"Deset tednov, je rekel, in bo konec. Nihče me ni mogel pripraviti na ..."
Menstruacijo sem začela dobivati pri devetih letih, zdaj sem stara 34 let. Ves ta čas imam ob menstruaciji in ob njej izčrpavajoče bolečine. Včasih se zgodi, da imam še posebej slab mesec - sem otekla, slabo mi je in ne morem ustaviti krvavitve (tudi z zdravili, ki naj bi krvavitev povsem ustavila). Razlog za to je, da imam endometriozo 4. stopnje in fibroide. Obe sta kronični bolezni, ki ju je izjemno težko obvladovati, v primeru fibroidov pa je vse skupaj zame tudi fizično precej težko.
Dr. Deborah Lee, zdravnica za spolno in reproduktivno zdravje, je v pogovoru za HuffPost UK nedavno pojasnila, da so fibroidi "benigni tumorji majhnih mišic, ki nastanejo v steni maternice (maternice). Vsak fibroid zraste iz ene posamezne mišične celice, ki raste nenadzorovano. Ko se fibroid poveča, pritiska na vse okoliške strukture. Fibroidi predstavljajo tretjino do polovico histerektomij. Vedno bolj priljubljeni so tudi drugi načini zdravljenja, na primer embolizacija, pri kateri se blokirajo krvne žile, ki oskrbujejo fibroid, in fibroid odmre, ali miomektomija - kirurška odstranitev fibroma." Ob zadnjem merjenju je moj največji fibroid meril 27 cm premera in je ležal na vrhu moje maternice. To ni bilo zabavno.
Zdi se mi, da sem poskusila že vse.
Kot vam bo povedal vsakdo s kronično boleznijo, se je najtežje naučiti obvladovati simptome, ko se pojavijo. Zame je to pomenilo, da sem preizkusila več diet, spala z nosečniško blazino in celo jemala zdravila, ki so zmanjšala fibroide - vendar so bila nato odpoklicana in nazadnje prepovedana zaradi poškodb, ki jih lahko povzročijo na jetrih.
Ena od možnosti, ki mi je bila večkrat predstavljena tako za endometriozo kot za fibroide, je bila preprosto rečeno 'začasna menopavza'. V zadnjem desetletju so mi to večkrat ponudili, in čeprav sem pripravljena poskusiti skoraj vse, sem se te možnosti ustrašila. To pa zato, ker se borim tudi s svojim duševnim zdravjem. Imam c-PTSD (kompleksno posttravmatsko stresno motnjo), anksioznost, OCD (obsesivno kompulzivno motnjo) in depresijo.
Zelo sem se trudila, da bi prišla do prostora relativne stabilnosti, in eden od načinov, kako mi je to uspelo, je opustitev hormonske kontracepcije (ki je za mnoge ljudi fantastična, vendar ne tudi zame) in jemanje antidepresivov. Misel na upad ravni hormonov me je prestrašila. Nočem se nikoli več vrniti v stanje, v katerem sem bila najbolj duševno slaba in prestrašena. Telesno bolečino lahko obvladam, pri duševnih bolečinah pa nisem tako prepričana, še posebej zato, ker sem že tako ali tako obremenjena s kronično slabim počutjem.
Sčasoma nisem imela več izbire.
Končno sem septembra lani dobila možnost kirurške odstranitve. Zdravniki te možnosti niso želeli sprejeti, saj upam, da bom nekoč imela otroke, a ker je bil moj največji fibroid tako velik, kot je, ni bilo več mogoče storiti ničesar. Moj ginekolog mi je povedal, da obstaja le ena težava: še vedno bom morala opraviti kratko začasno zdravljenje menopavze, da se bo fibroid nekoliko zmanjšal in da bo odprta operacija nekoliko manj tvegana. Deset tednov, je rekel, in bo konec.
Prvič sem šla k zdravniku zaradi bolečin, za katere se je izkazalo, da so fibroidi, januarja 2016. Prvič sem se z njimi počutila popolnoma potisnjena na rob v tistem trenutku, ko mi ni preostalo drugega, kot da se soočim s svojim največjim strahom. Do takrat sem si ga toliko nakopala in v zadnjih skoraj osmih letih s fibroidi prestala toliko, da sem se zlomila. Vendar sem privolila, predvsem zato, ker ni bilo druge možnosti.
