Nič...

[sekretar sekreteriata]

Imam družino, ki me ima rada. Imam pravega prijatelja, prijatelje, znance, kolege. Nasplošno me imajo ljudje radi. Imam dekle, ko potrebujem dekle. Resne veze me vsaj v tem trenutku ne zanimajo, čeprav si v bodoče želim družino. Ampak počasi.

Delam, kar najraje delam in kar sem si vedno želel delati. Plača je dobra, zelo dobra, skratka materialno mislim, da sem priskrblejn.

Zdrav sem. Moral bom nehati kaditi. Sem optimist, mislim da razgledan in dovolj pameten, da se znajdem v tem svetu. Imam cilje, nisem zgubljen.

Na kratko in suhoparno povedano mi nič ne manjka.

Je pa zato delček moje duše prazen. Ne vem ali je to odraz kakšnih porušenih emocionalnih ali duhovnih ravnovesij, morda negotovost pred velikimi cilji ali pa konglomerat vseh teh dimenzij in še kakšne, ki se je niti ne zavedam. Skratka gre za meni nerazumljivo praznino.

[Gost]

Dobrodošel v modernem svetu?

Sem ravno v fazi 'imam vse', a nisem zares zadovoljna ali srečna. Pridejo prebliski sreče in hiperzadovoljnosti, a ni konstante.


Mogoče si tak človek, mogoče zadovoljstva ne iščeš v pravih stvareh, mogoče je to patološko stanje naše družbe, mogoče je zgolj nek prehodni stadij in boš kaj kmalu bolje, mogoče potlačuješ in samo misliš, da nimaš problemov, v resnici pa jih imaš ...

Skratka - sem brez nasveta, samo dajem ven kot plus k tovrstnim občutkom

[jullia_]

Mogoče smo pa samo vsi skupaj nasedli zavajanju, da sreča pomeni, da si celo življenje v ekstazi.

Ne poznam človeka, ki bi bil res stoprocentno 24/7 srečen. In močno dvomim, da je bilo včasih s tem kaj drugače. Življenje je sinus, ostalo je pa samo stvar perspektive.

[g00fy_qa]

Umetnost je biti srečen.

Ne vem, ful literature na to temo obstaja; mogoče rabiš novodobne poti doseganja sreče, ali več duhovnosti, morda ne znaš uživati trenutka in je keč tu. Res je možnih mnogo vzrokov za tvoje (a ni vsak v tem?) stanje in menda tudi mnogo izhodov.

Priporočam rumen A4 list papirja, črno kulico, čas za sebe in mir - in piši. Karkoli ti pride na misel. Kar si želiš. O čem sanjaš. Kaj sovražiš. Kaj bi pa si ne upaš ... Pišeš svoje misli, čečkaš, daš iz sebe in se spoznavaš. Po nekaj časa prakticiranja te 'kar naenkrat' zadane rešitev in veš, česa si želiš in kaj moraš narediti, da boš srečen. Ne vem, poskusi.

[*srčica*]

mislim da se večina ljudi sooča s to praznino. Sploh zadne čase ko je življenski tempo vse hitrejši, folk stremi po večini za materialnimi dobrinami, ni več tok časa da bi si ga vzel zase in zanemarjamo svojo duševno plat...
nekje je zihr vzrok za tvojo praznino, sam najt ga morš, kar je največji problem.

[borboletta]

Bi se včlanla v ta klub tud jst ja...
Nimam kšnih večjih problemov, nasplošno zelo nasmejano, zaželjeno, srečno dekle s fantom, ki mi 100% stoji ob strani... bla bla bla Samo imam pa obdobja k se počutm tko zlooo prazno, da ne rečem gnilo. Razmišljam o stvareh, ki nimajo odgovora, želim nekaj...nekaj...pa ne vem kaj. In niti se nimam komu potožit ker niti ne vem kaj povedat...se mi zdi kukr da imam v sebi še en drug Jaz, ki je prazen, ki pride na plano kadar bi človek najmanj pričakoval (ko sem najbolj srečna in zadovoljna z dogajanjem okoli sebe). Zase pravim, da nisem sama sem pa osamljena globoko v sebi.
Eh, ne da se mi na dolgo razpredat in poglabljat se v take občutke, želela sem le na hitrco povedat da zastopim ta občutja.

[Gost]

V tolažbo še to: poznam kar nekaj ljudi podobne sorte. In paradoksalno je prav slednje - običajno gre za ljudi, ki imajo na prvi pogled prav vse. So izobraženi, razgledani, imajo streho nad glavo, so finančno stabilni, so zdravi, družabni, imajo dobro socialno mrežo, simpatični, skratka ljudje, ki bi jih človek označil kot zadovoljne in srečne. Potem se poglobiš, beseda da besedo in prej ali slej ugotoviš, da jih kar nekaj (ne vsi) trpi za takim ali drugačnim občutkom praznine, ki včasih mine prej, včasih kasneje. Je pa prisoten.

