tu sem nova in pridružila sem se, ker potrebujem vašo pomoč..
Dejstvo je, da že sama nevem kaj je prav in kaj ne, kaj si smem dovoliti..
Imam fanta, skupaj sva 4 mesece.. Za moje pojme je to doba, po kateri se zagotovo izkaže, ali bo zveza delovala ali ne... Mislila sem, da sem zaljubljena, pa sem se očitno zmotila.. Kakor kaže, nisem bila še nikoli prav zares zaljubljena, zato tudi nevem kako to izgleda...
Dejstvo je, da sem bila osamljena, in je bil ta fant prvi po dolgemdooolgem času. Saj ne da prej ne bi imela možnosti, le ni mi ugajalo biti z njimi..
Torej, v vsej svoji zaslepljenosti od nevemčesa, sem se takrat podala v zvezo.. začelo se je vredu.. oz. vsaj mislila sem, da bo vredu..kar mi pa še ni bilo všeč, bi pa tako ali tako lahko spremenila..
tako sem mislila in šla dalje. Pa vendar sem vedno znova odkrivala zadeve ki so me motila na njem.. od tega, da sam ne ve kdo je, da vedno rabi pomoč pri iskanju samega sebe.. kako naj JAZ njemu pomagam, ko pa še sama nevem točno kaj/kdo sem.. Vredu, kolikor vem, imamo moškega poleg vseh drugih podrobnosti predvsem zato, da imamo nekoga, na katerega se lahko zares zanesemo, za katerega vemo, da nam bo pomagal iz težav, nas bo nasmejal, ob katerem se bomo počutile sproščeno... In ko pomislim, kaj imam jaz od tega?? Pravzaprav ničesar.. pogovor nam sploh ne steče več, sploh ne najdeva skupne točke, karkoli počne, me začne živcirati... ZAKAJ SE TO DOGAJA??? Če si zaljubljen, tega praviloma naj nebi bilo..
Torej, to je res, če veš da "to ni to", zakaj bi se silil v nekaj za kar veš da se bo tako ali tako končalo.. po drugi strani pa.. Fant sploh ne opazi da ni vse vredu.. ko sem čudne volje, me vpraša če je kaj narobe, pa seveda odgovorim, da ni nič.. Pa vendar vsaka ženska ve, da bi rade, da nas še enkrat vpraša kaj je narobe, in iz nas potegne kar nas muči.. Fant pa je zadovoljen s tem, ko rečem da ni nič.. joooj. Sama od sebe takih stvari nemorem začet govorit...
je to čudno? Sem čudna? Sploh nevem kaj naj naredim...
Problem je v tem, ker mi ni ničesar naredu, in bi bilo lažje nekoga zapustiti, če bi lahko bil nanj jezen.. tako pa ni nič takega. Le meni ne ugaja biti več z njim, živcira me ko me 'lupčka' po obrazu.. in to mi je tako prišlo v glavo, da se sploh ne morem več skoncentrirati in mu dati še ene šanse, da mi pokaže, da je lahko pravi zame..
Ali je to preveč egoistično? Za fanta izgleda kot da je še sveže zaljubljen.. vesčas mi govori, da me ima rad, koliko mu pomenim.. jaz pa na to kar ne morem odgovoriti enako...
In kar nevem... zdaj so prazniki.. bojim se dneva, ko bom spet z njim (čez tednom študirava vsak na svojem koncu..), ker nevem kako naj se obnašam.. naj ga zapustim? Naj se potrudim biti z njim še za praznike.. novo leto..
Oh, punce, fantje.. pomagajte. Zdaj pa res nevem več kaj naj naredim..
, mu dala to vedet in ..zdej sva nekako kolega.
