Ko govorimo o terapiji, vam bo vsakdo, ki se je že kdaj udeležil terapevtske seanse, povedal naslednje: ne glede na to, kako zelo si želimo, da bi bila oseba, ki sedi nasproti nas, nekakšen vseved, ki pozna vse odgovore na naše specifične težave, terapevti zaradi svojega etičnega kodeksa žal ne smejo dajati osebnih nasvetov. Toda to še ne pomeni, da številni strokovnjaki za duševno zdravje med terapijo kdaj ne začutijo želje, da vam povedali točno to, kar si v tistem trenutku mislijo.
"Kot terapevti zaključimo svoje izobraževanje z globoko zakoreninjenim prepričanjem, da nasvetov ne smemo dajati, saj se s tem lahko znajdemo na številnih etično spornih področjih," pojasnjuje psihoterapevtka Rebecca Moseley, članica organizacije Counselling Directory. "Želimo, da imajo naši klienti avtonomijo pri sprejemanju lastnih odločitev. Če terapevt z nasvetom glede določene težave ali teme vpliva na klienta, ta pa nasvet upošteva in ima njegova odločitev pozneje negativne posledice, lahko to povzroči razpoke v terapevtskem odnosu ali klientu nenamerno škoduje."
Kljub temu sogovornica priznava, da se ni vedno preprosto ugrizniti v jezik: "Tudi mi smo ljudje in naš notranji glas, ki mora navzven ostati tih, lahko med terapevtskim delom s klienti občasno zelo glasno kriči v naših mislih."
To je 4 skritih, a dobronamernih misli iz njene terapevtske sobe, za katere priznava, da bi jih želela izreči na glas:
"PUSTI GA ŽE, PREDOBRA SI ZANJ!"
Terapevtka priznava, da se včasih sreča z opisom razmerja, ki je tako nezdravo, da bi človeku najraje preprosto svetovala, naj odide. Toda terapevt sliši le perspektivo ene osebe, zato neposredna sodba ni primerna. Pri parih se lahko pokaže tudi toliko zakoreninjene zamere in nezaupanja ali tako veliko neravnovesje v čustvenem zavedanju in pripravljenosti na spremembe, da je težko spregledati, da se mora nekaj spremeniti. Čeprav bi jim najraje naravnost povedala, kaj si misli o teh ljudeh, je njena naloga drugačna. Klient mora do spoznanja o lastni vrednosti priti sam - in prav zato je lahko trenutek, ko jo končno prepozna, toliko močnejši.
"RAZMIŠLJAJ MALO VEČ O SEBI IN MALO MANJ O VSEH DRUGIH"
Terapevtka opaža kliente, ki porabijo ogromno energije za popravljanje situacij in reševanje drugih. Toda v odnosih se lahko izčrpamo prav v poskusih, da bi rešili nekoga drugega. Njeno sporočilo je preprosto: ne gradite svojih odločitev na nenehnem iskanju potrditve drugih, temveč ostanite zveste temu, kar je dobro za vas.
"ALI SE NOČETE ZNEBITI SVOJIH TEŽAV?"
Nekdo si želi stabilnega in čustveno dostopnega partnerja, a ko takšno osebo končno spozna, se mu odnos zdi dolgočasen ali brez prave iskrice. Čustveno nedostopni odnosi lahko namreč prinašajo intenzivnost, ki se nam zdi vznemirljiva ali pa nenavadno domača, denimo če smo vajeni občutka, da si moramo ljubezen zaslužiti. Podoben vzorec se lahko pojavi pri delu. Oseba je izgorela, nenehno prevzema dodatne obveznosti in si želi upočasniti, a ko dobi priložnost, tega ne zmore. Občutek, da jo drugi potrebujejo in da je zanesljiva, ji lahko daje občutek identitete in lastne vrednosti.
"SKRBI ME ZATE TUDI MED TERAPIJAMI"
Tudi terapevti včasih mislijo na svoje kliente, ko se terapije končajo. Sogovornica pravi, da bi nekaterim želela sporočiti, da se zaveda, kako težko jim je tudi med posameznimi srečanji. A takšno priznanje bi lahko nehote spremenilo dinamiko: klient bi lahko določene stvari želel zamolčati, ker bi ga začelo skrbeti za terapevtova čustva, terapija pa mora ostati osredotočena nanj.
Povzeto po Cosmopolitan UK
