Svojo najboljšo prijateljico poznam 10let, živiva blizu in včasih sva bili non stop skupaj.zaupali sva si vse,bili sta res prijateljici da se reče. no, z vstopom na gimnazijo se je stvar rahlo spremenila. dobili sva nove prijatelje,a vseeno sva ostali BF. z njeno novo družbo se nisem nikoli posebej spoprijateljila,ker mi pač njihov način obnašanja ni bil uredu. nikoli ni ta njena družba vplivala na najino prijatelstvo,dokler mi ni BF prav veselo povedala, da se je prejšnji večer zadela s travo. ok,sm si mislila,pač je probala. začela je hodit na raznorazne partye,tam pa seveda uživat v kraljestvu drog. vedno mi je veselo povedala,katero novo drogo je vzela,kakšen doober filling je dobila in blablabla... začelo me je skrbet zanjo,zato sem ji rekla,da če je pametna naj neha ker jo bo prej ko slej to početje uničilo. pogledala me je,kot da je z mano nekaj narobe in začela umirat od smeha. rekla mi je,da jo nič ne uničuje,da je uredu,ter da naj ji neham težit. ok,nehala sem, bila sem tiho,vedno ko mi je opisovala njene nore noči. vedno bolj sva se začeli oddaljevati, ona je uživala in še vedno uživa v njenem krogu prijateljev, kjer ima vedno dostop do droge.
sedaj mi je kot drug človek, ni več stara BF, ne razmišlja več kot je včasih,glavno ji je da ga ob vikendih žura in uživa u krogu prijateljev ki jo uničujejo. sedaj se vidiva zelo redko kdaj, nimava si več kaj povedat. ve,da ne maram njenih prijateljev,ter da mi ni všeč njeno non stop žuriranje. pa prosim,ne mislit,da js posedam doma, da ne grem nikoli ven, vse to počnem,vendar s toliko pameti,da vem kaj delam in kaj je dobro zame.
evo, sedaj sem se dejansko izpovedala, in ne vem kaj narediti ker mi ni vseeno zanjo. nisva več BF,ampak mi je hudo ko jo vidim kako si sama sebi uničuje življenje...
