Bom poskusila kar se da na kratko razložiti zadevo.Pred pol leta sva se z bivšim razšla po 8letih, imava skupno podjetje. Razhod me pravzaprav ni prizadel, ker že prej kar nekaj časa ni bilo več to to, le nihče ni rekel tistega, da je konec in adijo. Življenje sva nekako podredila podjetju, prenašava v pisarni se vsak dan in delava cele dni. No jaz sem imela tega dovolj in se nekoliko umaknila. Sem tista slaba oseba v firmi, ki zaposlene nadzira, predaja naloge, se ukvarja s strankami on pa afne gunca. Nekako sem hodila v firmo vedno šele okrog poldneva in delala svoje zadeve pozno v noč, na ta način sem se izogibala zaposlenim, ker se mi pač ni dalo ukvarjati z njimi.
No, zdaj pa se izogibam njemu, ker mi gre na živce, ker ima vedno bolj nore predloge in ideje pa misli kak frajerček je.
Ker je čas dopustov in je resne študente praktično nemogoče dobiti grem pomagati v proizvodnjo, ker že tako manjka delovne sile, da jim pomagam in veste kaj, super so. Vsi po vrste. Prišli smo si tako blizu, da sem jih lahko povedala, da sem pač tista oseba, ki kasira iz obeh strani, njihovo nestrinjanje in včasih jezo, na drugi strani pa bivšega, ki ga dejansko vse kar naredijo zmoti ampak jaz sem tista, ki jim mora to povedati, on se naredi lepega.
Končno me nimajo več za tako sovražnico, skupaj kofetkamo, se spoznavamo.
Da sva se z bivšim razšla ne vedo, opazil je samo en zaposlen, ker je nekajkrat zjutraj videl, da se pripeljem z druge strani v službo kot doslej in me je vprašal kaj je na stvari. Večkrat pride do mene in načne kakšen pogovor, ko grejo drugi na malico ostane v firmi in nama pripravi kavico.
Zapletati se začne, ker sem bila prepričana, da si dam duška, da zaživim svobodno, se znorim, on pa je vse to zrušil. Vedno bolj simpatičen mi je Ampak...starejši od mene je 10let,ločen, ima 2 otroka, mislim, da oba že polnoletna oz.nekje blizu tega.
Sama si zelo želim otrok, če bi bilo po moje bi jih imela že zdavnaj ampak bivši še ni bil pripravljen, nikoli ne bo in po eni strani še dobro, da jih nisva imela...
Če sem povsem iskrena, me noro privlači, rada se pogovarjam z njim, veliko se presmejiva skupaj, večkrat kaj namigne...ne izgleda star 40let, je tak aktiven, pri pogovoru pa vidiš, da je zrel, da je že nekaj doživel v življenju, deluje mi ok.
Če ne bi skupaj delala in bila v takem položaju bi se že zdavnaj odzvala povabilu in vidla kako stojijo zadeve, tako me pa drži nazaj to, da se enostavno z zaposlenimi ne smem zapletati, tukaj je tudi bivši, ki se sigurno ne bi dobro odzval, če bi to izvedel. Njegova leta in moja želja po otrocih, strah kako bi to njegova "odrasla" otroka sprejela...kup teh skrbi, na drugi strani pa nonstop mislim nanj, veselim se, ko ga zjutraj vidim...
Cel esej sem napisala, se zavedam tega
Kakršenkoli nasvet? Kaj bi vi na mojem mestu?
Sta pa baje vsaj podobne starosti. Mene tudi vabi ven sodelavec, ki je 10+ starejši od mene in mi je simpatičen, samo se ne bi videla za karkoli resnega izven službe.. Meni, v primeru da bi jaz želela nekoga, s komer imam lahko se otroke, mi je 40 že nekje tam na meji.. + jaz sem ugotovila, da če veliko delaš, si pod stresom.. ti mogoče lahko kdo postane še prej všeč, s katerim si vsak dan v stiku, ker ti tista prijaznost, naklonjenost, toliko bolj paše, ker potrebuješ sprostitev..
, ce bi bila moznost
