Gre se pa zato: doskrat se zgodi, da se moji načrti in pričakovanja ne iztečejo oz. se ne ujemajo z načrti fanta. In ko se to zgodi, preprosto ne vem kako bi se spoprijela s tem, da sm razočarana. V takih trenutkih me napade bes, jeza in žalost. V večini primerov bi jokala in jokala do nemoglosti. Dam primer: danes sva bla zmenjena, da pride k meni okol 2 in da me prej pokliče. Ima sklopljen telefon, ker mu je po usej možnosti crklna baterija in nima pouniuca doma. Ker primeru, da ne dobim Mojga na telefon, kličem njegouga fotra, da kje je (to je kot nek mali dogovor med nami tremi- čeprav je meni in fotru malo nadležen, ker ni vedno v situaciji, da bi se javil ). No, njegov fotr mi je reku, da je v mestu. Po tem sem sklepala, da ma on auto. In če ma on auto to pomeni, da Moj ne more pridt k meni.
In tuki pride do mojega razočaranja. Preprosto ne morem štekat kako so lahko eden do druzga tolko malomarni, da ne spoštujejo načrtov. Ne izključujem možnosti, da Moj ubistvu sploh ni nikogar obvestiu, ampak to se mi zdi malo verjetno. Doskrat se je zgodilo tko, da sva bla z Mojim zmenjena za neko uro in pol me je klicau, da ga ne bo, ker ni auta doma. Največkrat se zgodi tko, da mu uzamejo auto, ko še spi in pol se noben ne javlja na telefon, ko klicari okoli.
V takih primerih sm tolko razočarana, da ne vem kako nej odreagiram. Počutim se kot, da sm izdana, ker Moj ni pr meni.
Rada bi slišala kakšno mnenje.
Men se zdi logično, da ko vem al bom lahko al pa ne, sporočim kako in kaj. In sm mu to tut povedala in zdej vedno sporoči. In sm mu tut povedala, da razni izgovori, da ni imel mobitela ne palijo. Isto pri tebi; obstaja še domač telefon, msn in mail kokr sm že napisala in bi ti komot lahko sporočil kaj se dogaja ker vem, da čakanje ubija. Predlagam, da mu to poveš, pa da se zmenita.
Ne vem no..
...In ko zvem da ga ne bo je tud moja prva reakcija jeza pa tečnoba.
)