Pri nas doma se je pred šestimi leti skotil bel, dolgodlaka muca Nika, ko je bila dovol velika smo jo odnesli na sterilizacijo in tako smo ugotovili, da je Nik in opravli so kastracijo. Nato je pač teklo naše življenje naprej... do dne ko je naš Nik kr ne enkrat zginil, nikir ga ni blo, po azilih, nikijer povozen, nikjer. Vdrl se je v zemljo. Nato tri leta ni blo ne duha ne sluha o njem. Do predvčerešnjim.
Gledam oglase o malih živalih in zagledam sliko Nika (sicer v precej slabem stanju, a vseeno je ON). Pokličem mamo in tudi ona reče to je on. Grema k tistim ljudem in ko naju vidi kr skoči na mama in ves vesel mjauka. Ga pregledama za vsak slučaj, ugotivma da se vse telesne značilnosti ujemajo. Ijej , hura ... Našli smo našega muca. Vsesplošno veselje.
Po pogovoru z ljudmi, ki so ga našli zvema da so ga najdli na Koroškem v nekem gozdu. Prosil je za hrano ljudi po vikendih in tako so se ga usmilili pripeljali v Maribor in oddali oglas. Ta oglas sem vidla jaz in smo se najdli.
Prvo je prišel v hišo je šel kr k meni in na fotelj, kjer je vedno spal, se vlegel in zapredel.
Bil je pri veterinarju in ga je čis pobril, ozdravo vseh zajedalcev in zdaj je zdrav, ko bo pa zrasla dlaka bo pa spet lepotec.
Res smo meli srečo, da smo se spet najdli. Mama pravi, to so višje sile.
Meni je vbistvu vseeno kake sile so, sem pa neizerno srečna da je doma.
Sej vem, da to ne spada sem sam sem mogla napisat mojo zgodbo s srečnim koncem.
