S prejšnjim tipom, s katerim nisva živela skupaj, sva se videvala vsak dan. Al se je pri meni ustavil po službi, ali pa sva se videla zvečer in je navadno prespal pri meni. Dokler sem si sobo delila je pri meni spal parkrat na teden in za vikende, ko sem se preselila v svojo sobo (govorim za študentsko stanovanje) pa je navadno prihajal k meni spat, ker mi je to bolj ustrezalo kot da je prišel na obisk sredi dneva.
Po eni strani je bilo to lažje. videla sva se, ko nama je ustrezalo, če se komu ni dalo se pač nisva videla. niti nikoli nisem čutila pritiska, da moreva nekaj ekstra počet, ko sva bila skupaj, ker sva se itak videla vsak dan.
mi je šlo pa precej na živce, da tip pri svojih 28 ne razmišlja o selitvi od doma, čeprav ima službo. ker je ceneje živet doma. ma nemoj
s sedanjim sva se zaradi spleta okoliščin preselila skupaj takoj. jaz sem se ravno selila on pa je rabil začasno namestitev v ljubljani. pa sem nekako zbrala pogum (čeprav je blo vse res zelo zelo zelo frišno) in rekla: poglej, če boš živel pri meni, boš moral plačevati pol najemnine za sobo. in tako je to postalo uradno. začasna namestitev se je nato zavlekla v stalno.
ker sva živela še s 3. ljudmi sem se js čim prej želela preselit na svoje in sem ful težila s tem, ker so mi šli cimri s svojo nehigieno na živce, največ moje živčnosti je pokasiral ravno moj tip. standard.
in tako sva si lani našla svoj flet. obema je kul. živiva bolj kot ne v slogi. niti približno si ne morem predstavljat, da bi v tem trenutku stanovanje delila s kom drugim.
ker sva pač non stop skupaj je pritisk kaj boš počel in kdaj še manjši, lahko se v miru kak dan dolgočasis na smrt, lahko se šetaš nag po stanovanju (neprecenljivo), časa ti ni več treba razporejat okoli tega kdaj ma drugi fraj termin za videvanje.
res je, da potem svojega partnerja vidiš v vseh slabih momentih, jezi, tečnobi, ko je bolan in nikakav, ampak fašeš pa tudi vse najboljše momente. meni so všeč iskreni odnosi med ljudmi, tako da me načeloma niti ne moti. kvečjemu se mi zdi fajn, da partnerja ne vidiš samo zapakiranega v škatlico, svežega, dišečega in popedenanega, tako psihično kot fizično, za vajin 'date'.
300€, kolikor plačujem za najemnino in stroške, da lahko živiva skupaj, v miru in da se lahko po mili volji derem, ko mi prihaja, se mi ne zdi stran vržen denar. če bi čakala, da zaslužim dovolj za polog kredita, bi trajalo še pa još, preden bi lahko uživala svoj (najin) mir. poleg tega me partner v ničemer ne ovira, ne pogrešam 'svojega mira', ker ga imam. zaspat vsako noč ob človeku, ki ga ljubiš in zbujanje z njim je pa itak poglavje zase
...in nama obema paše 
