Najbolj zgodnji in predvsem lepi trenutki iz otroštva

[Dioniz]

Mislim, da taka tema najbol paše med čustva.

Zanima me nekaj vaših spominov na najlepši del življenja: otroštvo.

Jaz se kot najbol zgoden spomin spomnim hoje z roko v roko z atejom po eni plaži na Rabu, ko sem bil baje star 2 leti, potem se spomnim ,da me je ena gospa vprašala kolko sem star pa sem ji jaz pokazal tri prste pa spomnim se tud kak sem pri šestih letih sestro rešil iz deroče reke pa da se o neštetih padcih z mojim neuničljivim bmxom sploh ne pogovarjam. spomnim se tud kak sem pri štirih popravljal vzgojiteljico v vrtcu, ko sem za njo bral kar je ona po svoje prirejala tak, da me je mogla poslat naprej sedet pa poslušat, ker sem bil edini, ki nisem samo slikic gledal.
Živ žav sploh ne bom omenjal, ker je simbol našega otroštva.

To je to v glavnem in na hitro iz glave. Če se spomnim kaj zanimivega pa še dodam.

[nanamiša]

Men je res mal čudno, da se člouk točn spomni dogodkov ki so se zgodili v starosti 2-3 let?

Razn če se "spomnite" tega s pomočjo kakšnih slik ali pripovedovanju staršev...


Moj najbolj zgoden spomin sega pomoje šele v starost 5-6 let. Sankanje z babico in s psom. Kaj prej sploh ne vem tko iz glave kaj bi se dogajalo.

[Dioniz]

jaz se pač spomnim izsekov iz življenja ko ni mogoče, da bi se spomno iz slik al pa iz pripovedovanja, ker se spomnim prav občutkov in pogleda iz mojih oči na situacijo. Hvala bogu no. To mi dobena slika ne bo zamenjala kar se jaz spomnim.

[nanamiša]

Ja sej dobr. Sej z moje strani ni bilo mišljeno grdo ampak mi je ta stvar zanimiva, ker sem že nekajkrat na forumu zasledila tko zgodnje spomine.

[spuko]

makabro vlečt ven te spomine

[Leonessa]

Men je res mal čudno, da se člouk točn spomni dogodkov ki so se zgodili v starosti 2-3 let?

Saj se ne spomniš točno vsega, kot recimo kakšen bližnji dogodek, a še vedno izpred par let. Se pa recimo spomnim trenutkov, ki so mi kot otroku pomenili ogromno, recimo prve vožnje s Prince of Venice v Benetke (pri 6 letih) in kakšnega drugega izleta. Za en dogodek se spomnim celo kaj sem imela oblečeno in o čem smo se pogovarjali (ker sem tisto najraje nosila ), čeprav ne obstaja nobena slika od tistega dne. Je pa bilo to še prej, pri 4 ali 5 letih. Očitno premorem nekaj fotografskega spomina.

[babygirly*]

...

[floribunda]

En prvih spominov, ki se jih sicer bolj bežno spomnem je ,ko se mi je glava zataknla v rešetke od ograje.
Ne bi vedla kako so me vn vlekli, ne nič, vem pa da sem mela glavo not. In da nisem bla preveč srečna. In da sem za tolažbo dobila ogromnega plišastega psa, 2krat večjega od sebe.

[arianna87]

Mislim, da mi je prvi spomin, ki ga imam iz morja...sedela sem v pličaku in se igrala s peskom, spomnim se pa zaradi valovanja morja, in občutka vode po mojih nogah. Mami pravi, da sem bla takrat stara leto pa pol in da sem bla premajhna, da bi se zdej spomnila, ampak mi je to zihr prvi spomin.

Drugač se pa tudi spomnem svoje najljubše risanke, Mali leteči medvedki, pa tudi tega, da ko sva z bratom jedla eurokrem (pomoje sva bla ene 4 leta) pa sva ga zmer sam polizala dol s kruha, in nama je mami še enkrat mazala. Pa en ljubših spominov mi je, ko sm prvič peljala bicikl brez pomožnih koles, mi je blo najbolj fajn, ker sm to nardila prej k moj dvojček

[Kandelaber]

Moj prvi spomin ni ravno vesele narave. Spomnim se, ko je ata kap in so prišli rešilci, da sem zdravnici moral hitro prinesti škarje, da je odprla neke kapsule... Pa vedno mi je ata kazal tablete ko jih je mel že na jeziku. Fascinirale so me različne barve tablet. To je bilo pri 3 letih.

[Tananda]

Najbolj zgodnji in predvsem lepi trenutki iz otroštva

There, I fixed it.

[***Ally***]

spomnim se tud kak sem pri štirih popravljal vzgojiteljico v vrtcu, ko sem za njo bral kar je ona po svoje prirejala tak, da me je mogla poslat naprej sedet pa poslušat, ker sem bil edini, ki nisem samo slikic gledal.

jaz se tudi tega spomnim za sebe samo vem da se še par stvari za bolj nazaj..vem da sem enkrat mela ful neko nočno moro da so me ugrabli cigani in se še zdaj ful živo spomnim točno kaj sem sanjala, pa enega nastopa iz vrtca ko mi ful ni blo..najbolj zgodaj kaj pa se lahko trenutno spomnim je ko sem bila še pred vrtcem v tisti skupini in je enkrat babica prišla po mene

[purple_rain]

Ena reč mi je še posebej v spominu ostala, ker se jo občasno še omenja doma (in to potem "ohranja" spomin bolj živ); ehm - bila sem še v vrtcu, ne vem točne starosti, 4-5 let, je bil že čas za bujenje, pa me starša nista najdla v sobi, ampak...tada, za vrati kuhinje, kjer sem se skrivala s tablico čokolade.
(po pripovedi, tega se ne spomnim, mi je pa najljubša zgodbica: podobna tej^^, le da so me najdli na kuhinjskemu pultu, nanj pa zlezla tako, da sem si iz predalov naredila stopnice - iznajdljiv otrok, na poti do čokolade )


Aja, pa nekje v isti starosti, sicer mela že svojo sobico, me je valda včasih bilo še strah sama spat, pa sem se ali rinila k staršema v posteljo (če še nista spala), ampak sem bla kot otroček še veliko bolj plašna, celo doma, pa sem tako enkrat se pretihotapila v njuno spalnico, nekaj časa čakala (v tišini), da me bo kateri opazil - doh, itak da ne, če sta pa spala -, obupala, se ulegla na preprogo zraven postelje in spala naprej.


floribunda , sem mislila, da se to res samo v filmih dogaja!

[rachka_]

aaaa, ful dobra tema jaz se pogosto spominjam teh mojih prvih spominov in se ful rada potopim v tisto nianso občutka (oz počutja..težko opišem), tako da se lahko počutim popolnoma enako, kot tisti trenutek to sicer ne počnem samo z najbolj zgodnjimi spomini, ampak s spomini nasploh.. sem ful nostalgično bitje in obožujem obujanje feelingov.. sploh s kakšnim posebnim komadom se da super vržt v neko situacijo ali zgolj trenutek in ga podoživet do zadnjega atoma..

moj pomoje čistčist prvi spomin je iz obdobja, ko sem bila stara 2 leti in sem sedela v kopalnici na kahli, zravn pa gledla fotra, kako se brije natančno se spomnim našega prvega stanovanja, s katerega smo se odselili, ko sem bila stara slaba 3 leta.. dobro se spomnim sirene, ki nas je v času osamosvojitvene vojne nagnala v zaklonišča.. aja pa spomnim se, da sem kot majhna punčka skoz na balkonu sedela in se delala da kadim.. z barvicam ta navada mi je ostala še do danes.. samo, da med prsti (žal) ne držim več svinčnikov..
mah, ogromno je enih spominov in mislim, da niti ni zdravo, da se preveč poglabljam v to.. se mi zdi, da me samo užalosti

včasih se ustrašim, da bo mogoče prišel nekoč dan, ko se vsega tega nebom več spominjala.. a mislite, da je to možno?
se lahko spomin po nekem določenem času obrabi? sploh če si ga 'predvajaš' pogosto?

[Leonessa]

Večja možnost je, da izgine tisti spomin, ki se ga redko spominjaš, kot tisti, katerega si pogosto prikličeš pred oči.
Na stara leta pa je itak logično, da ogromno stvari pozabiš, ni pa nujno, da tudi dolgotrajni spomin trpi. Ponavadi bolj kratkotrajni, ko pozabiš, kaj si pred 5 min rekel, da moraš narediti ipd. Razen če obolevaš za amnezijo.