S fantom sva v zvezi 2 leti in pol. Noro sva se ujela, preživela krasni 2 leti, z malo prepiri in veliko zabave. Uživala sva vsak trenutek, ki sva ga preživela skupaj, skratka vse je bilo popolno. Potem pa je januarja letos prišla moja kriza. Nisem se mogla sprostiti, bila sem slabe volje, brez želje po seksu. Skupaj sva to preživela, čeprav je njega zelooo žrlo, a mi je pomagal. Spet je bilo vse po starem, nadaljevala sva najino pravljico. Ta se je skozi obe leti začela spreminjati, saj sva iz zaljubljenosti prešla na tisto bolj resno različico. Tako nisva iskala samo zabave, ampak so s tem prišle tudi druge stvari. Veliko manj sva imela tudi romantičnih trenutkov, veliko manj sva se "štimala" en za drugega. Nekako znano je bilo, da sva par, da sva skupaj in da se ne moreva izgubiti. Potem pa je prišel konec šole in kakšen teden sva preživela ločeno. Ko sva se ponovno srečala, sem doživela šok. Rekel mi je, da ni več zaljubljen vame oz. da je v sebi izgubil tiste metuljčke, ki so mu prej skakali po trebuhu. Povedal mi je tudi, da me ne bi rad gledal take kot sem, da se tako močno trudim zanj, on pa mi tega truda ne vrača. Rekel je tudi, da sem najboljša punca na svetu in da take zagotovo ne bo našel nikjer. Imel je solzne oči in le s težka je govoril. Sama tega nisem pričakovala, zato sem doživela šok. Padla sem v jok in mu povedala svoje mnenje. Povedala sem mu, da si življenja brez njega trenutno ne predstavljam in da naj poskusiva še enkrat obuditi njegove metuljčke. Privolil je.
Tisti vikend sva preživela ločeno. Zelo malo sva se slišala, saj je bil na festivalu. Ko je prišel domov pa mi je takoj povedal, da me je pogrešal in da si tudi on ne predstavlja kako bi bilo brez mene. Ko sva se pogovorila kaj vse bova spremenila in obrnila na bolje, so se začeli zlati dnevi. Uživala sva vsak trenutek, ko sva bila skupaj, vsako sekundo telefonskega pogovora. Vse do nedelje, ko smo imeli nek dogodek in sem bila jaz zares zelo tečna. Nisem bila naspana, bilo je vroče. Od takrat naprej se je spet čudno vedel, tudi danes, ko sva bila spet skupaj. Pogovorila sva se o nedelji, sama sem se mu opravičila za moje reakcije, ki res niso bile potrebne. Čeprav sva danes uživala tudi v postelji, se mi je zdelo, da ga nekaj še vedno muči oz. da nekaj med nama vseeno ni vredu. Ko sem mu to omenila, je rekel, da je verjetno faks, ker ima jutri izpit.
Sama pa imam v glavi nešteto vprašanj, na katere si ne znam odgovoriti. Včasih se zavedam, da sem za najino zvezo pripravljena narediti veliko več kot on, se večim stvarem odpovedati. Počasi me je to začelo malo motiti, a sem požrla. Vem, da bi brez njega veliko več potovala, saj sem nora na potovanja, a se jim včasih zaradi njega (da sva skupaj) odpovem. Sprašujem se tudi, če je to vse, kar lahko imam, če obstaja kje še kdo, ki bi me imel rad tako močno, kot bi jaz imela njega. In sprašujem se tudi, če imam lahko jaz rada koga tako močno, kot imam rada njega. Čustveno sem zelo navezana nanj, zato ne vem, kako bi se znašla brez njega. Je mogoče rešitev ta, da si vzameva kakšen mesec zase, da vidiva, če sva lahko en brez drugega? Kaj narediti v takem primeru?
Vem, da sem bila dolga, ampak res ne vem kako bi to skrajšala.
V glavi se mi pa tako ali tako podi še 1000 vprašanj...
Če ne pa ti ne znam svetovat, ker še sebi komaj znam pomagat 
