"Ko sem videla sliko, mi je postalo skoraj dobesedno slabo, saj je na tisti sliki moj mož ..." (izpoved Slovenke)

"Pred tem sem v njemu videla samo njega, ki je drug človek, druga duša, boljši in drugačen v vseh pogledih, ker dela na sebi in dejansko me ne spominja na nikogar drugega."

"Ko sem videla sliko, mi je postalo skoraj dobesedno slabo, saj je na tisti sliki moj mož ..." (izpoved Slovenke) (foto: Profimedia) Profimedia
21. 12. 2020

"Moj problem je morda na prvi pogled nekoliko nenavaden in za marsikoga težko razumljiv, morda celo smešen, zame pa prava muka.

Čez noč se je v meni nekaj obrnilo, spremenilo in ne vem točno, kaj naj s tem zdaj počnem.

Veliko vem o psihologiji, terapijah, tudi na partnersko terapijo sem hodila z možem (s katerim v pogovorih lepo sodelujeva in je odprt za vse, tukaj res ni problema). Ampak tega 'pojava' sedaj pa mi ne more pomagati rešiti nihče, mu je pa zelo hudo, ko me gleda. Mislim, da sem v tem čisto sama in resnično je vsak dan muka.

Najprej nekaj besed o zgodovini odnosov, ki so v [naši, op. a.] razširjeni družini problematični. Sedem let smo živeli v kraju, od koder prihaja moj mož in tam smo bili izpostavljeni precejšnjim dramam z njegovima staršema, ki sta bila vse prej kot [dobra].

Od vsiljevanja in neuvidevnosti (po rojstvu otroka sploh nismo mogli normalno shajati z njimi, ker so bili res obupni), po drugi strani brezbrižnosti (tako smo vsaj na zunaj doživljali) in ena sama igra, nič pristnega, da sploh ne veš, kdo je kaj. Še bi lahko naštevala in napisala celo knjigo, pa to ni zdaj namen. Tiste probleme sva takrat konkretno prežvečila in bila prepričana, da so predelani.

Skratka, po sedmih letih sva sklenila, da se od tam preselimo v kraj, bližje mojim staršem, kamor lahko dava otroka brez skrbi kdaj v varstvo in se nekako dosti bolje razumemo. Ne družimo se pretirano veliko, seveda ne živimo skupaj, ko pa se vidimo, je vse ok, nihče v nikogar ne sili, nudimo si pomoč, če treba, smo nekako uvidevni in spošljivi, tako da lepo vozimo te medgeneracijske odnose.

Ko smo se odselili, sva torej oba zadihala, čutila sva svobodo, končno sva daleč stran, stvari sva poskušala pozabiti oziroma pustiti za seboj.

Njegovega očeta je vmes kap, tako da nepremičen leži v bolnici, ampak iskreno povedano se nekako zaradi vseh slabih dejanj nikomur pretirano ne smili. Smo pač iskreni, ne hlinimo nekaj, česar ni. Tašča je na zunaj postala bolj znosna (razen kakšni čudnih pripomb, ki ne pustijo hudih posledic ali pa se jih ne zavedamo).

Na terapijah in preko astrološkega svetovanja sva sicer večkrat dobila informacijo, da naj bi bila ravno ona tista glavna čustvena vampirka in manipulantka (ki ga je na koncu izpila), da je delovala skozi njega, on naj bi bil samo kot neka lutka in tisti, ki je deloval na zunaj, pritiskal in bil na videz 'žleht'. Temu trenutno še težko povsem verjameva, veva pa, da je sigurno vsaj nekaj resnice tudi v tem.

Tašča namreč od vedno igra nemočno potlačeno žensko, ki je morala ubogati moža, biti običajno tiho, ni odločala o ničemer itd.

Včasih smo videli tudi njen drugačen obraz, predvsem pa je velika igralka in je izgleda nihče ne pozna dovolj dobro. Vsekakor je materialistka /.../ in tega ne more skriti. Kaj je absolutna resnica, še danes ne vemo točno. Kdo je kriv ali odgovoren za kaj, je težko razčleniti. Morda imamo tasta celo malo po krivici za najslabšega, kaj pa vem ... Mož v glavnem ne more k njemu na obisk oziroma noče, ker mu je naredil preveč hudega.

