Počasi imam že občutek, da sem nevidna. Včasih preprosto ne vem kaj bi se pogovarjala z ljudmi. Vprašam npr. kako si, kaj o šoli, aktualnih dogodkih, itd.; vendar ljudje (mislim predvsem na vrstnike) ne nadaljujejo pogovora. Zelo rada hodim ven, vprašam če gremo ven zvečer, seveda še noben ne ve, ko pa gredo pa noben ne pokliče oz. sporoči. Preprosto se noben ne spomni name, tudi za kakšno kavo po faxu ne. Nočem biti preveč vsiljiva in spraševati, saj se mi zdi, da ne znam ,,vprašati'' (mislim na tak sproščen način).
Sem bolj resna, vendar se znam nasmejat. Pri šalah uporabljam velikokrat satiro oz. ironijo, kar večini ljudi ni smešno oz. ne dojamejo šale. Jaz pa se ,,ne morem'' šaliti tako kot večina vrstnikov (o intimnih stvare, vulgarne zadeve, tudi kletvic ne uporabljam...).
In tako je vedno, če grem na kakšno potovanje ali zdaj na faxu. Kot da me ni oz. nisem zanimiva.
