Še nikoli nisem pisala na kakšen forum... Sedaj pa bi... Da dam to ven iz sebe in ker nočem obremenjevati svojih frendov s takšnimi "problemi", ki so verjetno le v moji glavi... Nekako ne morem uživati in izkoristiti zvezo, ker menim, da moj fant ni več siguren v to, saj ni več isti...
S fantom sva skupaj pol leta. Po moji neuspeli 4-letni in njegovi 3- letni zvezi sva se po približno enem letu (v približno istem času sva nehala najini zvezi- ampak takrat se še nisva poznala) nekako našla in pristala skupaj. Na začetku sva bila zelo zaljubljena, vse je bilo kot v pravljici
. Tako kot v večini zvez. Bil je zelo pozoren do mene, nežen, uživala sem vsak trenutek z Njim, dobivala sem vso pozornost, govoril mi je, da me ima rad... Super je bilo. Velikokrat mi je omenil, da želi prihodnost z mano, kot npr. kakšno hišo bova imela, avto, psa... Popolno je bilo. In ko mi je rekel, da me ljubi, se mi je zavrtel cel svet pod nogami. Res sem bila srečna. Ampak to je rekel le enkrat. Stvari so se začele spreminjati. Postajal je hladen do mene. Tako sem se spreminjala tudi jaz in sem bila malce tečna do njega. Nikakor mu ne morem dopovedati, da meni pomeni največ na svetu to, da sem lahko z njim in da proste trenutke preživljava skupaj. In tudi, ko mu rečem, da mi vse te stvari pomenijo vse, ne razume, ker je čisto drugačen kar se čustev tiče. Oba se strinjava, da je bilo na začetku vse perfect. Isto sekundo, ko sva si začela pisati, sva se ujela. Oba vsa se počutila, kakor da sva duši dvojčici. In sedaj me boli, ko je to mimo, ko mi on ne izkazuje svojih čustev. Pravi, da se ne poigrava z mano, da noče druge in da me ima rad. Ampak pravi pa tudi, da je on bolj samotarski tip in da mu veliko pomeni, ko dela kaj za faks in šiht. Pri tem ga ne oviram, ampak nekako se ne morem spraviti na realna tla in videti, da je "pravljica" mimo. Sedaj mu je dovolj le to, da greva skupaj na kosilo in mogoče na kakšen sprehod ter na kak koncert... Saj ni tako, da bi pa jaz preživljala vsako sekundo z njim. To ne. Bi pa rada več. Ampak ne razume. Pravi, da če se manj vidiva, da se bova bolj pogrešala in imela rada. Ampak pri meni je pa ravno obratno. Bolj se navežem na človeka, če sem več z njim. Tukaj nikakor ne moreva skleniti kakšnega kompromisa. In tako nesigurna sem, ko mi pravi, da ne ve kako bo v prihodnosti (čeprav je vedno drugače govoril). Da čeprav si želi biti z mano, na svoja čustva le ne more vplivati in mi nekako zagotoviti, da bo ostal z mano. Sem preveč čustvena punca, On pa je skoraj brezčustven. Mi reče, da me ima rad, ampak nekako se mi zdi, da je to čisto tako iz navade. Nisem več prepričana, če bi naredil vse zame; ker jaz za njega bi. Glede čustev sva si čisto mimo in nekako ne vem, kaj bi naredila. Rada ga imam neskončno, vendar več nisem sigurna v njegovo ljubezen zaradi te "brezčutnosti". Kako sva se lahko tako hitro spremenila, najin odnos...? Pogrešam zaljubljenost, tiste metuljčke v trebuhu, lepe besede in pozornost, ljubezen... Ampak to iz njegove strani. Ker moje srce poskakuje vedno, ko se slišiva, ko dobim njegov sms/ mail, ko sem v pričakovanju, da se vidiva... Vse bi dala zanj.
Nekako ne morem razumeti, da je on bolj z nogami na tleh... Kako je lahko tako brez sanj, brez vere v ljubezen in v to, da dejansko lahko srečaš "dušo dvojčico"? Postal je najbolj realen tip- ampak nekako pretirava v tem. Večkrat mi je rekel, da če bi poslušal pamet, da ne bi bil z mano, vendar mu srce pravi kontra. Tukaj me malo zmede. Glede na to, da misli le na to, kako bo njemu ugajalo in da mu bo lepo, kako je potem lahko z mano, čeprav mu srce to pravi? Ali je to le iz navade?
Zanima me, kako bi se On lahko ponovno zaljubil vame? Ker menim, da se je že odljubil. In vse bi naredila za to. Ker me srce vleče k njemu in je vseeno kaj naredi ali reče. Ali je pa vseeno bolje poslušati razum, ki pravi, da s takim človekom, ki mi ne izkazujem čustev in se o tem sploh ne more pogovarjati (ker mu je brezveze in brezpotrebe) pač ne morem biti?
Verjetno je res vse v moji glavi in sem malo preveč sanjava. Gradila bi gradove na oblakih in živela kot v pravljici happily ever after. Saj vem, da ni tako na tem svetu. Želim si pa le, da bi oseba, ki jo ljubim, pokazala kaj dejansko čuti do mene. Besede so eno, dejanja so drugo. Nekako ne razumem, da obstajajo takšni fantje. Če želim biti z njim, moram to sprejeti. Ker menim, da on mojih želja ne bo. Mi je že rekel, da se je poskušal spremeniti, ampak da takšen pač je.
Res se moram približati realnim tlem. Drugače ga bom izgubila.
Se opravičujem za dolgo izpoved. To mi je res ležalo na duši...
za vse moške? Ker js sem enkrat dejtala tipa, ki je bil malo usekan na sprehode, sprehod sem, sprehod tja... No ja, bil je tudi grozno sramežljiv in neroden-mogoče sva se šetala naokoli, ker je zbiral pogum 
da bi naredil "korak naprej"-pri nama mislim, pri sprehodu jih je naedil že tako preveč 