Mogoče je zadeva popolnoma otročje sorte - smo razvajeni, imamo vse materialno, imamo vse duhovno, imamo preddispozicije za srečo, nimamo pa tistega globokega zavedanja, da je take stvari treba ceniti, negovati, biti zadovoljen in si ne kopati problemov, kjer ni treba. Mogoče razvajenost? Ker ko imaš t.i. 'vse', je pač naravno, da kot človek napredka težiš k nečemu nad tem. Saj poznate Maslowovo teorijo potreb, kajne? Najprej zadovoljene fiziološke potrebe, potem potreba po varnosti, nato ljubezen in ugled, kasneje samouresničevanje. In če imaš vsega polno rit, je skoraj naravno, da boš našel še tisto zadnjo iglo v senu in jo poimenoval 'praznina v meni'. Mogoče potrebujemo nekaj, s čimer se ukvarjamo, si delamo probleme? Mazohizem?

Rada bi bila človek zadovoljstva, rada bi, da bi male stvari vplivale name, rada bi da bi bile trajne (več kot en dan), rada bi, da bi znala zares ceniti, vse kar imam (in imam veliko), rada bi, da vse to ne bi bile samo prazne želje, ampak realnost, ki jo čutiš v dnu duše dan za dnem. In rada bi, da mi nekdo, ki je tako poln zadovoljstva in stabilnosti, izda, kako mu to uspeva. Je taka osebnost ali počne kaj točno določenega? Je kriva vzgoja, so krivi ljudje v okolici, si kriv sam?

Meni osebno se zdi, da bom zares srečna šele, ko se mi bo (bog ne daj) zgodilo nekaj zelo slabega (bolezen, nesreča ...). Skoraj ne verjamem, da bi me lahko kaj drugega streznilo in poneslo k dejstvu, da realnost kot tako začnem ceniti. Ker dokler je na dosegu roke, se mi zdi prazna in samoumevna.

[*srčica*]

V tolažbo še to: poznam kar nekaj ljudi podobne sorte. In paradoksalno je prav slednje - običajno gre za ljudi, ki imajo na prvi pogled prav vse. So izobraženi, razgledani, imajo streho nad glavo, so finančno stabilni, so zdravi, družabni, imajo dobro socialno mrežo, simpatični, skratka ljudje, ki bi jih človek označil kot zadovoljne in srečne. Potem se poglobiš, beseda da besedo in prej ali slej ugotoviš, da jih kar nekaj (ne vsi) trpi za takim ali drugačnim občutkom praznine, ki včasih mine prej, včasih kasneje. Je pa prisoten.

Mogoče je zadeva popolnoma otročje sorte - smo razvajeni, imamo vse materialno, imamo vse duhovno, imamo preddispozicije za srečo, nimamo pa tistega globokega zavedanja, da je take stvari treba ceniti, negovati, biti zadovoljen in si ne kopati problemov, kjer ni treba. Mogoče razvajenost? Ker ko imaš t.i. 'vse', je pač naravno, da kot človek napredka težiš k nečemu nad tem. Saj poznate Maslowovo teorijo potreb, kajne? Najprej zadovoljene fiziološke potrebe, potem potreba po varnosti, nato ljubezen in ugled, kasneje samouresničevanje. In če imaš vsega polno rit, je skoraj naravno, da boš našel še tisto zadnjo iglo v senu in jo poimenoval 'praznina v meni'. Mogoče potrebujemo nekaj, s čimer se ukvarjamo, si delamo probleme? Mazohizem?

Rada bi bila človek zadovoljstva, rada bi, da bi male stvari vplivale name, rada bi da bi bile trajne (več kot en dan), rada bi, da bi znala zares ceniti, vse kar imam (in imam veliko), rada bi, da vse to ne bi bile samo prazne želje, ampak realnost, ki jo čutiš v dnu duše dan za dnem. In rada bi, da mi nekdo, ki je tako poln zadovoljstva in stabilnosti, izda, kako mu to uspeva. Je taka osebnost ali počne kaj točno določenega? Je kriva vzgoja, so krivi ljudje v okolici, si kriv sam?

Meni osebno se zdi, da bom zares srečna šele, ko se mi bo (bog ne daj) zgodilo nekaj zelo slabega (bolezen, nesreča ...). Skoraj ne verjamem, da bi me lahko kaj drugega streznilo in poneslo k dejstvu, da realnost kot tako začnem ceniti. Ker dokler je na dosegu roke, se mi zdi prazna in samoumevna.

podpis!
se mi zdi, da se ravno zarad tega ljudje po tridesetem, štiridesetem letu bolj začnejo ukvarjat z duševnostjo in iskat nek drug smisel.

