Ko so tvoje sanje, da bi kot Hudičevka v Pradi sedela v šik pisarni, s Starbucks lončkom v roki in prihajajočo številko revije na mizi, med tem ko se tvoja asistentka trudi vzpostaviti telefonsko zvezo z Dolce&Gabbano, se kaj hitro sprijazniš z dejstvom, da bo tvoja kariera polna vzponov in padcev, predvsem pa bo potrebnega ogromno časa in truda. Z malo manj Prade in veliko več nasmeška se podaš na marsikatero misijo, vse v upanju, da nekoč izmakneš prestol gospe Wintour.
Številne misije so bile misije nemogoče, veliko pa tudi takih, ki so prinesle bogate in nenadomestljive izkušnje. Ta na katero se podajam sedaj, je ena tistih za katero sem vedno govorila: "ko bom velika bom ..." in za katero si niti slučajno nisem predstavljala, da me bo doletela prav sedaj. Ker pač sanje vedno postavljamo nekam daleč v prihodnost.
V svetu modnih revij, ki so tako rekoč moja biblija, je namreč tako, da so priložnosti redkejše kot nadnaravni pojavi, konkurenca pa huda in polna skrbno manikiranih krempljev. Urednice so na svoja mesta prišla z dolgim seznamom referenc in se svoje titule ne bi odrekle za ves Chanel na svetu. Zato pridno pišeš, opazuješ, se učiš, potuješ, raziskuješ, ustvarjaš, se razvijaš in si vedno na preži za tisto pravo priložnostjo, ki te prične zbujati iz sanj v realnost.
Kakšen je torej občutek, ko te pokličejo iz najbolj brane ženske revije na svetu, da si eden izmed petih pripravnikov projekta Hud job? Nekaj med evforijo in prosim-uščipni-me-ker-sanjam občutkom. Očitno je to znak, da odraščam.
Mojo "Hud job" misijo lahko spremljate tudi na:
