Začeti je potrebno na začetku. - tako bi dejali modreci. Jaz bom začel na svojem začetku. To je 12. maj. Dan mojega rojstva. Ironično tudi rojstni dan nekega gospoda, ki je 'začetnik fotografije'. Enak dan in mesec, le nekaj stoletij razlike :)
'Začetnik fotografije' z narekovaji. Johann Heinrich Schulze (12. maj 1687), je bil prvi, ki je začel podrobneje opazovati posledice izpostavljenosti svetlobe. Če pustimo nek objekt na soncu, na primer kos papirja, bo ta porumenel. Nenazadnje, tudi naša koža porjavi, če jo izpostavimo svetlobi. Danes se nam vse to zdi samoumevno. Takrat pa so bila ta razmišljanja revolucionarna.
A v tem času o fotografiji še ni bilo mogoče govoriti. Johann H. Schulze, je bil profesor in polihistor. Spoznal se je na mnogo razičnih strok. Najbolj so ga zaznamovali njegovi poskusi z srebrovim nitratom. Odkril je namreč, da so hlapi te spojine občutljivi na svetlobo. Na nosilec z emulzijo omenjene spojine je nato položil različne predmete in jih osvetlil. Nastali so odtisi položenih predmetov. Te fotograme je poimenoval Schulzegrafije. Hranil jih je v svetlobotesni mapi, opazovali pa so jih lahko pri soju sveče. Močnejša svetloba bi reagirala z srebrovim nitratom in slika bi potemnela. Omenjena dela se žal niso ohranila, saj je bil postopek fiksiranja slike še nedovršen.
Vse to nas pripelje v leto 1820, ko je Nicéphore Niépce preizkušal svetločutni asvalt. Tako je izzumil postopek imenovan heliogravura, nato pa razvil prvi znan postopek fotografije; heliografijo. Po tej metodi je tudi ohranjena najstašejša fotografija na svetu:
Tudi ta postopek še ni bil dovoršen, fotografija je bila v tem obdobju še precej neuporabna. Postopek osvetlitve je trajal 8 ur. Zato so vidne tudi sence z vseh strani, dejstvo pa je, da bi v prej kot osmih urah marsikater slikar naslikal lepšo in bolj realistično sliko.
Prvi postopek fotografije s praktično vrednostjo pa nastane leta 1839, njegov izzumitelj je Louis-Jacques-Mandé Daguerre. Osvetljevalni čas je bil na začetku dolg 20 mint, z leti pa se je z ojačitvijo svetločutnosti materijala še izboljševal.
Skozi naslednja leta, desetletja in stoletja so se postopki in procesi še izboljševali. Vse od Talbotipije, pa do slovenske iznajdbe; Puharjeve fotografije na steklu, o kater bom podrobneje še pisal. Imen in ljudi, ki so tako ali drugače pripomogli k razvoju fotografije je mnogo.
Po odkritju fotografije je eden največjih prelomov prineslo leto 1888 in podjetje Eastman Kodak z prvo množično fotografijo. To je bila večja škatla, ki je delovala na principu kamere obscure, v njej je bila rola fotogravskega papirja s približno 100 posnetki. Po uporabi, so ljudje celotno škatlo poslali v tovarno. Razvili so fotografije, ustavili novo rolo foto papirja in tako pripravljeno foto napravo ponovno poslali uporabnikom.
Njihov slogan je bil; 'Vi samo pritisnite na gumb, za ostalo poskrbimo mi'. Te besede so bile aktualne tudi z množičnim razvojem kompaktnih fotoaparatov, ki so postale obvezni del vsakega gospodinjstva, pa vse do današnje digitalizacije, ko je postal fotograf vsak slehernik z možnostjo fotografiranja na svojem gsm-ju. Tako je tudi prav, tehnologija je tu zato, da nam približa in olajša naš vsak dan. A še pri tako modernem fotoaparatu je potrebno razumeti osnovna načela in principe delovanja fotografije. Te pa nas uči zgodovina, s kančkom fizike in kemije, ter seveda likovne teorije. Postopek nastanka je še vedno enak, pa naj ga zajame analogni film, ali digitalni čip.
Pa dobro luč!
