Lenoba

[Jagoda_]

Odkar sem nehala trenirat se mi dogaja da mam miljon preveč časa in nevem kaj naj delam. Postala sem neverjetno lena in to mi gre na jetra
Sicer nevem gremo čez vikend ven kdaj pa kdaj tut čez teden na kako žurko gre se na kavo in tako dalje, ampak še zmerajo mi ostaja preveč časa ki ga zapravim za nič v bistvu res nič ne nardim v tem času ...sem na računalniku in nevem 3h gledam po nekih forumih itd.

Zanima me če se je keri dogajalo kaj podobnega ? Kak si je pomagala ?

Jaz si prav neznam/nočem/nemorem najt novega hobija in se prav slabo počutim. Kakšne ideje glede tega ? Se ukvarjate z čim zanimivim? v bistvu bodo vsi predlogi dobrodošli

No posledično od tega ker mam preveč časa tut ne delam več vsega ker si vedno rečem sej bom pol mam itak čas, prej ko sem mela treninge vsak dan sem vedla da nimam časa in sem ga res izkoristla.

[Jochie]

kaj si nehala trenirat in ZAKAJ si nehala trenirat?

[Jagoda_]

Nehala sem trenirat rokomet zaradi poškodbe kolena, sem iskala kak rekreativni klub da nebi bli treningi vsak dan pa tak naporni in ne najdem nič

[Jochie]

huh, poškodbe so hudič... glede na to, da si iz maribora, verjetno imate tam veliko možnosti za rekreacijo... obrni se na študentsko organizacijo, prav gotovo se kje kakšna odbojka ali košarka igra rekreativno ali badminton, squash, verjetno pa je organizirana tudi kaksna vadba aerobike...

[Jagoda_]

vidiš to je hudič nisem še študentka, mam še eno leto in niti nevem če kot dijakinja lahko grem nekam med študentke ?
na aerobiko sicer hodim samo me dolgočasi, fitnes še huje

[Jochie]

vprašat ni greh, če lahko hodiš...

drugače jim pa reci, da jim častiš eno rundo če te sprejmejo v ekipo...

upam, da bo tole prebrala kakšna študentka, ki je v MB športno aktivna ter ti znala kaj več pomagati!

[Tysia]

Ravnokar sem se bolj aktivno lotila preučevanja svoje lenobe. Upam, da nisem prelena, da bi jo preučila vsaj toliko, da bi jo razumela.

Kolikor vem sedaj, lenoba izvira iz strahu (hihi, Mahagonij, zopet smo pri teoriji straha, ja ).
Zakaj bi bil v ozadju strah, na kakšen način? Človek, ki je len, se verjetno boji stvari, ki so v visoki korelaciji (povezavi) z naporom ter ovirami, postavljenimi na poti do dosege cilja. Zadeva verjetno poteka na mejo zavestnega zaznavanja, ali pa podzavestno.

Zakaj pa bi se lahko bali naporov ter ovir? Morda zato, ker v sebi verjamemo, da nismo sposobni, da uresničimo nek cilj, po drugi strani pa smo perfekcionisti, ki želimo, da bo zadeva izpeljana kar se da dobro oziroma najbolje. Ker pa resno dvomimo, da lahko dosežemo kvaliteto svojih ciljev, se zadeve raje ne lotimo...prelagamo na potem, na jutri, se nam ne zdi smiselno, se nam ne da,...

Kako bi lenobo lahko presegli? Tako, da si zadamo nek cilj in se ga lotimo sistematično, po majhnih korakih. Zakaj? Ker bi se na ta način strah verjetno zmanjšal - manjši cilj lažje izpolnimo v roku, "dovolj dobro", itd.

Obstajamo pa tudi lenobe, ki verjamemo, da zmoremo velike korake in "nimamo potrpljenja" za majhne korake. Primer: Oseba se celo leto ne uči za izpite, ker "se ji ne da", potem pa pride trenutek, ko so izpiti pred vrati in trenutek za velikopotezni korak: piflanje noč in dan z veliko željo po sreči na izpitu. Zakaj pa je druga zgodba... Tudi to je pot, vendar je na dolgi rok bolj "medvedja usluga", kot pa nekaj, kar nam pomaga pri rasti. Ko ugotovim (če ), kako se preseže ta del, javim

Glede tebe...poskusi pomisliti, če te je česa strah. Rokomet...si imela kakšne konflikte v klubu? Si imela občutek, da so soigralke boljše?
Kar se tiče druge lenobe (če jo imaš prav tako prisotno v življenju): Misliš, da si zaradi športa zamudila druge zadeve in se ne počutiš konkurenčna v naprimer literarni smeri? Itd...

Srečno!