[študentka20]

biti srečen je resnično umetnost,tako kot je rekla ena pred mano! tudi jaz mam neko praznino..al je nimam? pa sej ne vem no...nič več ne vem zadnje dni...furam faks, brez večjih komlikacij,delam, mam avto, nimam tipa (to je druga pesem). na ven mi nič ne fali..samo noter. ja priznam,da me še bolijo rane preteklosti,da so še brazgotine. in čas,je da se jih rešim.. kako? ne vem še. mogoče z rekapitulacijo,mogoče s športom...nevem ne,sem v trenutku,ko mi je egal za vse, ko me ne gane nič...ukvarjam se z duhovnostjo,in poskušam poslušati sama sebi, poskušam doseči notranji mir - sam do tega pa je še dolga pot. ampak mislim pa,da ko človek doživi svoj notranji mir,ko je notranje zadovoljen te je resnično srečen. čas je,da se začnemo spoznavat od znotraj mar ne???

"duša je ptič brez kril,ko življenje se dotakne dna, proti soncu vstane ta,ki zna, vstati sam,ko je sam."...

[Atena13]

Imam družino, ki me ima rada. Imam pravega prijatelja, prijatelje, znance, kolege. Nasplošno me imajo ljudje radi. Imam dekle, ko potrebujem dekle. Resne veze me vsaj v tem trenutku ne zanimajo, čeprav si v bodoče želim družino. Ampak počasi.

Delam, kar najraje delam in kar sem si vedno želel delati. Plača je dobra, zelo dobra, skratka materialno mislim, da sem priskrblejn.

Zdrav sem. Moral bom nehati kaditi. Sem optimist, mislim da razgledan in dovolj pameten, da se znajdem v tem svetu. Imam cilje, nisem zgubljen.

Na kratko in suhoparno povedano mi nič ne manjka.

Je pa zato delček moje duše prazen. Ne vem ali je to odraz kakšnih porušenih emocionalnih ali duhovnih ravnovesij, morda negotovost pred velikimi cilji ali pa konglomerat vseh teh dimenzij in še kakšne, ki se je niti ne zavedam. Skratka gre za meni nerazumljivo praznino.

Mogoče bi se pa lahko malo sprostil in ne gledal tako ozkogledo na življenje.(za moje pojme). Imam to, imam ono..Če imam prijatelje, ki me imajo radi, družino, ki me ima rada...službo, streho nad glavo, sem pa tja kako bejbo...to je to, srečen bi moral biti. In potem ugotoviš na neki točki, da nekaj manjka...tako kot si ti. Kje pa je kaka otroška igrivost? A je svet samo črno bel? A je življenje nujno ta okvir...ki ga postavljamo si vse preradi...ko bom imel to, in to, in to...je moje življenje izpopolnjeno, pa čeprav se vse življenje mečem za cilji. In kje so drobne stvari, ki ti lahko polepšajo vsakdan?
Veš jaz pa...nevem če lahko rečem da imam kakega res dobrega prijatelja, razen moje sestre, ki je vedno tu in vem da me ima rada. Itak, da je velikokrat pain in the ass, ampak je edina...ki vem da kakrkoli naredim bom ok in me bo sprejela. Za ostalo tono znancev nisem prepričana, tudi za starše ne vem, če bi me res brezpogojno sprejela, ko bi naredila to in ono. Delam tisto česar ne maram, ker se mi zdi bedarija. Lahko rečem da sem prej pesimist kot ne. Prvo na najslabši možen razplet pomislim. Pametna sem ampak v tem svetu se ne znajdem, pa konec. Ker se mi zdi tako dolgočasen, če si ga sama ne polepšam ...tako vpet v družbene norme, da mi gre na bruhanje. In toliko rasizma, stereotipov...ki ne služijo nikomur...pa se jih še kar oklepamo.


Nekoč mi je nekdo rekel, da mi želi lepo življenje, če sem ga sposobna živeti. Imel je prav, nisem ga.
Otroci so najsrečnejša bitja, dokler jih starši ne vpeljejo v svoje ''programe''. Zato jih imam najrajši .

[Gost]

Pametna sem ampak v tem svetu se ne znajdem, pa konec. Ker se mi zdi tako dolgočasen, če si ga sama ne polepšam ...tako vpet v družbene norme, da mi gre na bruhanje. In toliko rasizma, stereotipov...ki ne služijo nikomur...pa se jih še kar oklepamo.

