Živjo:) brez nekih čudnih komentarjev, zanima me samo vaše mnenje, ker se sama več ne znajdem v situaciji. Pisala sva si približno en mesec, izogibala sem se srečanju z njim, nevem od kje strah.potem sem zbrala pogum in preživela sva lep večer, u kinu in nasploh pogovor z njim.na prvi pogled preprost in simpatičen fant.nekaj dni zatem me je povabil na morje za cel vikend in tud to lahko rečem, da je blo proti mojim pričakovanjem.sprejela sem, ker sem si ga želela bolj spoznat in odločitev je bila pravilna.rekel je, da še nobene do zdaj ni peljal.bil je nežen, pozoren, prijazen, vse to, kar bi si vsaka punca želela od fanta.v večini sva ga preležala objeta in kot najbolj srečen par, tud spolnost je bla umes, ampak mislm, da je to nekak spadal v vse to med nama.en dan sva šla tud vn skupej na kosilo, res eden lepših vikendov do zdej, ker je blo tud dost komunikacije, velik sva si povedala in zaupala.potem sva si čez teden pisala, manj kot prej, zvečer par smsou in to je to, pa mi je proti koncu tedna rekel, da me pogreša.povabila sem ga h sebi in preživela sva še en lep večer.z njim se svet ustavi, ne da bi se zaljubila, ampak ta nežnost in pozornost, lahko bi rekla, da se vse skupaj razvija v pravo smer..pa se ga ne upam vprašat, da razčistiva situacijo, kaj on čuti do mene, kakšna se mu zdim..do te teme še nisva prišla v vsem tem času, nočem hitet in silit vanga.bojim se, da bo potem kar zvežal.uživam v tem, kar imava in nikamor se mi ne mudi, ampak nočem tratit časa, če sem mu samo igračka za prosti čas ali za obdobje, dokler ne najde boljše.brez nergavih komentarjev prosim in hvala za vse nasvete.
