"Srce se mi trga, ker za božič svojim otrokom ne morem dati tega, kar si želijo" (iskren zapis mamice samohranilke)

"V družbi, kjer starši na božično jutro zgodaj vstanejo, da vidijo veselje na obrazkih svojih otrok, medtem ko ti odvijajo svoje najnovejše pametne telefone ali video igrice, jaz zgolj upam, da na letošnji božič moji otroci ne bodo bruhnili v jok."

"Srce se mi trga, ker za božič svojim otrokom ne morem dati tega, kar si želijo" (iskren zapis mamice samohranilke) (foto: Profimedia) Profimedia
24. 12. 2020

"Mami, lahko zdaj napiševa pismo Božičku?" me je vprašala moja 7-letna hčerka. Medtem ko sem gledala njen obrazek, poln navdušenja in upanja, sem začutila, kako me obliva hladen znoj.

"Le kaj si bo začelela?" sem se praševala.

"Kako pri bogu naj ji pomagam pri pisanju pisma, ki ji bo dal le lažno upanje, da bo prejela nekaj, česar verjetno nikoli ne bo mogla dobiti?"

Skušala sem ohraniti svoj glas kar se da miren, da ne bi zaznala tesnobe v mojem srcu, in jo vprašala, za kaj je želela prositi Božička.

"Želim si plišasto psičko z mladički!" je veselo zavriskala. "Misliš, da sem bila letos dovolj pridna, da mi jo bo prinesel?" me je vprašala.

Srce se mi je trgalo. Ja, seveda je bila dovolj pridna. V zadnjih nekaj letih je preživela več kot večina ljudi v celem življenju, in čeprav se morda zdim pristranska, menim, da če kdo, potem si v tem trenutku prav ona zasluži plišasto psičko z mladički.

Težava je v tem, da nisem prepričana, kako naj ji pomagam napisati to pismo, saj Božičkov namen ni uničevanje božičnih sanj in jaz, Božiček, ji njenih sanj ne morem uresničiti.

V družbi, kjer starši na božično jutro zgodaj vstanejo, da vidijo veselje na obrazkih svojih otrok, medtem ko ti odvijajo svoje najnovejše pametne telefone ali video igrice, jaz zgolj upam, da na letošnji božič moji otroci ne bodo bruhnili v jok.

Namreč, moj mož mi je ukradel mojo zmožnost biti Božiček, ko je zapustil našo družino in me pustil, da kot samohranilka, ki se mora zanašati na socialno pomoč, komajda prehranjujem svojo družino.

Pri dveh otrocih, starih 4 in 7 let, ki že tako prosita za zelo malo, jima sama na žalost lahko dam še manj.

Mojega bivšega moža nikjer ne uspemo najti, zato od njega ne morem dobivati preživnino, tako da se z otrokoma zanašamo na državno pomoč (700 €, ki jih zaslužim vsak mesec s pomočjo občasnih del in pisanjem člankov, ni dovolj).

Močno se trudim najti stabilno službo, ampak, kot me ves čas opozarjajo, je to brez fakultetne izobrazbe zelo težko.

Moja otroka vesta, da nismo bogati. Samo sebe prepričujem, da ju uspešno varujem pred realnostjo naše finančne situacije, ampak ni lahko, saj so otroci pametni.

Začela sta prepoznavati moj izraz na obrazu, ko na dom dobim račun za dodatne stroške njunega vrtca (ki mi ga sicer plačuje država, ampak aktivnosti, kot so kuhanje, gimnastika in karate so dodatno zaračunane).

Gledata me, kako mi zmanjkuje izgovorov, ko zavračam povabila na rojstnodnevne zabave, ker si ne morem privoščiti, da bi drugemu otroku kupila darilo.

Vidita, kako analiziram cene v trgovinah in skušam raztegniti naš budget, kolikor se da. Ampak zdaj sem že precej prepričana, da ne glede na to, kako močno se trudim to skriti pred njima, sta me na neki točki že slišala ponoči jokati.

A vendar, ko se začne bližati praznični čas, se tisto upanje zmeraj nekako prikrade nazaj v njuni duši; upanje, ki sta ga tekom leta spretno potlačila.

Slišim ju, kako kramljata o igračah, ki bi jih imela; željah, ki sta jih potrpežljivo zadrževala zase, odkar je tiho minil njun rojstni dan, brez da bi sploh omenili darila, za katera tako vesta, da si jih ne morem privoščiti – ko sta namesto tega odprla škatlo z darili, ki očitno niso bila nova, pa se kljub temu nista pritoževala.

Vidim – in to prvič v celem letu – da si dovolita sanjati.

Zanju se božič ne vrti okoli tega, česa si mami ne more privoščiti ali nepravičnosti, s katero se morata soočati. Pomeni Božička, čarobnost in morda edino priložnost v celem letu, ko so možnosti enake za vse.

Ker prazniki ne izključujejo revnih otrok, kajne?

