imam en problem, ki me žre že kar cel mesec... S partnerjem sva bila na eni zabavi, kjer sva se na vrtu (proč od ostalih) pogovarjala o precej osebnih zadevah... Moram povedati, da partnerju od nekdaj povem zares vse - med nama ni skrivnosti... No, in zadeva je bila taka... Pogovor je zašel na mojo dobro prijateljico, s katero sva bili (do sedaj) kot rit in srajca... In sem možu povedala par stvari (za katere me ona nikoli ni prosila, da jih moram zadržati zase) in sem seveda zraven uporabila malce bolj "sočne" izraze, kot bi jih, če bi ji to povedala v obraz... Žal pa seveda nisem vedela, da ona stoji par metrov stran in je to vse lepo slišala. To mi je kasneje na zabavi tudi povedala, jaz sem bila zgrožena, ker je nisem mislila prizadeti in sem se ji večkrat tudi opravičila. Vem, da je najinega prijateljstva konec, ker se bom vedno počutila kot dvolična oseba, čeprav se za tako nimam.
Zanima me vaše mišljenje - sovražim obrekovanje drugim "prijateljicam", ker vem, da bodo stvari povedale naprej in tega nisem nikoli delala, vem tudi, da je prijateljica prizadeta itd. ampak, ne mi rečt, da si s partnerjem ne poveste vsega???
V dvomu sem zato, ker se ne počutim, da sem naredila kaj slabega, prijateljica pa me gleda od takrat naprej, kot da sem največja hinavka na svetu... Ali si vi doma za zaprtimi vrati recimo res ne poveste stvari o tretji osebi, ki jih sicer v javnosti nikoli ne bi???
Ne vem, počutim se grozno, ampak ostalo bo tako za vedno - s partnerjem si pač poveva vse...
Kaj menite, sem hinavka, kot mi je sicer ne direktno, ampak vendarle, rekla prijateljica?

