. Ljubezen ni navada, ni dogovor ali dolg. Preprosto je. Brez kakršnihkoli definicij. Ne postavlja vprašanj, le ljubi.
Ljubezen je treba zgraditi, in ne le preprosto odkriti. Ko začnemo razmišljati, se nas polasti nekakšen strah, nerazložljiv strah, ki ga ni vredno opisovati. Tvegajmo. Iskanje je lahko prav tako zanimivo kot srečanje. Če le premagaš strah. Umetnost ljubezni je kot slikarstvo: zahteva znanje tehnike, potrpežljivost in veliko pozornosti med ljubimcema.
Na FB je objavil, da ga žena vara z njegovim bratom. Ko se je oglasila ONA, je bilo vsem jasno, zakaj!
Zahteva drznost, vedno je treba preseči zgolj tisto, kar smo ljudje poimenovali ljubiti se. Ljubezen poganja nebo, zvezde, ljudi, polni nas z veseljem in bolečino, a daje smisel vsemu. Ljubezen je tako mogočna, da celo opravičuje določena dejanja, ki jih človeško bitje ne more razumeti.
Ko pride ljubezen, je njena sila tako močna, da se ugnezdi v vse pore življenja in prevzame njegove vajeti. Ne da bi se učili ljubiti, znamo ljubiti, tako kot naša pljuča znajo sprejeti zrak vdiha. Ljubezni je treba dati le priložnost, pa četudi razkrije našo neznano plat, kajti prav ta neznana plat lahko ustvari čudež v našem življenju.
Zgodi se, da so poti iskanja ljubezni tudi zoprne, dolgotrajne in dolgočasne, a to je le strah našega uma in ega, ki nas poskušata prepričati, da se nima smisla spreminjati, se umikati rutini in iskati novosti. A prav v takšnih potrpežljivih potovanjih do sebe najdemo ljubezen, ljubezen v sebi in ljubezen v partnerskem odnosu. Prva je v nas ves čas, samo spomniš se nanjo in te prevzame, druga pa prijadra v tvoj objem, ko se združi s prvo ob pravem času in na pravem prostoru ob zrcalu, ki odseva le tvojo iskrenost, radost in harmonijo, prežeto s spoštljivostjo.
"Po šestih letih moje srce spet pripada tistemu, ki ga je najbolj ranil ..."
Zdaj pa se med nama vzpostavlja vez, ki je iz dneva v dan močnejša in stabilnejša, ne prepuščava se več preteklosti, vsej bolečini in zameram, ki jih je prinesla, samo dovoliva si piti iz iste čaše ljubezni.
Včasih je usoda, včasih čas, da ljudi privabi nazaj skupaj, včasih izkušnje in zrelost, včasih pa vse skupaj. Naučila sem se, da se moramo za tiste pristne, iskrene želje kdaj pa kdaj tudi malce potruditi, narediti kakšen korak v smeri svojega hrepenenja, in ne čakati, da naš ljubljeni kar pade z neba, in tako se zgodi ljubezen.
Potrebna je harmonična in spoštljiva aktivnost, z elegantno držo lastne vere, ki te radostno vodi tudi po manj uhojenih poteh, predvsem pa je potrebno zaupanje, da je ljubezen že v tebi. Spoznanje, da ljubezen poganja naše misli ter rojeva naše vdihe in izdihe, bo v naše življenje pripeljalo tudi ljubečega partnerja, točno takšnega, kot ga zrcali naša ljubezen do sebe samega. Tako sem tudi sama zanj prekršila vsa svoja pravila in stopila na manj shojeno pot.
Vedela sem, da ga ljubim, saj ga nisem mogla sovražiti, ker mi je strl srce.
Številni modreci tega sveta so že zapisali, da se za ljubezen velja potruditi,
sama pa na podlagi lastne izkušnje menim, da za človekov razvoj ni koristno graditi prihodnosti z izkušnjami preteklosti, temveč zgolj verjeti v sedanjost, v ta trenutek, ki je edina resnica.
In edina resnica na tem planetu in v tem vesolju je ljubezen.
Ljubezen poganja življenje, voljo in radost, ljubezen je hrana celicam telesa, mislim, ravnanjem. Nikoli ne smemo prenehati ljubiti in sanjati, človek brez ljubezni in sanj je kot vodnjak brez vode. Zato sanjajmo o ljubezni, živimo ljubezen. In jaz ... jaz še vedno verjamem v romantično ljubezen, vsak dan bolj.
Manca Pogačar
Fotografija: Profimedia
