"Čeprav sva skupaj preživela le 8 dni, sem se zanj preselila na drug konec sveta ..." (čudovita zgodba o ljubezni)

Leta 2017 sem živela v Gvatemali in delala kot piska za neprofitno agrikulturno organizacijo. Redko sem obiskala svojo domovino, a tisto leto me je organizacija poslala tja na eno srečanje. Na dan zadnjega dogodka srečanja sem na ladjici po pristanišču spoznala Daniela. Bil je direktor svojega podjetja v Keniji. Drug drugega sva dodala na Facebooku in se začela vsak dan pogovarjati. Pošiljala sva si odlomke o mednarodnem razvoju, fotografije krajev, ki sva jih obiskala, in si izmenjevala poglede na življenje.

Daniel je bil zgovoren, briljanten in drugačen. Na začetku me je presenetilo, da ima pri 24-ih letih že svoje uspešno podjetje, a on je bil veliko več kot to.

Bil je globalni pustolovec, ki je počel stvari, kot je na primer to, da je ves Kongo prepotoval čisto sam. Govoril je sedem jezikov. Bil je nezadržno radoveden in rad se je učil novih stvari. Spodbudil je celo mojo radovednost, intelekt in smisel za pustolovščino.

Po mesecih skoraj vsakodnevnega dopisovanja sva se začela med vikendi pogovarjati preko video klicev. "Kaj pa počnem?" sem se spraševala. Živel je vendar v Keniji. Kakšno prihodnost neki pa bi sploh lahko imela? A vendar sem ta strah odrinila vstran, mu še zmeraj pošiljala novice o svojem življenju in štela ure naprej ter se spraševala, kaj Daniel počne devet ur v prihodnosti.

Daniel se je pojavil v najbolj negotovem trenutku mojega življenja.

Nahajala sem se sredi zaključevanja službe in nisem vedela, kaj bo prišlo naslednje. Stara sem bila 24 let in želela sem si, bo moj naslednji korak povezan z dolgoročno vizijo moje kariere, a le-to je bilo preprosto težko ustvariti. Moja kariera je bila v mednarodnem razvoju, ki je zelo široko področje, in nisem bila prepričana, na kaj se želim osredotočiti. Terenske izkušnje so bile pomembne in zdelo se mi je smiselno, da zdaj, ko sem še mlada, nadaljujem z delom v tujini. Ampak, kje? In kaj naj počnem?

Po mesecih tesnobe se mi je posvetilo: vzela si bom premor in prepotovala Azijo. Že od nekdaj me je zanimala ta regija in zdaj je bila popolna priložnost. Potovanje pogosto prinese zbistritev in prepričana sem bila, da mi bo lahko to popotovanje pomagalo oblikovati idejo o nadaljnji karierni poti. Poleg tega pa je v Aziji tudi veliko razvojnega dela – morda tudi ostanem – zato sem si kupila enosmerno vozovnico za Hong Kong.

En teden pred mojim odhodom se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Nekaj, čemur bi marsikdo rekel usoda.

Investitor v Indoneziji je Daniela želel poslati tja na sestanek. Njegovo potovanje se je križalo z mojim prihodom v Azijo. "Lahko se dobiva v Hong Kongu," je pisalo v Danielovem sporočilu.

Strmela sem v mobitel. Daniel. Osebno. Čez en teden. Z obrazom navzdol sem se ulegla na tla svojega stanovanja. Nikoli si nisva izrekla nič romantičnega in zanimalo me je, če gre za prijateljsko srečanje.

Ta dvom je kmalu izginil, ko mi je v nadaljevanju napisal: "Samo, da je jasno, zelo si mi všeč." Ponovno sem se ulegla na tla.

Ideja o Danielu v fizični obliki, nekomu, ki se ga lahko dotaknem, me je ohromila. Po šestih mesecih pogovorov sem se odločila, da je zame popoln. Prepričana sem bila, da ga morda idealiziram, a vendar sem v ta ideal vseeno verjela. In kar naenkrat se je moja fantazija iz domišljije prelevila v realnost.

En zelo napet teden kasneje me je pobral pred mojim hotelom v Hong Kongu. Čakala sem v sobi in minute so se kar vlekle. Pogledala sem se v ogledalo, pobrala knjigo, jo položila nazaj, prižgala glasbo, zamenjala pesem. Nato je potrkal. 

Šla sva na pijačo na teraso v 12. nadstropju, si pripovedovala zgodbe in uživala v razgledu. V mestni četrti, kjer se dogajajo zabave, sva v trgovinici kupila cider in ga pila na ulici. Najin poljub se je zgodil, ko sva sedela na kamnitem zidu, v ozadju pa je bobnela glasna glasba. Danielov oče je bil iz Hong Konga, zato sva se naslednji dan odpravila do groba njegovih starih staršev. Kot veleva tradicija, sva se pred odhodom trikrat priklonila. Ko je po 24-urnem obisku prišel čas za njegov odhod, sem bila strta. Imela sva se čudovito – odlični pogovori, pohajkovanje po mestu in naravne znamenitosti.

