Odkar sm se preselila k fantu mi lajf ovira njegova mačeha.Od 15ega leta sm bla svobodna in nikomur nisem polagala računov za noben korak,ki sm ga naredila.Zdaj mi pa svobodo ovira tašča...Zanima jo kam grem,s kom grem,kdaj pridem...In kaj je najhujše me tud ven iz bajte en pusti(zna zaklenit vrata in ključ skrit)ko je fant v službi.Pa ko grem domov pogledat svoje hoče vedno rinit za mano,tak da se s svojih ne morem normalno pogovarjat.In to vse me duši!Rada bi se tu pa tam pogovarjala z mamo(ful to pogrešam
)...Re se počutim včasih kot nebogljen otrok in mislim,da smo vse ženske navezane na mamo.Komu se naj izpovem,ko me teži,če ne mami,kdo me bolj razume kot mama,kdo mi zan najbolj pomagat kot mama?Počutim se,da me hoče ženska ukrast od mojih,pa živim sam 10 minut peš stran od njih!Dostkrat me kliče mlajša sekica(14) pa ji je ta baba rekla,da naj se umiri,ker sm zdaj kao njena in ne več njihova!kak lahk kaj takega reče?Jaz sm še skos od svojih,njihova kri in ne njena!
Pa ko vidi,da mam namen kam "spizdit2 mi vedno najde zaposlitev in me sili da delam.pa čeprav sm mogoče že vse nardila mi mora nekej najt,sam da ne morem it nikamor.Jaz sm bla vednos vobodna...Šla sem kam sem hoela in kdaj sem hoteala,zdaj pa mi je še hujše kot da sm v Alcatraz zaprta...4 stene,TV,računalnik...Jaz nism nikoli kaj dost TVja gledala,interneta pa sploh nism mela doma tak da me to nekak ne veže...pa sm prisljena na to,da mi cajt projde.Pogrešam pa družbo,življenje okrog mene...
P kaj se dela tiče...Nism tip človeka,ki takoj skače nekej delat,čim se mu reče.Ne odzivam se na vsak žvižg,ampak nardim kadar sama hočem,ona pa provocira.Pa so trenutki,ko se mi nč ne da in hočem mir in takrat je ne jebem 5 posto.Sam tu pride do smehov,da bi ji najrajši šmar pritisnla!Moji mami gre tožarit,da nč ne delam!pa nardim vse!
S fantom pa imava tud nek svoj dogovor:On gre lahk kamor hoče ko se mu zahoče in enako naj bi blo pri meni,pa ko ga ni doma enostavno tega ne morem izkoristit,ker sm ppo njenem mnenju že žena in ne več punca inda se moram navajat na vlogo žene.V teh pol leta sm bla 2krat zunaj s klapo in blo je že vse narobe.klicarla je moo mater in ji tožakala.mene je ozmerjala.
Pa ji sm že večkrat pokazala roge...od začetka sm bla tiho sam vidim da pol misli,da lahk manipulira z mano kak hoče,sam zgleda da še nism dost jasna.Kak naj povem,da ne rabim policaja za sabo in da sm dost stara da razmišljam s svojo glavo,da bo razumela,a da je preveč ne prizadenem(pa če bi tud jo mi ne bi blo tak žal,sam zarad fanta).
Dostkrat me prime,da si spokam cote in grem nazaj domov k svojim in zaživim po starem.
In s fantom si bi rada zrihtala kletne prostore,da se preseliva na "svoje",ma pa ona v kletni kuhinji nasrane rože in jih noče umaknt,pač ovira naju pri selitvi,ker se zaveda da pol ne bo mela koga drkljat v glavo.
pa tud mami sm že kolkokrta rekla,da jo naj zabije,ker je bolj razgledana in razumna od nje in naj ji pove da me ne more noben zasužnjit,pa zgleda da še teg ni storila.
Počutim se utesnjeno...jaz ne bom živela v njeni veri...
Fantu nočem kaj dost govrit o tem(razen ko mi film poči),ker nočem,da se kregata...
Sam tak pa tud več ne morem!Brez svobode ni življenja!
.ma ovira nas!ko smo meli ultimat(ker se greva občasno nažrt ven),da če bova s tem nadaljevala da se morava po 10.12.selit dol(je tast reku).in seveda jaz sm ta ultimat askoristla v svojo korist in sm ga namukala,da sva se ga napila.pršla domov nasekana kot opice in je tast drug dan reku svoje.pa je ženska začela ovirat situacijo...
.
