Veliko ljudi si napačno razlaga, kaj je to zrelost, oziroma kdaj je nekdo zrel. Večkrat opazim, da nekdo, ki ima primanjkljaje v zrelosti, komu očita, da je neka lastnost, ki jo ta poseduje, znak nezrelosti, čeravno je v resnici ravno obratno. Konkreten primer je, ko se dva dokaj zrela človeka na poseben način pogovarjata (v želji, da bi postopoma prišla do konsenza/kompromisa/nekaj novega spoznala, izražata nesoglasja z mnenjem drugega = konstruktivno se kregata), pa pride zraven tretji in presodi, da se prepirata in da je to znak nezrelosti, nakar ju začne opominjati ali celo oštevati (ironija: verjetno se niti ne zaveda, da je s tem sam posegel po kregu). V kakšni zablodi je tak človek, sem opisal nekoč na dolgo in široko v temle članku.
Sam sem pred leti ocenjeval, da se zrela oseba nikoli ne razjezi (tega nisem trdil, le po takratni logiki mi je bilo to najbolj smiselno). Potem sem jezo preučil in ugotovil, da je to lahko zelo ustvarjalno čustvo in da je lahko obnašanje, v katerem je prisotna jeza, izrazito zrelega značaja. Taka jeza se izraža skozi asertivnost. Zgled tega, kako sem sam sebi obrazložil, da se zrela oseba lahko tudi razjezi, najdemo v temi Odpraviti jezo... da ali ne?
Zrelost se razčleni na več zvrsti:
- čustvena zrelost
- socialna zrelost
- spoznavna zrelost
- moralna zrelost
Nekdo, ki je čustveno zrel, je lahko še vedno socialno nezrel. Nekdo, ki je moralno zrel, morda ni spoznavno zrel,...
Idealno zrel je nekdo, ki je celostno zrel, torej zrel po širokem in počez.
Ko rečemo "ta je pa (ne)zrel", imamo običajno v mislih neko specifično podzvrst zrelosti, ali pa izstopanje določenih lastnosti iz ene ali več podzvrsti zrelosti.
Problem določanja zrelosti predstavlja moralna zrelost, kjer je govora o etiki in moralnem presojanju, saj se etična načela po svetu razlikujejo.
Zrelo osebo npr. ni moč užaliti (v smislu psihološko prizadeti), sposobna se je pošaliti na svoj račun.
Vzemimo izmišljen primer... Zrel človek Pepe Šaljivi se pošali in poleg svoje izbrane sarkastične izjave nariše simpatično karikaturo Mohameda, ki (v našem, izmišljenem primeru) ni bila mišljena kot posmeh in tudi ni bila izraz prezira. Nekega specifičnega nezrelega fanatičnega zagrizenca Francija Preponosnega pa to hudo užali. Hipoma se razjari in Pepetu očita nemoralnost in nezrelost, kot vesten musliman pa potem zaradi svoje napačne presoje misli, da se mora hudo maščevati zaradi domnevnega norčevanja iz njegove religije (Mohamed je namreč za muslimana kot Jezus za kristjana). Povračilna slikica, nastala iz njegovega besa, je zgolj začetek njegovega "maščevalnega rafala".
Da ne bo zdaj kak Musliman poskočil, saj bi se podobna traparija lahko dogodila specifičnemu nezrelemu Judu.