Zdaj vem, da ni šlo samo za fantazijo. Najina povezava je bila prava. A vendar nisva vedela, kako bi se lahko ponovno srečala, in ob tem sem čutila tako bolečino kot veselje.

Moja žalost ni dolgo trajala. Daniel je kmalu oznanil, da se odpravlja v San Francisco na sestanek s še enim investitorjem in imel je idejo: namesto, da bi tja odletel čez Evropo, lahko gre po drugi strani čez Azijo. "Kje boš čez en mesec?" Zmajala sem z glavo in nisem mogla verjeti. Začelo se mi je dozdevati, da se lahko ta tip pojavi ob katerem koli času.

Na moje presenečenje se tudi je. Tekom drugih potovanj je začel z eno- do dvodnevnimi obiski Azije in izkoristil prednosti svojega potovalnega življenjskega sloga. En mesec po Hong Kongu sva se za 24 ur srečala v Vietnamu. Mesec kasneje je bil povabljen na poroko v Boston in na poti nazaj v Afriko se je za dva dni ustavil v južnem Laosu. Nato mi je povedal, da so ga sprejeli v program podjetništva na Kitajskem.

"Lahko te obiščem na poti tja in nazaj," mi je rekel. Dva tedna po najinem srečanju v Laosu se je tako ponovno oglasil.

Začela sem seštevati. Po teh obiskih je v naslednjih treh mesecih prišel še petkrat. To je bil zelo intenziven način spoznavanja: kratki izbruhi intimno preživetega časa in deljenja hotelskih sob v različnih tujih krajih.

Najino razmerje se je pretežno razvilo s pomočjo besed na ekranu, zdaj pa sva bila kar naenkrat tukaj, se srečevala v isti kopalnici.

Njegova fizična prisotnost je bila na začetku zmeraj šok.

Občutek sem imela, kot bi moj najljubši lik skočil ven iz televizije. A že kmalu zatem je postalo prijetno, sproščeno.

Na tretjem zmenku sem se končno opogumila in ga vprašala, če se videva še s kom drugim. "V mojem življenju ni nikogar drugega," mi je odgovoril. To sem razumela, kot da sva pravzaprav v resnem razmerju, a je bil občutek vseeno nekoliko čuden, glede na to, da razen naslednjega srečanja nisva imela načrtovane nobene prihodnosti.

Zagrabila me je panika. Vedela sem, da se sem v Daniela močno zaljubila, in če je bilo vse to zaman, bi me uničilo. A svojih strahov nisem mogla brzdati. V resnici sva skupaj preživela tako malo časa, da bi se bilo definitivno prezgodaj pogovarjati o tem, kam najino razmerje pelje.

Zmeraj sem ga pobrala na letališču in ga tam tudi odložila, ko je odhajal. Vsakič sem ga gledala, kako je odhajal skozi varnostno preverjanje in naposled izginil.

To je bila nevidna linija, ki je nikoli nisem mogla prestopiti: druga stran ogledala.

"Ti in moje življenje v Nairobiju sta paralelni vesolji," mi je rekel na najinem četrtem zmenku v Kambodži, kjer sva skupaj preživela 52 ur. "Digitalni prostor med njima ju povezuje in včasih skočim v tvoje življenje. Vesolji se še nista srečali, a zmeraj potekata vzporedno."

Medtem ko sem z vlaki in avtobusi potovala po jugovzhodu Azije, sem ves čas razmišljala o Danielu. Pošiljala sem mu fotografije in video posnetke iz Vietnama in Kambodže. Fotografije mističnih templjev in dih jemajočih gora ter vseh čudovitih stvari, ki jih vidiš in počneš na potovanjih.

Tej zgodbi ni bilo namenjeno biti ljubezenska. Ko sem zapustila Gvatemalo, sem se namenila osredotočiti na to, kakšna bo moja kariera.

A v veliki večini je ta zgodba postala ravno to. Ljubezenska. Medtem ko sva se z Danielom preko tedenskih zmenkov po Skypu skupaj smejala, ko sva odštevala dneve do najinega naslednjega srečanja, ko sva se poljubljala na terminalu in upala, da bo letalo zamujalo, se je rodila ideja: lahko bi se preselila v Kenijo.

Seveda se je zdelo noro. Do četrtega zmenka sva pravzaprav skupaj fizično preživela le sedem dni. Morda skozi monitor nisem mogla videti njegovih pomanjkljivosti ali prepoznati najinih neskladnosti, ki so bile zakopane globoko v sporočilih.

"Ne poznaš ga," mi je rekla mama. A dejstva so bila jasna.

Danielovo podjetje se je nahajalo v Keniji, jaz pa sem potovala okoli brez končnega datuma. Jaz sem bila tista, ki je bila dovolj fleksibilna, da lahko izberem, kje bom živela.

Na sebe sem gledala kot na neodvisno žensko, osredotočeno na kariero. Že misel na to, da bi sledila moškemu, me je mučila. Nisem si želela biti ena izmed 'tistih deklet', ki svoje življenje oblikujejo okoli nekoga drugega. Prijateljicam sem zmeraj odsvetovala pretirano prilagajanje zavoljo razmerja.

