Daj no...se spodobi

[jullia_]

Ta tema je v bistvu do neke mere povezana s tisto o ljubezni do samega sebe ( ), sploh z Migreninim odgovorom, ampak nisem hotela tam offtopica delat. Pisala je namreč o kompromisih in prilagajanju željam drugih.
Kako daleč greste pri tem? Ali znate zavrnit povabilo na rojstni dan svoje pratete, ker vam v bistvu ni do celodnevnega visenja na kmečkem turizmu? Ali vedno greste na kavo s sošolci, čeprav bi se raje čimprej zavalile na kavč in vegetirale?
Ta tema mi že cel dan hodi po glavi, ker stalno poslušam očitke, da sem nevljudna, ker se pač ne udeležim vsakega dogodka, na katerega sem povabljena. Če se stvar sliši dolgočasno in turobno, res ne mislim tam viset iz čiste vljudnosti. Zdaj me pa zanima, kakšno je vaše stališče glede tega in če sem res neolikan hlod

[tor]

Odklonim, ja. Tut na ohcet že nisem šel, ker mi pač večina povabljenih ne ugaja, sm preveč sproščen za njih ...drgač pa če prijatelji pokličejo na pivo, grem skor zmeri , odvisno je od tega kak me ljudje sprejemajo.

[MIGRENA]

Evo se bom kr še v to temo preselila ... že kokr sem v prejšnji temi napisala sem jest na kompromisih res šibka in, če mi nekaj ni pogodu oziroma se mi nekam ne gre me živ bog ne prepriča kar seveda niti ni tok dobro, ker mislim, da moraš kdaj pa kdaj v življenju vseeno pristat na kak kompromis.

Jest se načeloma ne oziram na to kaj bo prateta rekla in kako bo zgledalo, če bom edina, ki zavrne povabilo, čeprov se kdaj probam mal omehčat in pomislit na tiste na katere ta moja odločitev vpliva. Sam sama proti sebi sem res nemočna.

[*zeljka*]

jz se strinjam s tabo. tud men se neda na take zabave, pa tud neda se mi zmeri na pijačo, ker raj ležim doma in gledam tv al pa u luft bulm, pa tud slišm očitke ipd.

[Atena13]

Ta tema je v bistvu do neke mere povezana s tisto o ljubezni do samega sebe ( ), sploh z Migreninim odgovorom, ampak nisem hotela tam offtopica delat. Pisala je namreč o kompromisih in prilagajanju željam drugih.
Kako daleč greste pri tem? Ali znate zavrnit povabilo na rojstni dan svoje pratete, ker vam v bistvu ni do celodnevnega visenja na kmečkem turizmu? Ali vedno greste na kavo s sošolci, čeprav bi se raje čimprej zavalile na kavč in vegetirale?
Ta tema mi že cel dan hodi po glavi, ker stalno poslušam očitke, da sem nevljudna, ker se pač ne udeležim vsakega dogodka, na katerega sem povabljena. Če se stvar sliši dolgočasno in turobno, res ne mislim tam viset iz čiste vljudnosti. Zdaj me pa zanima, kakšno je vaše stališče glede tega in če sem res neolikan hlod

Kaj pa ti bo vljudnost, zakaj pa bi morala biti ovčka ki skoči ko drugi zavriskajo, manj se oziraš na druge bolje ti je, verjemi mi. Počni kar tebi ugaja, opravičevati se ti pa ni treba, če deluješ v skladu sama z sabo.

[Kasiopeia]

Odvisno. Če se mi zdi, da bom s tem res nekoga prizadela, potem grem ali pa se skušam na najbolj obziren način opravičiti (če res ne morem iti). Za kakšne mamine tete pa nima časa. Kot prvo jih je preveč, kot drugo nismo niti malo navezani... Imam veliko pametnejših stvari za početi. OK, če gre za enkratno priložnost (beri - obletnice, ipd.) pa si nekdo res, res želi, da pridem... Sicer pa se udeležujem dogodkov, kamor me povabijo zaradi mene same, ne pa zaradi kvote.

Sicer sem pa na razne SE SPODOBI malo alergična, še posebej, ko mi kdo poskuša soliti pamet glede načina, kako živim. Moje življenje je in nihče mi ne bo govoril, kako naj ga urejam. Vedno se trudim izogibati konfliktom in zadnja stvar, ki si jo želim, je koga prizadeti - ampak če kdo ne more sprejeti dejstva, da nisem najbolj konvencionalna oseba možno z najbolj konvencionalnimi zanimanji, mi je pa tudi zelo žal.

[Gost]

Kakor kdaj. Če vem, da bom nekomu s tem, ko bom prišla naredila lepši dan, sama pa tudi ne bom umrla niti doživela orgazma, če pridem, torej sem nekako nevtralna, in če imam čas - grem. Nisem sama na svetu in, če lahko komu s tem narišem nasmešek na obrazu, mi je kul ... Da bi pa celo življenje sledila samo drugim in zato, ker je treba in, ker se spodobi, to pa ne. Starejši si, več meja si postavljaš in višje daješ sebe. Kar je prav. Približujejo se ti tisti, ki ti nekaj pomenijo, vsi ostali lahko odpadejo, četudi izpade čudno.

[small_star]

Hmmm.... svoje celo otroštvo sem morala hodit na takšna srečanja, ker žal ni bilo nikogar, ki bi naju z bratom pazil (eno babico in oba dedka sva izgubila pred mojim rojstvom, eno babico pa, ko še jaz nisem štela 3 leta). Stric po mamini strani je vedno živel sam, brez ženske. Naju z bratom nikoli ni pazil. Od atija sorodniki so pa bili predaleč, da bi naju pazili. Tako sem ubistvu še sedaj navajena, da se večinoma udeležujem teh zadev. Se sicer vedno pogosteje dogaja, da ostajam doma (pač tudi odvisno od tega, za kakšno srečanje gre).

[Aloha]

Kar se žlahte tiče (kr si lih prateto omenjala ) mam "srečo", da si nismo preveč bliz in razn pr babicah in dedkih se ne pojaulam nikjer, pa še h tem grem zadnja leta dost redko.
Prve dva žou ne živita pri nas (sm bla pa kt otrok velik deu počitnc dol in mi je blo res lepo), z drugima dvema ma pa še fotr, sin, dost hladen odnos, stara mama ne zna drucga kt umirat že zadnjih 25 let, se obremenjevat z usemi drugimi, zame ne upraša, kadar pa že pridem, spluva mojo frizuro, fanta, oblačenje in usakič znova ponovi, da me ne bi nikol spoznala (pa tut če me je vidla en mesec nazaj), fotra več al mnj samo napada in se ne zna veselt ničesar, kar je u žiuljenju dosegu, obratno, omalovažuje use, kar mamo, mami je edina , keri se ne upa kej preveč pametovat. Zakaj pol sploh hodt tja?
Ostala žlahta (razn tet, striceu in bratranceu) me sploh ne pozna. In tko bo tut ostal. Mojedva me nikamor ne silta, žou pa tut onedva hodta zadnja leta bl k ne sam še na pogrebe.

Ko so u igri znanci in kolegi, grem, če oblubm (ne prenesem sms odpovedi pou ure prej, zato se tega tut sama ne poslužujem), če pa "zmenka" ne dorečemo, znam čist brez slabe vesti kej natvezt, kr mi zarad takih in drugačnih razlogou pač ni do druženja. Pridem drugič .
Za prjatle sm bla zmer prpraulena it korak naprej. Z leti sm ugotovila, da se da se da "dosegljivost" lepo izkoriščat. Zdej mam tut tle "rezervo".

Najbrž je partner edini, za kerga mi ni škoda pozim prlest iz tople pojsle, se usa zgarana prvlečt direkt iz fitnesa, pridt do konca nažrta in napihnjena, prskakljat tut takrat, ko bi se najraj zaprla u špajzo in se distancirala od ceuga sveta, ... Tut tle se me je dal izkoristt, ampak za razliko od ostalih področij druženj, je to eno, nad kerim (še) nism obupala .

[mirella]

ma vecinoma kr grem, tud ce vem da nebo neki ful zabavno pa to.. ce je dosadno pa ze najdem nacin kako da hitreje cas mine

[Sweet Princess]

Žlahto brez problema skenslam če mi ne sede z njimi viset; Prav tako ostale...če mi ne sede potem odklonim. Je pa tut res da velikokrat niti cajta nimam...Ampak za prijatle si po navadi cajt uzamem...mam tolk enih kolegov in se z usemi tolk težko zmenmo za kšn drink tako da ponavadi tega ne kenslam Če smo zmenjeni pol ne hinavim, raj že takoj rečem da nimam cajta. Je useen boljš takoj povedat da ti ne bo zneslo kot pa da rečeš "ja super, valda, se vidmo, kumej čakam in bla bla..." pol pa zahinaviš...

