moja situacija je slednja: v razmerju sem že dve leti in pol, v katerem že nekaj mesecev dokaj škripa. Partner se je oddaljil od mene,zaradi brezveznih razlogov, katere trdi da so zelo utemeljeni. (ljubosumje z njegove strani, neodločnost ali sva za skupaj) WTF?
No,teh nekaj mesecev in sicer od zime lani, sva na bojni nogi non-stop, kreganje,potem spet se imava rada, pa sva skupaj pa nisva. Skratka,kastrofa ! Ampak še vedno so dnevi, ko se imava fajn,se iskreno pogovarjava. On iz lepega pol eksplodira in mu ni pomoči. Ko sem bila na dopustu v Avstriiji pred kratkim za 2 tedna,in ko sem se vrnila, je "ne boste verjeli" zelooo me pogrešal, nisem mogla verjeti koliko pozornosti mi je posvečal večino časa. Potem pa spet vse po starem....
Zakaj ta naslov teme?
Ker konec avgusta nameravam v tujino, bolje rečeno v Belgijo,kot Au Pair oz.varuška. To sem mu povedala včeraj,in kot vedno "negativna oseba" mi odgovori: "Pa kaj boš tam? Si normalna? Da ti kdo kaj naredi? Ja, pa pejd boš pa sigurno uživala brez mene, kot zmeraj."
Naj povem da družino poznam.Učila se bom njihovega jezika. Obiskovala vrsto tečajev,v zameno pa pazila njihove otroke.
Mislim da še vedno ne razume daje to dejstvo, da grem. Misli da je spet kakšna laž "po njegovo"... Enostavno hočem da vidi, da imam lahko tudi jaz jajca,pa svoje življenje. Ker priznam da v strahu da ga izgubim,sem ga jaz klicarila ko sva bila skregana,in zmeraj popuščala prva.
Zanimalo me je sicer slednje? Ali mislite,da bi bilo bolje za našo zvezo da se res oddalji,čeprav za 6 mesecev. Ali bi mu lahko to pomagalo? Ker govorila sva že o zaroki,ko je čez nekaj časa stisnil rep med noge. Ali bo s tem videl kaj izgublja,če se ne bo po teh 6 mesecih zbudil?
Sicer,ostajala bi v kontaktu,preko skypa,itd...