In tole bi bilo kar precejšen korak izven moje osebne poti, ki je vodil vse do Afrike. Nairobi je sicer globalno središče za mednarodni razvoj in težava ni bila v tem, da bi on živel v nekem odmaknjenem kraju.

A vendar sem se spraševala, ali online pogovori in nekaj kratkih srečanj v živo opravičujejo tako drastičen premik?

Stvar je v tem, da če sem verjela, da tam nekje obstaja zame popolna oseba, potem je to bil Daniel. Ujela sva se na intelektualni ravni, od njega sem se lahko veliko naučila in zmeraj me je navdihnil. Tega pri moškem še nikoli prej nisem doživela.

Opominjal me je, kako pomembno je ostati radoveden in stopiti iz cone udobja. Delila sva si strast do potovanj in tujih dežel. Bil je tako prepričan vase in svoje sanje je uresničeval z odločnostjo ter mi s tem pravzaprav pokazal, kako daleč sem od lastnega potenciala. To mi je bil izziv, da sem spoznala, česar sem v resnici sposobna.

Kot par sva vzdrževala ravnotežje. Mene je naprej gnala intuicija, njega pa logika.

Jaz sem živela na čustvenem vrtiljaku, medtem ko je bil on uravnovešena oseba, ki me je lahko postavila na trdna tla. Vedela sem, da te priložnosti ne smem izpustiti.

Nikoli mu nisem povedala, da razmišljam o selitvi v Nairobi, saj mu nisem želela dati upanja, dokler nisem bila dokončno prepričana. Tudi on ni ničesar rekel. Občutek sem imela, da je čakal, da bom sama sprejela svojo lastno odločitev.

In prišel je: peti zmenek, 30 ur na vietnamskem otočku Phu Quoc.

Tisti vikend sem praznovala svoj rojstni dan. Imenovala sem ga 'otoško srečanje' ter vztrajala pri tem, da poslušava reggae glasbo in pijeva koktajle na plaži, a moje navdušenje je hitro nekaj prekinilo. Daniel me je opozoril, da me v bližnji prihodnosti zaenkrat ne bo več mogel obiskati, jaz pa se v tistem trenutku še nisem odločila glede selitve.

Medtem ko sva ležala na postelji in se držala za roke, mi je dal knjigo. "Za tvoj rojstni dan." Šlo je za knjigo izrazov za čustva v različnih jezikih. Nasmehnila sem se. Še noben fant mi ni dal takšnega darila, ki bi jasno pokazalo, da me razume.

"Še nekaj je," je rekel in prelistal strani do zadnje. Tam je bil zalepljen kos papirja. Počasi sem ga razprla. Bila je letalska vozovnica, ustvarjena s Photoshopom.

Potnica: Rachel Abbott
Destinacija: Nairobi
Od: Kjerkoli
Datum: Kadarkoli

"Daniel," sem zavzdihnila. "Ali misliš resno?" "Pridi me obiskar," se je nasmehnil. "Preveri in razmisli, če se ti izide."

Ko sem ga odložila na letališču, sem se zunaj pred terminalom usedla. Odprla sem 'vozovnico' in jo zgladila.

Razmislila sem o čisto vsem: spomnila sem se čudovite neverjetnosti najinega prvega srečanja, od Gvatemale in Kenije do ladjice v Bostonu. Zbližanja dveh oseb, ki prihajata iz popolnoma različnih krajev.

Moškega, ki je preletel ves svet, da je lahko nekaj ur preživel z mano. Pogledala sem v večerno nebo in se nasmehnila absurdni lepoti življenja. "OK," sem rekla. "Preselila se bom v Kenijo."

To je bilo leto in pol nazaj. Z Danielom sva skupaj in srečna. Čeprav me je skrbelo, da bom s selitvijo v Kenijo ogrozila svojo avtonomijo, sem imela prav glede tega, kaj mi bo razmerje dalo. V vsej svoji globini in briljantnosti, mi je Daniel bil ves čas navdih in zaradi njega sem postala še bolj realna različica sebe.

Selitev v Nairobi zaradi njega ni spremenila moje predanosti iskanju kariere, ki me bo izpopolnjevala. In naposled (čudeži!) sem tudi našla svojo pot – ne v mednarodnem razvoju, ampak kot novinarka. 

Drug drugemu odsvetujemo oblikovanje svojih življenj okoli partnerja: če razmerje ne sovpada s tvojim življenjskim načrtom, mi vredno. Morda sem postala romantična, a s tem se zdaj ne strinjam več.

Neodvisnost in doživljenjsko partnerstvo se medsebojno ne izključujeta.

Če verjameš, da te bo nekdo postavil pred izziv in ti pomagal zrasti, je vredno stopiti korak vstran iz tvoje poti. Četudi to pomeni odpotovati vse do Afrike.

Po resnični zgodbi Rachel Abbott prevedla in priredila: N. Š.

Preberi še: "Kaj pa, če v življenju v resnici srečamo več kot eno sorodno dušo?" (zapis dekleta)

Priporočamo tudi: "Po dveh letih sem pripravljena povedati zgodbo, ki sem jo skrbno držala zase 5 let!" (izpoved Slovenke)

Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc