"Bila sem družica na poroki svojega fanta" (resnična zgodba)

Odgovor na vprašanje "Kako sta se spoznala?" vključuje njegovo poroko z ženo, ki ni jaz.

Z Erikom sva zdaj skupaj že 4 leta in še zmeraj mi je nekoliko neprijetno, ko kdo vpraša, kako sva se spoznala.

Gre za grdo zgodbo, zaradi katere me mnogi gledajo postrani, ko jim razkrijem resnico: včasih sva bili z Erikovo bivšo ženo dobri prijateljici. Ampak reees dobri prijateljici.

Tako dobri, da sem bila ena izmed treh družic, ko se je poročila z Erikom.

Pomagala sem ji načrtovati malenkosti za poroko, bila sem prva oseba, ki jima je čestitala, ko sta si obljubila večno zvestobo, in zdaj živim v hiši, ki sta si jo kot poročeni par delila sedem let.

Erika sem spoznala, ko sem bila v zvezi s tipom, ki ga bomo poimenovali Jan. Jan in Erik sta bila dobra prijatelja, zato me je, logično, Jan predstavil tudi njemu in njegovi takratni zaročenki, ki jo bomo poimenovali Jana.

Vsi smo bili v zgodnjih 20-ih in se pravkar dobro začeli navajati na resnični svet. Veliko smo hodili na dvojne zmenke in kmalu sva z Jano postali res dobri prijateljici.

Ko me je vprašala, ali bi bila njena družica na bližajoči se poroki, sem to sprejela z vsem dekliškim kričanjem, ki se ga pričakuje od 22-letne družice. Jana sta prosila, da na poroki usmerja ljudi do njihovih sedežev, jaz pa sem postala nevestina desna roka, njena BFF načrtovalka porok.

Poroka se je razvila v čudovit, zabaven poletni dan. Še danes se z veseljem v srcu spomnim mnogih podrobnosti.

Ceremonija je bila kratka in med poroko sem lahko od blizu in direktno gledala v Erika, medtem ko je ves čustven recitiral zaobljube svoji nevesti. Bilo je ganljivo in po licih so mi tekle solze sreče za moja prijatelja na njun posebni dan. Žurali smo do jutranjih ur in proslavili novopečen zakon mladoporočencev.

Z Janom sva se dobivala še naprej, medtem ko sta se Erik in Jana navajala na zakonsko življenje. Vsi štirje smo nadaljevali s prijateljevanjem, dokler nekega dne nisva z Janom gostila zabave pri naju doma.

Tisti dan sta Erik in Jan na najinem vrtu začela s prepirom, ki je kmalu postal tudi fizičen (fantje!). Erika in Jano sem prosila, da odideta.

Celotna situacija je bila sramotna in popolnoma otročja. Bilo je tako slabo, da sva z Janom Erika tisti dan odpisala, Jana pa je "odšla" z njim kot kolateralna škoda.

Leta so minevala. Z Janom sva kakšno leto kasneje šla narazen, in to je bil najbolj dramatičen in uničujoč razhod mojega življenja. Na Erika sem pravzaprav že pozabila.

Dokler se nisva sedem let kasneje iz oči v oči srečala v nekem natrpanem baru.

Po nesreči sva se spogledala in v zadregi sem skušala pogledati stran v upanju, da me ni prepoznal. V trenutku, ko sem ga zagledala, so nazaj prišli vsi tisti spomini, povezani z Janom, ki se jih raje ne bi spominjala. A nisem imela te sreče. V hipu je vedel, kdo sem, in v zadregi sva se nerodno objela.

Izvedela sem, da je še zmeraj poročen, ampak le še na papirju. Imel je dve zelo mladi hčerki in se je obupno trudil popraviti svoj zakon, ki ga je – tako je priznal – skoraj v celoti sam uničil.

Tekom najinega pogovora me je vprašal, ali lahko Jani da mojo telefonsko številko, da bi se pogovorili. Na nek čuden način je bil prepričan, da če bi se midve ponovno povezali kot prijateljici, bi morda tudi njun zakon dobil novo priložnost.

Njegova čudna logika me ni ravno prepričala, a vendar – kako lahko obupanemu moškemu rečeš "ne"?

Z Jano sva se nekajkrat dobili na pijači, ampak že kmalu sem ugotovila, da je z njene strani zakon že dalj časa mrtev.

Ne želim govoriti o podrobnostih, nikoli pa ne bom pozabila Erikovega izraza na obrazu, ko sem ga soočila z dejstvom, da so vsa njegova prizadevanja naletela na gluha ušesa. Tako je vložil zahtevo za ločitev.

Tekom ločitve sva ostala povezana kot prijatelja in postal je stranka v frizerskem salonu, kjer sem delala. Povedal mi je za dekle, s katerim se pogovarja, in smejala sva se moji neverjetni zmožnosti, da vedno naletim na same zgube.

Nekega dne pa so se kar naenkrat stvari med nama spremenile. Bilo je očitno, kdaj se je prijateljsko zafrkavanje spremenilo v flirtanje.

Seveda nisem bila nedolžna v tej zgodbi, a bila sem 100 % prepričana, da ni nobene možnosti za razmerje. Prečkanje te meje me ni zanimalo. To je bilo namreč popolnoma v nasprostju s "pravili".

Saj veste, o katerih pravilih govorim, kajne? Pravilih, ki pravijo, da nikoli, ampak res nikoli, pod nobenim pogojem, ne smeš biti v zvezi s prijateljičinim bivšim možem. Nikoli.

Erik je precej drzen in neposreden. Njegovo flirtanje se je kmalu spremenilo v to, da me je povabil na navaden "prijateljski" zmenek in vsakič sem ga zavrnila ali pa ga pustila čakati. Preizkusila sem vse možne izgovore, ki obstajajo, in vsi so bili povezani z ne-kršenjem pravil.

Večina mojih prijateljic se je strinjala, da je razmerje s tem tipom grozna ideja. No, pravzaprav so vse prijateljice tako mislile, razen ene.

Prijateljica Tamara je bila takrat z mano v baru, ko sem prvič po toliko letih videla Erika. Rekla mi je, da se je videlo, kako je bilo njegovo veselje iskreno in da bi morala razmisliti o razmerju z njim.

"Že od nekdaj si mu bila všeč", je rekla. Najprej se z njo nisem strinjala, nato pa sem preprosto obupala in nehala govoriti "ne".

Najin prvi "zmenek" se je zgodil v Erikovi hiši. Isti hiši, ki si jo je nekoč delil s svojo bivšo ženo.

Hiši, v kateri sem preživljala ure in ure ter s prijateljico načrtovala njeno poroko. Hiši, ki sem jo pomagala okraševati, pleskati in organizirati, ko so prispela njuna poročna darila.

Občutek, ko sem se ustavila na dovozu in vstopila v ta svet, ki sem ga včasih tako dobro poznala, je bil čuden. A ko ti moški pripravi čudovito (doma narejeno) večerjo z dragimi prtički, vinom in svečami, ta čuden občutek precej hitro izgine.

Najin prvi javni zmenek se je zgodil naslednji večer – na njegovo pobudo. Spomnim se, da me je bilo groza, da bi naju kdo videl skupaj zunaj. Ves večer sem pogledovala preko ramena in imela občutek, kot da me vsaka ženska v prostoru obsoja, ker sem "tisto dekle". Erik je menil, da sem nora; sama vem, da nisem bila.

Moj očutek krivde zaradi kršenja pravil je terjal svoj davek in razmišljala sem celo, da bi Eriku rekla, da je nadaljevanje tega (karkoli je že bilo) neumno in zapleteno. Ne maram zapletenih stvari. Poleg tega pa, kako naj vendarle prenesem Janino reakcijo, ko ji bo povedal za najino razmerje?

Sčasoma sem se odločila, da se bom s tem soočila, ko se bo pač zgodilo.

Erik se je že po dobrem tednu ali dveh odločil, da se bo iz te najine zapletene verzije naju razvilo nekaj resnega. Svoji družini in prijateljem je začel odkrito govoriti o najinem prijateljskem razmerju.

Mene pa je bilo groza že samo ob pomisleku na to, da ljudje vedo za naju. Nekateri najini skupni prijatelji so bili pričakovano šokirani, nekateri pa presenetljivo ne.

Aja in kar se tiče tistega soočenja, o katerem sem prej govorila. No, gospod drzni in neposredni se je odločil, da bi moralo razkritje Jani o najinem razmerju biti v stilu "trganja obliža".

Zato ji je preprosto povedal, in to nekje dva tedna po začetku najine zveze.

Reči, da ni ravno dobro sprejela, bi verjetno bilo največje podcenjevanje v mojem življenju. Če se prav spomnim, sem bila deležna manjših groženj z uporabo fizične sile.

V najboljšem primeru je bila prizadeta, ker sem se spustila v razmerje z Erikom. V resnici pa mislim, da se je počutila popolnoma izdano s strani svoje prijateljice.

Najhujše pri vsem tem je bilo, da sem jo popolnoma razumela.

Naj zavrtim čas za štiri leta naprej.

Razmerje z Erikom je zelo drugačno od vseh mojih prejšnjih. Poznala sem ga kot prijateljičinega moža in njenega kretenskega bivšega moža. Poznala sem intimne podrobnosti njunega zakona in ločitve z obeh plati, prisostvovala sem načinu, na katerega sta se obnašala drug do drugega, in vedela sem, kakšne občutke je gojil do svojega zakona na začetku in koncu.

Poznala sem ga kot prijatelja, prijatelja mojega fanta, stranko in moškega, ki se mu je veliko dogajalo, a se je hkrati moral še ogromno naučiti. Nikoli mi ga ni bilo treba vprašati o njegovi družini, kje je odraščal oziroma razvozlati njegove osebnosti. Vse to sem vedela že od prvega dne.

Danes več ne čutim krivde zaradi kršenja pravil in čeprav ne morem govoriti v njenem imenu, mislim, da tudi Jana več ni jezna name.

Sicer nisva več "prijateljici", a sva druga do druge vseeno prijateljski. Na šolskih dogodkih sediva skupaj, si izmenjujeva informacije o otrocih ter ideje za praznovanja rojstnih dni in preživljanje počitnic.

Z Erikom se dobro ujemava. Deliva si ogromno skupnih interesov in drug drugega uravnovešava. Nisva poročena in zdi se, kot da se pogovor o poroki zmeraj zaplete.

Morda zato, ker sva oba bila že prej poročena. Ali pa zato, ker sem nekoč že bila del njegove poroke. Kdo ve.

Morda bom zdaj, ko mi je še zadnji gram teže zaradi krivde, ki sem jo čutila po "kršenju pravil", padel z ramen – s tem, ko sem celotnemu svetu odgovorila na vprašanje "Kako sta se spoznala?" – vendarle bolj odprta za idejo o tem koraku.

Po zapisu Kendre Aarhus

Imena oseb so prirejena.