Moj problem je v tem, da vsako zimo padem v neko sezonsko obliko depresije, ko kar otrpnem, pride ena nerazložljiva otožnost in brezvoljnost, ki me čisto zablokira in se moram zavestno prisiliti k čemerkoli, ampak tako hudo kot letos še ni bilo nikoli in končno sem začela resno razmišljati, da si najdem neko pomoč v obliki psihiatra, terapevta, kogarkoli, ker moram nekako odpravit te svoje glupe vzorce, ampak jih sama več kot očitno ne znam.
Sem eno leto pred diplomo, prvi letnik sem zafurala in ga ponavljala, potem je naprej šlo dokaj vredu z občasnimi vzponi in padci, ampak sem zvozila do sedaj. Od novembra pa sem se spet izolirala od ljudi, visim med štirimi stenam in buljim v komp, v strop ali pa v steno in nič od nič od mene, počutim se kot najbolj nesposoben inkompetentnež, ki ni v življenju še niti ene omembe stvari dosegel. Ritem spanja imam f*cked up do konca, ne morem zaspat do treh,štirih zjutraj in vmes itak preveč razmišljam in je vse še 3x bolj črno. In ko potem pomislim, da če zgrnem letnik bo treba pavzirat, me zagrabi totalna panika in se ne morem umirit, še manj pa skoncentrirat, da bi kaj pametnga naredila. Pojavljajo se ponoči tudi misli na samomor, ker bi to itak rešilo vse probleme in bi imela ljubi mir za vedno, ampak tega nisem sposobna nardit svoji družini. Zjutraj pa ne morem vstat, samo ležim prisiljeno zvita v klobčič in tiščim oči skupaj dokler me od neprijetnega položaja že vse ne boli in se celo večnost sploh ne premaknem, potem sem pa cela zalimana čez dan, imam tudi ogabno nizek pritisk, 90/60 ipd. in od tega sem še potem dodatno cela zaspana in omotična (kljub kavi). In me ubija to zdaj že kar en čas in se ne znam več potegnit ven. Pa prosim ne mi rečt da se je potrebno sunit v rit in prisilit, ker pretekla leta mi je tako ratalo, zdaj pa več ne gre. Prej bi to tudi sama svetovala, pa pejdi v družbo, sprosti se mal itd, bo boljše. Ne, ni. Ker se v družbi počutiš nelagodno in odveč, tudi če so te ljudje željni in vztrajajo, da ostaneš z njimi. Kolegicam se dostikrat niti na klice ne javim, ker se nimam energije glumit in smejat z njimi, in potem se še zarad tega gnilo počutim. Nisem več niti žalostna, samo..prazna. Nič ne čutim, samo tesnobo, ko začnem razmišljat, kaj še bo. Jokat pa ne morem, samo tlačim vse v sebi.
Fanta nimam, resne zveze nikoli nisem imela, pa ne da ga ne bi mogla dobit, samo nekak mi rata skoraj vsakega friendzonat in potem mi itak ni nič do takega tipa, čeprav se sicer fajn razumem z njimi. Po eni strani mi ni do grajenja neke globoke veze, ma po drugi si pa včasih vseeno želim neko nežnost pa toplino..no, sicer imam pa vsaj mačko
Verjetno rabim nek antidepresiv ali pa vsaj anksiolitik in enega pametnega človeka, da mi naredi konkreten reality check. Plus to, da zaradi brezvoljnosti in totalno slabega počutja (stalna utrujenost in nenaspanost, glavoboli, slabost in bolečine v želodcu) še na seminarje nisem redno hodila in mi ni bilo niti toliko, da bi kaki sošolki rekla, naj me podpiše, in zdaj niti k izpitu brez opravičljivih razlogov ne morem pristopit. Upam, da mi lahko psihiater da tudi za nazaj potrdilo da nisem bila ok, ker se bom verjetno malo težko izgovorila profesorju s tem, da nisem mogla priti na njegove seminarje, na katerih tak al tak večina čveka in rešuje sudoku, ker sem bila preveč zaposlena z dilemo ali naj se zagiftam z monoksidom al si spustim kri (monoksid it is then, občutno manj svinjarije ^^) in ja, potem se rada stalno skrivam za humorjem in sarkazmom in vsi me imajo sprva za bolj tiho in kasneje za kao ful zabavno, noben pa na srečo ne pošteka, da je vsak moj nasmeh že lep čas sfejkan. Da se sploh spravim iz stanovanja, rabim več kot debelo uro priprav in takrat stopim ven tiptop (v bistvu preveč) urejena, ker res nočem, da ljudje okoli mene vejo, da je kaj narobe.
