Omg, ob temle pa nas je kar zmrazilo! Če se nam kadarkoli zgodi kaj podobnega, v hipu spakiramo svoje stvari in jo popihamo ... 🙄
Neki dan sem naredila napako in gledala oddajo o tem, kako ima vedno več stanovanj in Airbnb apartmajev skrite kamere – in kako enostavno jih je skriti. Kamere, skrite v škatlice z robčki. V detektorje dima, pa v ure, pisala, plastenke z vodo, okvirje za slike, vtičnice, celo polnilce za mobitel. Skoraj nemogoče jih je bilo opaziti, četudi si gledal naravnost v njih. To me je na smrt prestrašilo.
Težava je v tem, da živim v najemniškem stanovanju. Moj najemodajalec ima ključe od mojega stanovanja za primere, da bi se zaklenila ven ali pa da bi bilo kaj nujnega. Prej me glede tega ni kaj pretirano skrbelo, čeprav sta bili sosednji stanovanji na obeh straneh prazni in v prenovi, zaradi česar sem bila precej izolirana.
Moj najemodajalec je morda res bil nekoliko čuden, a bila sem prepričana, da se nikoli ne bi prikradel v stanovanje, medtem ko sem v kopalnem plašču.
Kaj pa, če bi na skrivaj vstopil medtem ko me ni doma? Kaj, če je nastavil katero od tistih mini kamer in me gledal iz svoje sobe na drugi strani kompleksa?
Misel na to me je prestrašila. Nase sem navlekla jopico, da se zakrijem, in si obula velike mehke nogavice v primeru, da ima nekakšen fetiš na stopala. Nato pa sem se podala v iskanje miniaturnih kamer.
Dejstvo, da nisem našla ničesar, bi me moralo pomiriti, ampak dlje ko sem iskala, bolj sem se spominjala raznih stvari.
Trenutka, ko me je vprašal, če sem uživala v finalu mojega najljubšega resničnostnega šova, čeprav mu nikoli nisem omenila, da ga spremljam.
Ali pa, ko se je ponudil, da mi popravi umivalnik, še preden sem mu povedala, da ne deluje. Bilo je milijon takšnih trenutkov, ko je vedel veliko preveč. Trenutkov, ki sem jih spregledala, v hipu pozabila.
Teh informacij ne bi mogel imeti, če me ne bi opazoval. Moral me je opazovati. V to sem bila prepričana.
Nadaljevala sem z iskanjem kamer in postopoma razmetavala stanovanje. Zaveso v prhi sem raztrgala na koščke. Odstranila detektorje dima. Razbila uro. Razstavila vtičnice do te mere, da me je skoraj stresla elektrika.
Namenila sem se razstaviti tudi televizor, ko mi je fant, s katerim sva se dobivala, poslal sporočilo. V službi je končal prej in me je želel videti. Pogledala sem po sobi in si začela predstavljati, kaj si bo mislil, ko bo to videl.
Morda sem pa nora.
Morda je moj najemodajalec le prijazen starejši možakar, ki je slišal moj najljubši resničnostni šov, ker sem ga preprosto gledala preveč na glas. Morda je odkril, da je s cevmi, ki vodijo do mojega umivalnika, nekaj narobe.
Zdelo se mi je nemogoče v tako kratkem času pospraviti stanovanje, zato sva se s fantom dobila v restavraciji.
Skoraj sem se že odpravila od doma, oblečena v oprijeto modro obleko, ko sem na steni spalnice nekaj opazila. Mislila sem, da je okrušena barva ali žebljiček, a tista črna packa je bila nekaj drugega.
Ni bila kamera, bila je luknja.
Izkazalo se je, da sem se motila glede tega, da me gleda preko skrivnih kamer. Gledal me je skozi luknjo iz sosednjega stanovanja.
Po predlogi January Nelson
Preberi še: To je najpomembnejše vprašanje, ki si ga moramo zastaviti v življenju
Priporočamo tudi: "Če sem površna pri pospravljanju, me zmerja, da sem ničvredna, gnoj" (zgodba Slovenke)
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
){kind=link}