Skratka, preselili smo se od tam, bili smo srečni, mirni. Mislili smo, da je vsa ta saga za nami, da smo rešeni teh problemov. Potem pa en dan, nič hudega sluteč, moj mož naloži svojo sliko v ta program, ki je zdaj tako priljubljen, ki ti postara obraz in lahko vidiš, kako bo najverjetneje človek izgledal, ko bo starejši.

Ko sem zagledala sliko, mi je postalo skoraj dobesedno slabo, saj je na tisti sliki moj mož skoraj izrezan tast – njegov oče.

Torej človek, ki smo ga težko gledali, ki je res povzročil veliko slabega in tudi mož se je zaradi pogleda na sliko počutil slabo. Tiste poteze odslikavajo toliko slabega in hudega, da sva bila oba v šoku.

Najhuje zdaj je to, da jaz tega prizora, te slike, ne morem dati iz glave in dejansko sem se čustveno odmaknila, kot da v njemu vidim samo še njegovega groznega fotra.

Pred tem sem v njemu videla samo njega, ki je drug človek, druga duša, boljši in drugačen v vseh pogledih, ker dela na sebi in dejansko me ne spominja na nikogar drugega.

Razen vizualno zaradi malenkosti. Ker sem mu odkrito povedala, kaj se je mi je zgodilo in kako se sedaj počutim, kako me je odneslo stran, je seveda žalosten, jaz pa prazna in izgubljena, ker ne vem, kaj naj s temi občutki delam.

Vem, da večina ljudi tega ne bo mogla razumeti in tolažba v smislu 'saj je samo slika, saj je samo freska', meni zdaj niti malo ne pomaga. Ti občutki in vse to, kar se je pojavilo, izvirajo iz globin in je nerazumljivo na razumni ravni, tukaj logika ne deluje. Šla sem celo na karmično diagnostiko, ena terapija seveda ne more narediti čudeža, bom vztrajala dalje, ampak resnično se bojim, da bo to ostalo in ne bom mogla nazaj.

Da se bom bala, da se bo mož spreminjal v pojavo njegovega očeta, ki odseva toliko slabega in se bom zbujala ob tej sliki.

Če ne bi bila tako dolgo izpostavljena in vpletena v spletke in drame, če ne bi tiste žlehtnobe občutila na svoji koži, se mi to ne bi zgodilo. Tako pa nekako izgleda nisem predelala in sem sedaj dobesedno doživela travmo. Tako se vsaj počutim, ker me je čisto odneslo in ne morem nehati misliti na to.

Terapevtka mi je celo omenila, da naj bi s to dušo (tastovo) jaz imela v nekem prejšnjem življenju tak odnos, da se mi gnusi, ampak resnično ne vem, kaj naj s temi podatki delam, ker mi bolj škodijo, kot koristijo. Šli sva skozi meditacijo sproščanja jeze in zamere, pa mi očitno ni pomagalo dovolj.

Ne vem niti, od kod izvira vse to. Predvsem pa ne vem, kako naj se nazaj povežem z možem, ki je krasen človek in mi je vedno v oporo. Nikoli ni bil proti meni, vedno na moji strani, o čemer večina žensk samo sanja.

Nikoli se nisem borila proti njegovim sama, ko so bili vsiljivi in neuvidevni, vedno je ščitil nas tri. Vedno mi je verjel, da nekaj ni ok, čeravno je bil vajen takih odnosov in ni videl enako kot jaz, vsaj od začetka ne. Skozi terapijo sva se veliko naučila in se povezala (takrat, pred nekaj leti, ko sva hodila).

Enostavno ne vem, kako to preboleti in pozabiti, prečistiti to temo in zamere ... Razumsko ne gre, ker mi je vse jasno, ampak čustva delajo po svoje, nezavedno in brez moje volje."

Ojoj, tole je naravnost grozno in žalostno. 😔 Kaj misliš o tem ti, kako bi se lahko avtorica znebila teh občutkov?

Zapis je bil objavljen na tem spletnem forumu

Preberi še: "Prepričana sem bila, da bom zagledala sporočilo ljubice, a bilo je veliko hujše" (resnična zgodba)

Priporočamo tudi: "Mož, s katerim sva skupaj 21 let, me je prevaral z nosečnico" (iskrena izpoved Slovenke)