Doma živijo v prepričanju da je vse ok, razen malo več se v sobo zapiram in potem mislijo, da se pač stalno učim, ker sem na kao precej težkem faksu. Edino zadnjič sem mami tak precej po ovinkih prvič v življenju nakazala, da pa mogoče ni vse čisto super z mano tokrat, in me je prvo vprašala, če kaj jemljem za to, potem pa sva nekak spremenili temo debate. Tudi sicer se v družini nič kaj dosti ne pogovarjamo o kakih globjih temah kot so čustva in medsebojni odnosi al kaj podobnega, ostanemo pri čisto površinskih vsakdanjih in smo, lahko bi rekla da kar malo odtujeni in "en mimo drugega", vendar vseeno vem, da me majo radi in da jih skrbi zame, čeprav si tega ne znamo najbolje pokazat in da bi bila cela štala, če bi vedeli, kaj se mi plete po glavi. Me pa stalno priganjajo ala faks faks faks, zato se za kak izpit tudi zlažem da je že opravljen, samo da imam potem mir in vsako leto dejansko nekako zvozim tako, letos pa že zdajle slabo kaže, že ker je tisti "prepovedani" izpit pogoj in če res ne bom smela nanj, potem... potem je itak brezveze. Gaaah kak se preziram trenutno. In potem uno v glavi "ko bi se vsaj prej lotila vsega skupaj".
Pa nisem bila vedno taka, včasih sem bila motivirana ful, vse mi je bilo zanimivo, rada sem se učila, ne v smislu piflanja ampak razumevanja stvari in širjenja obzorij, pa tudi komot mi je šlo v glavo, imela sem 100% fokus, v OŠ sem bila itak straight A brez da bi povohala knjige, v srednji štirke brez nekega matranja v primerjavi s kakimi težkokategorno zapiflanimi sošolkami, tako da tudi nekih blaznih delovnih navad nikoli ni bilo in sem se začela prvič res hardcore učiti šele na faksu. Pa tudi s športom sem se rada rekreativno ukvarjala, tekla, rolala, aerobika, tnz, fitnes,karkoli samo da se je migalo, a trenutno mi je tak kot da sem cela zvezana. Uglavnem - za posrat.
Zanima me, če je katera že hodila k psihiatru in kako to sploh približno zgleda, ko si enkrat tam? Namen imam iti k zasebniku, za katerega sem našla dobra mnenja po forumih. Ko tole napišem se počutim kot neka totalna lenoba, ki samo išče neke izgovore, ampak res upam da bom dobila tisto opravičilo, ker bi rada možnost za nek restart, potegnila črto pa izdelala plan za naprej, ker me bo sicer to obupovanje pojedlo in mi je blazno hudo, ko pomislim da si bom uničila celo leto samo zato, ker se nisem pravočasno odvlekla po pomoč.
Aja, imamo pa sicer depresijo v družini, 3 samomore in babico na terapiji po mamini strani in 2 zdravljeni teti po očetovi.
Pardon za tako dolg in zmedeno napisan post, nekako sem morala pljunit ven, že tak al tak sem predolgo tlačila v sebi. Hvala za kakršenkoli uporaben nasvet.
Postala sem pasivna in tako mi celo ustreza, kar pa ni niti najmanj koristno zame - tega se dobro zavedam. Tisti, ki nimajo posluha za depresijo oz. si tega brezna v psihi ne znajo prav dobro predstavljati, ta vedenjski vzorec najbrž povezujejo z lenobo in razvajenostjo, a ni (nujno) tako.