Po podatkih John Hopkins Medicine to zdravljenje, ki vključuje injiciranje agonistov gonadotropin sproščujočega hormona (agonistov GnRH), "zniža raven estrogena in sproži začasno 'medicinsko menopavzo'. Agonisti GnRH se uporabljajo za zmanjševanje fibroidov. Uporabljajo se tudi za ustavitev menstruacije v pripravah na operacijo ali za izboljšanje krvne slike." To zdravljenje običajno traja približno eno leto, učinki pa se odpravijo, ko zdravilo zapusti sistem.
Pravzaprav ... ni bilo tako slabo.
Tega nisem vedela, vendar sem si ga pravzaprav morala vbrizgati sama. Prijazni farmacevt v lokalni lekarni mi vedno prinese zdravila na vhodna vrata, ker trenutno težko hodim, in ko mi jih je izročil, sem si mislila: "To moraš narediti takoj zdaj." Ne gre za to, da mi ni mogoče zaupati, da bom vzela zdravila, ki jih moram vzeti, vendar sem vedela, da če bom predolgo razmišljala o tem, bom to še naprej odlašala.
Tako sem se sredi svoje dnevne sobe znašla z golo ritjo in si injicirala agoniste GnRH neposredno v ritnico. In to je bilo to. Vbrizgavanje mi je pravzaprav prineslo nekaj olajšanja, saj sem si mislila, da zdaj ne morem storiti ničesar drugega, kot da ga preživim, ne glede na to, kako je videti. Po vseh teh letih je bilo to storjeno, ni bilo mogoče spremeniti, tako da kar bo, bo.
V naslednjih tednih so se začeli pojavljati simptomi.
Moja nekoč mastna koža je bila nenadoma suha - tako suha, da so me srbele veke, ustnice so bile stalno razpokane in nič mi ni bilo prijetno. Imela sem vročinske valove, ki so bili sprva zelo zaskrbljujoči - nihče me ni mogel pripraviti na vročico, ki je v teh trenutkih preplavljala moje telo. Na srečo sem v impulzivnem trenutku, v eni od številnih nespečih noči, kupila 'hladilno odejo za menopavzo'. Če nisem bila preveč utrujena, da bi ostala budna, sem bila preveč budna, da bi šla spat. To ni trajalo dolgo, vendar je za tisti kratek čas vplivalo na vse.
Razen tega mi je šlo pravzaprav dobro. Po prvih šestih tednih sem nekako pozabila, da se to sploh dogaja. Med napadi strahu nisem pomislila, da sem zaradi endometrioze in fibroidov doživela veliko hujše stvari kot le nekaj nihanj razpoloženja. Izpustila sem toliko dogodkov, zamudila poroko stare prijateljice, praznike, družinska srečanja.
Izgubila sem vso samozavest in razvila hudo socialno anksioznost zaradi strahu pred bolečinami, ko sem bila daleč od doma. Krvavela sem na zmenkih, na stolih na delovnem mestu, po svojih najljubših oblačilih, v kombijih.
V tem času sem izgubila tri družinske člane in v letih pred njihovo smrtjo sem zaradi bolečin in nelagodja, ki sem ga čutila, zamudila, da bi se z njimi sploh videla. Tega časa z njimi ne bom nikoli več dobila nazaj. In zdaj, deset tednov pozneje, je vsega konec. Uspelo mi je. Pred desetimi tedni sem jokala v naročju svojega partnerja in mu govorila, da se s tem ne morem več soočati, da se ne morem več boriti, da sem tako utrujena od vsega tega.
Ampak konec je. Jutri mi bodo odstranili fibroide in endometriozo. Za nekaj časa je skoraj vsega konec. Da, začasna menopavza v zgodnjih tridesetih letih je bila strašljiva, vendar pa je bilo življenje s temi boleznimi veliko bolj.
Preberi še: V službi zadržuješ blato? Zdravnik svari, zakaj tega nikoli (ampak res nikoli) ne bi smela početi
Priporočamo: Kar četrtina žensk pravi, da jih najbolj privlači TA del moškega telesa (in stavimo, da ni tisto, kar misliš 😉)
Morda te zanima tudi: Ali med porodom smrdi? Medicinska sestra odgovarja (če si se morda spraševala)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
){kind=link}