A ti sestavljaš tekste Muratu&Josu?

Sicer se strinjam glede dela o vpetosti življenja v neke norme. Se jim podrejam, že skozi socializacijo ponotranjimo določene okvirje in vzorce. Nam je za zameriti? Če upoštevaš moč kulture na razvoj posameznika skoraj ne. Ker tisti, ki prekine s tem ritmom in stopi iz množice mora biti pri nas na 'zahodu' pač precej močna oseba s točno določenimi nameni - torej stopiti ven in ne samo malo poskusiti, kako je na drugi strani. Ker če samo poskusiš, si skoraj verjetno kaj kmalu spet nazaj, ker so norme tiste, ki zmagajo. Ne pravim, da ni mogoče, seveda je, ampak osebno sem tako prekleto naučena, da moram slediti temu, kar dela familija, znanci in okolica znotraj svojega mesta, države, celine in civilizacije, da nimam niti najmanjšega poguma, kako oditi na goli otok. Niti nimam želje, je bila v procesu okalupljanja očitno uspešno zatrta in evo jo, praznino. Obsodba

[g00fy_qa]

Jaz mislim, da moramo ljudje nekaj ustvarjati, da smo lahko srečni. Rabimo neke dejavnosti, nekaj, kjer se lahko kreativno izražamo, kamor vlagamo energijo z vizijo in kjer posledično uživamo. Ko nimaš več nič za početi, kadar nimaš vizije in ko ne veš, kaj bi rad, kaj bi s sabo, kaj bi delal - takrat si nesrečen.

Smisel je v poti, ne v cilju. Cilj ni pomemben, pomemben je samo toliko, da ostajamo na poti. Na poti pa se dogajajo zanimive stvari, tam uživamo in smo srečni.

[Atena13]

Pametna sem ampak v tem svetu se ne znajdem, pa konec. Ker se mi zdi tako dolgočasen, če si ga sama ne polepšam ...tako vpet v družbene norme, da mi gre na bruhanje. In toliko rasizma, stereotipov...ki ne služijo nikomur...pa se jih še kar oklepamo.

A ti sestavljaš tekste Muratu&Josu?

Sicer se strinjam glede dela o vpetosti življenja v neke norme. Se jim podrejam, že skozi socializacijo ponotranjimo določene okvirje in vzorce. Nam je za zameriti? Če upoštevaš moč kulture na razvoj posameznika skoraj ne. Ker tisti, ki prekine s tem ritmom in stopi iz množice mora biti pri nas na 'zahodu' pač precej močna oseba s točno določenimi nameni - torej stopiti ven in ne samo malo poskusiti, kako je na drugi strani. Ker če samo poskusiš, si skoraj verjetno kaj kmalu spet nazaj, ker so norme tiste, ki zmagajo. Ne pravim, da ni mogoče, seveda je, ampak osebno sem tako prekleto naučena, da moram slediti temu, kar dela familija, znanci in okolica znotraj svojega mesta, države, celine in civilizacije, da nimam niti najmanjšega poguma, kako oditi na goli otok. Niti nimam želje, je bila v procesu okalupljanja očitno uspešno zatrta in evo jo, praznino. Obsodba

U bejba, dans si me dobila v pravem moodu , sedaj ti lahko povem kako na račun ne upoštevanja tujega mnenja in vtikavanja tam kjer ni potrebno. Zakaj hudiča si morala to komentirat? Meni zelo lepo dol visi s čim se ti strinjaš in s čim ne, pa tud to mi dol visi kako tale moj kometar nikakor ni primeren in je na ravni nevem koliko letnega otroka...ampak mi gre res na k***c, ko bejbe ne znate komunicirat ampak vse poglede drugačne od vas, takoj označite za napačne. Ah, brezveze besed...k itak ne boš zaštekala pointa...je isto kot bi govorila človeku, ki je bil 30 let na fronti. Ve ste tam zelo rade.

[*srčica*]

^^
mislim da tak odziv ni bil potreben, pomoje ni nč slabga misla, ti si ji dala sam iztočnico za svoje mnenje.
sicer si pa na forumu in če te taka malenkost iz tira spravi...
ne vsega tok osebno vzet

[Gost]

Atena13, no, pa sem mislila, da si glede na svoj prvi odgovor bolj v sozvočju s samo sabo (vklop smisla za humor).

In ne, res ne vem, zakaj tak odziv. Kje sem napisala, da je tvoje mnenje napačno? Kako lahko pri temi, katere se lotevamo, sploh govorimo o pravem in nepravem mnenju, ko pa je vse odvisno od posameznika? Preberi še enkrat in izbriši prepričanje, da te kdorkoli napada.