Razen tega, da včasih jih. Ker so prazniki tako zelo ušli izven nadzora, da jim že povprečna družina težko sledi. Kupovanje daril se začne že oktobra in do božiča ljudje porabimo več sto milijard evrov v namene tega praznika.

Odkar je moj mož odšel, so minili že trije božiči, in vsak od njih je bil drugačen na svoj način.

Eno leto je naša smrečica na božično jutro stala skoraj prazna in dan je bil poln (ničesar drugega kot) solz. Drugo leto smo občutili veselje in kako je biti ljubljen, saj nas je obdarila neka druga družina.

Ampak letos ... Letos se mi zdi, da pod našo smrečico ne bo resnično ničesar. In ja, razumem, bistvo božiča niso igrače in darila, ampak zadeva je veliko bolj kompleksna kot to.

Socialno šibki otroci so na mnoge načine oropani stvari, ki jih imajo njihovi vrstniki.

Navadno ne spadajo med tiste otroke, ki se na prvi šolski dan pojavijo v najnovejših oblačilih ali pa so si ogledali že vse najnovejše risanke.

Namesto tega so otroci, ki se udeležujejo rojstnodnevnih zabav in se sprašujejo, zakaj oni nikoli nimajo svoje. Gledajo prijatelje, kako odhajajo na počitnice in se sprašujejo, zakaj oni nikoli ne grejo.

In naj samo sebe še tako prepričujem, da materialne stvari ne oblikujejo otroštva, po tem, ko moja otroka vztrajno poslušata "ne" v odgovor na vse, kar si želita, to začne resnično boleti. In sčasoma si želita vedeti, zakaj: "Ali nisem dovolj priden? Ali nisem tako vreden? So moji prijatelji pomembnejši od mene? Zakaj nisem takšen kot vsi ostali?"

Kot starš se popolnoma zavedam, da čeprav otrokoma ne morem dati vsega, jima lahko pomagam odrasti v boljši osebi ne glede na njune okoliščine. Ampak tukaj govorimo o božiču in včasih bi ga želela preživeti zgolj ob opazovanju tega, kako sta moja otroka srečna.

In resnično je težko, ker ne vem, ali mi bo dobrodelna akcija po nekem čudežu podarila ravno to plišasto psičko z mladički, da jo dam svoji hčerki.

Ne vem, ali lahko pričaram, da bo naša 90-centimetrska smrečica na božično jutro izgledala čarobno, ko pa so igrače, ki smo jih dobili v dobrodelni akciji, vidno stare vsaj desetletje ali pa so prišle v strgani embalaži.

Ne vem, kako naj ne razočaram svojih otrok, ko pa se drugi starši – tisti, ki imajo več kot jaz – prav tako kot jaz trudijo, da svojih otrok ne razočarajo, pa jim to veliko bolje uspeva.

Ni pravično, ampak včasih ti življenje da manj, kot potrebuješ. Na tebi je, da vzameš tisto, kar ti je dano in to spremeniš v nekaj, kar imaš rad.

Zato bom tudi letos igrala Božička, saj prinese veliko več kot le igrače. Prinese upanje, čarobnost, vznemirjenje in občutek, da si del nečesar večjega – in za vse to ne potrebujem niti enega centa.

Moja otroka točno ne vesta, kaj je socialna pomoč, ampak razumeta, da včasih potrebujemo pomoč od drugih ljudi in čeprav se morda mnogim to zdi sramotno, bom jaz letošnji božič svoja otroka opomnila, kako posebna sta, pa naj bo to v obliki kupa pohval med pripravo skupnega zajtrka ali pa crkljanja na kavču med gledanjem božičnega filma.

In darila? Ja, seveda bodo darila. Morda ne ravno takšna, ki za svoje delovanje zahtevajo 12 AA baterij ali WiFi, ampak upam pa, da kakšna majhna igrača iz dobrodelne organizacije, kakšen cenen lak za nohte (da lahko svojo hčerko spremenim v princesko) in domači kuponček za "film in pico v postelji".

Ne bo ravno veliko in svetleče, a vendar bo nekaj, kar bosta lahko nosila v rokah ter, kar je še pomembneje, v srcu.

Zato, draga moja hčerka, ja, pomagala ti bom pri pismu za Božička, a vendar ti ne bom pomagala pri prošnji za igračo, saj ima Božiček počasi že dovolj otrok, ki mislijo, da čarobnost božiča prihaja zapakirana v škatli.

Pomagala ti bom Božička prositi za vse, kar resnično potrebuješ; opomnik, da si resnično vredna več kot vse, kar lahko denar postavi pod smrečico. Morda ne boš dobila plišaste psičke z mladički, vsekakor pa ne boš imela občutka, da je nekdo pozabil nate.

Po predlogi Eden Strong

Preberi še: "Ko sem videla sliko, mi je postalo skoraj dobesedno slabo, saj je na tisti sliki moj mož ..." (izpoved Slovenke)

Priporočamo tudi: "Takrat se je moja agonija šele začela - poniževanja, kletvice, bolestno ljubosumje ..." (srceparajoča izpoved Slovenke)