Ga ne pišem bi bilo pa lepo da bi ga pisala sam men se ne da.. pa če bi potem prebirala za nazaj bi tiste slabe stvari me spravljale v slabo voljo.. zadost je da mi spomini ostanejo slabi in dobri ki potem zbledijo
pisala sm ga v oš v sedmem in osmem razredu, pa pol v srednji šoli kako leto, pa je res ful zanimivo pol to brat... opaziš kak si biu drug človek, kak si razmišlu... mojmu sm pa dala za brat ka sm o njemu pisala, pa je biu ceu veseu...
drugač pa sm pred pol leta mela živčne pretrese zarad ene "prjatlce" in sm mogla pisat dnevnik, če ne bi po moje v norišnci pristala... če me kdaj prime, da bi ji šla kakršnokoli, tud najmanjšo malenkost, oprostit, sam tist preberem pa jo mam dost...
tak, da lahk rečem, da me je takrat dnevnik rešu, ker tega kar sm tja pislala takrat nebi mogla it nikomur drugemu govrit, je blo pretežko za izgovarjat, pa verjetno tud pretežko drugim za poslušat...
ja jaz pa pišem dnevnik...no kakšno leto.....in mi je to full fajn pisat...lahko na papir napišem kaj me teži in za to vem samo jaz in moj dnevnik..hehe,..no pa razne dogodke not pišem.....in res je pol full zanimivo brat to kar si pisal pred časom in kakšne stvari so te pestile.....
Ko se rodiš,so vsi veseli, Ko umreš,so vsi žalostni, Ko živiš,jim je VSEENO!
jaz se tud strinjam, da je to svoje vrste terapija... sam da ni treba sedet pr psihijatru na kavcu...
kar te muci
das iz sebe... in pol je lazje. in sploh ni treba da kdo zve za tvoje tezave.
Jz sm pisala dnevnik skoraj celo osnovno šolo, celo srednjo in cel faks. No, nazadnje je blo manj pogosto, ker se mi ni dal. Zdj ga tud ne pišem več, čeprav ful to pogrešam.sam sem preveč lena.Mi je pa tko fajn brat za nazaj, da mi je res žal, da ga zdaj ne pišem več (ene 2 leti ga ne). Je pa to idealna terapija.In spomini ti ostanejo. Na žalsot pa se ti (vsaj meni) prebudijo tudi tisti občutki, na katere si že računal, da si jih pozabil, prebolel...Pa vidiš, da še ne popolnoma. Al pa se spomniš fenomenalnih stvari, pa si dobre volje.Jooj, kake bedarije sm takrat pisala!Ampak, blo je fletno in sm vesela,da imam to shranjeno.
Jaz sem ga začela pisat proti koncu osnovne šole, pisala sem ga celo srednjo šolo in ga nehala na začetku faxa... je pa zlo zanimiv, ko včasih malo berem za nazaj (predvsem prigode z maturanca) in se lahko fajn nasmejim!
tudi jaz sem ga pisala, tam do nekje 2. letnika faksa, čeprav sem bila od nekje 3. letnika SŠ dalje ful previdna pri pisanju in še posebej pri skrivanju , ker mi ga je mami našla (jaz sem se pa še čudila, ker je vedla vse podrobnosti!!??).
Zdaj pa ni časa, je pa tudi res, da imam 2 dobri prijateljici, ki sta moj dnevnik, zaupnik, svetovalec... in ju imam ful rada ter ju cenim :knuddel:
Js ga pa tko dost redno pišem skoraj 3 leta. In sem se kar navadla na to. Predvsem mi je fajn pogledat potem za nazaj kaj vse sem doživela, pa čeprav sot o vzponi in padci. Vsako stvar mi je lepo prebrati. Z dnevnikom nekako spoznavam tudi sebe. Pomaga mi premagovanju težav in se z menoj veseli. Je kot moj namišljeni prijatelj. Naj zveni še tako noro, ampak meni daje neko pomiritev ki ji izlijem na papir.
Jaz ga pišem že leto in pol vendar ne vsak dan. Samo ob kakih pomembnih dogodkih.........
Se mi zdi dobro ker lahko potem če kaj pozabiš pogledaš za nazaj
pisala sem ga, ko sem bila majhna, ko sem kupovala še tiste dnevničke z ključavnico in rožicami in Miki Miškami nekaj časa sem imela tudi en online dnevnik, pa mi je bil še najbolj ql, ker se mi ni dalo več pisat na roke. Zdej pa rajši intenzivneje živim, kukr pa podoživljam napisano. Imam veliko več od tega