Edit:

Verjetno bi bilo za učinkovito premaganje lenobe dobro, da ugotovimo, kaj je ta strah v ozadju (če je to to, mislim, da je možnost da je, velika). Nato pa ga odpraviti. In ne odlašati, ker pravijo, da je vsak dan težje.

In...morda bi bilo dobro poleg tega, da si cilj razdelimo na manjše delčke, tudi napisati "program", katerega se bomo držali, ko bomo "potovali" do cilja. Za začetek.

[jullia_]

Ja, meni se to zgodi vedno, ko je konec izpitnega obdobja. Sem na faksu, ki je precej kampanjski, kar se izpitov tiče, in takrat se pač več ali manj učim. Zraven pa kujem načrte, kaj bom vse naredila, ko bo te muke konec
Ampak po koncu izpitov pa začnem kar nekako vegetirati in se sploh ne spravim nič koristnega počet.

[sončk]

Jst si ponavad potem kšno knjigo nabavm pa jo zravn berem, zato da mam občutek, da počnem nekaj koristnega v življenju V angleščini ponavad.

[jullia_]

Jaz tudi berem. Pa pečem najrazličnejše sladkarije, gonim sobno kolo,zdaj se bom začela francoščino učit,...

[Jagoda_]

Tysia uh ne me narobe razumet ampak mislim da pri meni ni problem strah sploh ne pred naporom pomisli malo le kako bi lahko trenirala karkoli če bi me blo strah naporov. Tut ni me strah da sem karkoli zamudila zarad rokomet le kje popoldan pač nisem sedela pred računalnikom in tv-jem ampak sem se mela super fino fajn tut žurala sem med vikendi normalno sej nisem bla olimpijski otrok da za nič nebi imela časa nikoli pa se ne počutim ne konkurenčna mam se rada, in mam pozitivno samopodobo zato to nemore bit moj problem

Pri meni je bol problem kr moram bit v družbi jaz se grozno počutim bit dolgo sama nekje. Zato lahko knjige berem zvečer pred spanjem čez dan ni šans jaz rabim ljudi okoli sebe da klepetam se smejim bednim in dobrim šalam in tako naprej pa še rada se gibam .

Noben od mojih prijatlov pa razumljivo nima tolko časa da bo mene animiral

[Tysia]

Hm, morda pa te ni strah tiste zadeve, kot sem jo omenila jaz, ampak neke čisto druge. To, da se strahu ne zavedaš, še ne pomeni, da ga ni. Lahko je v tvoji podzavesti. Lahko je povezan s poškodbo. Lahko pa tudi, da strah ni v ozadju, čeprav dvomim o tem.

Razkrivaš en strah: pišeš, da se grozno počutiš biti sama nekje. Zakaj? Kaj je tisto, ki ti "preprečuje biti sama s sabo"? "Dolgčas"?

Strah ni nujno, da je povezan konkretno z rokometom ali pa z napori.

Obstaja pa še ena možnost, ki mi trenutno pade na pamet: morda pa telo potrebuje počitek in ti je javilo na ta način - preko lenobe: "Čuj, počivaj malo. Rabim regeneracijo."

[Jagoda_]

ja evo groza me je bit cele dneve sama kr mi je res dolgčas jaz se znam sama animirat nevem mogoče uro? dve ? ponavadi da si naredim kako kopel svečke, pogledam kak film, grem na sprehod bla bla ampak neznam se animrat ceu dan če pa že pa ne vsak dan in tu nastane problem kr res nevem kam bi sama z sabo

[jullia_]

Potem ti pa predlagam kakšne družabne dejavnosti. Skupinski športi verjetno odpadejo, če si poškodovana. lahko se pa lotiš učenja jezika, slikarskega tečaja, nauči se delat makrame,... študentski klubi imajo polno takšnih aktivnosti po ugodnih cenah.

Ampak vse te stvari te bodo zaposlile za kakšno uro ali dve. Še vedno boš pa morala rešit ta problem, da nočeš biti sama.

[Tysia]

Se bojiš soočenja sama s sabo?

Ni treba odgovoriti javno na ta vprašanja, lahko pa jih predelaš pri sebi: Kadiš? Si "odvisna" od čokoladic, sploh takrat, kadar si slabe volje ali pa kadar (če!) se počutiš "prazno" v sebi? Si živčna, kadar si sama in ti je dolgčas? Se počutiš, kot da bi bila odvisna od kakšnega vedenja ali pa substance (ne nujno droge)?

Če na ta vprašanja odgovoriš z "da", potem so na vrsti nadaljna: misliš, da se imaš zares rada? Imaš občutek, da te imajo starši brezpogojno radi? Imaš občutek "da ti nekaj manjka v življenju"?