[iluzija]

Definitivno sem ena najšibkejših oseb na svetu - na vseh področjih.

Eden največjih problemov prilagajanja drugim je ta, da se trudim, trudim, trudim - da bi ustregla vsem, ampak na koncu vse skupaj (nenamerno) - po domače povedano - zajebem. Recimo, da se dogovorim z eno osebo, pokliče še druga, se dogovorim še z njo in optimistično mislim, da bom zmogla oboje. In ne me hecat - na koncu se mi ponudi še neka boljša, tretja možnost in mi miting s prvo osebo, miting z drugo osebo pade v vodo, na koncu pa še ta tretja možnost odbrzi neznano kam. V bistvu bi se temu lahko reklo sedenje na dveh (treh ) stolih, ampak je daleč od tega, da bi jaz želela, da izpade tako! Samo želim si, da bi se dobila z vsemi tremi (na treh koncih), ampak se mi vse skupaj ne izide. Ja, na koncu sem zaradi tega živčna razvalina in se noro sekiram, čeprav mi nobena oseba ne zameri ali karkoli (uh, bognedaj, da me kdo potem obtoži, da sem zajebala - takrat si še dodatno izpulim par šopov las ).

Jap, toliko o mojem prilagajanju željam drugim .

[***Ally***]

Zanimiva tema...
Jaz kar se tiče sorodstva k babicama vedno grem, ker smo sami (oče je edinec, mama ima samo brata), tako da je majhna družba, nimamo nekih dolgih srečanj in mučnih pogovorov. Kaj več (stric, širša žlahta) tudi odklonim, če mi ni ali imam druge obveznosti - tudi naši to razumejo in mi še nikoli niso zatežili naj grem na vsak način zraven. Pa v končni fazi si nismo tako blizu.
Pri kolegicah če se zmenimo za neko stvar gotovo pridem, če pa je vsesplošna čaga ali kaka šolska čaga pa znam tudi odpovedat če mi ni (če nismo nekaj fixno zmenjeni, če smo, povem v doglednem času da me ne bo). Sem bila že nekajkrat negativno "presenečena", sploh s strani enega in istega kolega, ki niti ni poklical ko sva bila dogovorjena ali pa je odpovedal zadnji trenutek. Tudi s strani fanta se mi je to že dogajalo...
Sem pa svoj čas mutila s tipom, ki je lezel na VSAKO stvar (dobesedno rojstni dan od pratete, birma od nečakinje v 12-em kolenu...). Skratka če če se je pojavil kdor koli ki je bil z njim v sorodu (ali pa mogoče celo ni bil) in je imel neko zadevo, je bil on tam. Tudi doma so bili taki, da bi odsotnost grozno zamerili. Meni se je vse skupaj zdelo skrajno bedno in dvolično, ker v končni fazi slavljenca navadno sploh ni poznal oziroma niso imeli nobenih stikov - srečali so se samo na praznovanjih. Da obeležiš pomembne dogodke ožje družine in prijateljev se mi zdi prav (seveda če tudi drugače vzdržuješ stike), kaj več pa je popolnoma odvisno od volje/počutja/časa...

[*hox*]

Pri meni je čist odvisno koga in kaj moram odklonit. Če gre za kakšno pijačo s kolegico in če se mi res ne da, odklonim. Danes sem naprimer odklonila učenje, ker se sošolka vedno zadnji dan vse spomni. Mal mi je sicer blo hudo, ampak okej, ne morem bit vedno, vsem in povsod na razpolago.

[Josephina]

Mah js sem direktna (vcasih se prevec) in povem skoraj vedno vse. Izjema sta samo maceha in ocim pa to samo zaradi tega, ker se z njima ne maram kregat, ker je pol atiju oz. mami hudo. Samo takrat sem tiho. Drugace pa vedno povem kaj si mislim, vedno grem kam ce mi pase, ce ne odklonim.
Ravno danes mi je sosolka (ki se drugace zelo dobro razumemo) poslala sms ce ji lahko preskeniram 30 strani mate. Hah, lubica lahko prides do mene po zvezek pa greve se na kavo, 2 uri se pa res nimam casa zajebavat s skeniranjem zarad tega ker se teb ni dal pridt v solo.