Živjo Claudia22 in vsi ostali bralci.
Sledil bo en dolg prispevek, skozi katereg bom odgovoril Claudiji22 na nekatera vprašanja, hkrati pa čez vse razlage pojasnil, zakaj ignoriranje Tipa ni bilo v resnici nič drugega, kot ignoriranje Claudijinega lastnega jaza, kar pa je seveda slabo. To pa seveda ni v našem svetu nič nenavadnega. Upam, da boste vzdržali pri sila zanimivem prispevku do kraja

Zgodba je menda dobila lep razplet.
Najprej bom naredil en kratek
povzetek najinih ugotovitev.
Jaz stalno poudarjam, da se lahko Tip toliko spremeni, da ti bo nekoč všeč, ti pa se s tem nisi strinjala, ker si mislila, da je v ozadju še nekakšna kemija, ki bi to preprečila, četudi bi on postal človek, ki bi te vizuelno pritegnil in privlačil (s tem da sem privzel, da ti karakterno ustreza). Pustiva to, kako naj bi on prišel do takega videza in zakaj. Recimo, da bi se spontano in po njegovih željah čez nek čas spremenil. Povedala si tudi, da se ti je zdel karakter Tipa v redu. Ugotovila sva (tudi v zasebnih pogovorih), da Tip zatrjuje, da ni govoril naokoli, da mu ti gnjaviš, torej morda le ni lažnjivec on, ampak drugi ali pa je zgolj prišlo do nesporazuma. To, da je šel lani na morje v isti kraj ob istem času kot ti, pa da je sprva povedal, da to ni bilo zaradi tebe, ne bova jemala kot neko veliko laž, ker zaradi tega ni nihče bil oškodovan (to ni povzročilo nobenega trpljenja). Želel te je le nekako osvojiti. Poleg tega je vse priznal. To, da je posesiven, sva zamenjala s tem, da ti je bil ekstremno naklonjen; to, da te je gnjavil, pa je sam priznal... želel je vedeti podrobnosti. Strinjala si se zmenoj, da je dobro človeku, ki bi ga resnica osvobodila, to tudi povedati in da boš odslej ravnala točno tako. Sprva si bila mnenja, da je situacija zate passe, ampak potem sem ti dal še par drugih primerov, preko katerih si prišla do spoznanja, da bi se bilo s Tipom dobro pogovoriti. Menda si ga prenehala totalno ignorirati in se že pozdravljata in tudi kakšno rečeta, če se srečata. Ker je soočen z resnico (s podrobnostmi, preko katerih lahko dojame tvoje mnenje, ne pa le spozna) o tem, zakaj ti ni všeč, nima več razlogov za gnavljenje. Seveda pa mora za Tipa veljati naslednje: »Kdor išče resnico, jo mora znati prenesti« (Kitajski pregovor).
Sedaj pa
psihološki pogled na to...
Povedala si, da razumeš, da nisi ravnala pravilno in da si pač izbrala lažji izhod, namesto da bi se z njim soočila in se pogovorila. Izbrala si lažji izhod, ki pa to ni bil. Bil je le odmik. Za Tipa ti v resnici ni bilo čisto vseeno, saj imaš verjetno tudi ti, kot večina ljudi nekakšnega dobrega razsodnika v sebi, vest. Sedaj si (upam da) situacijo olepšala in še vedno imaš mir pred Tipom, kljub temu, da ti ga ni treba ignorirati.
Torej si se sprva z voljo borila za to, da bi bila zgodba zaključena in da z njim nočeš več imeti opravka, tvoja podzavest pa se je kljub temu čutila krivo in je želela popraviti, kar je bilo napačno storjeno, samo da nisi bila prepričana, da se bodo stvari sploh lahko lepo iztekle. Kot razlaga Kojc:
Nikoli si ne moremo nekaj sugerirati oziroma dopovedati zavestno. Če bi to storili, bi mislili. Ker pa smo vendar prepričani o nasprotnem, kar si hočemo dopovedati, mislimo o celi zadevi že kritično, kritika pa že vnaprej napravi vsako sugestijo neučinkovito.
Volja (dodal bi, da gre za voljo, ki je neutemeljena oziroma nejasna nam samim (prizadevanje za nekaj brez obširnega, globokega in širokega premisleka)) je človeku nekako sovražna. Je tisto, čemur bi lahko rekli trma ali premočno hotenje hipertrofiranega Ega. Takšno, že nevrotično hotenje ali napačna volja ima velikega nasprotnika v domišljiji.
Če življenski nazor kakega človeka ne temelji na spoznanju absolutne resnice, skriva v sebi več ali manj prepričanje, da se bo zgodilo nekaj nezaželenega (v tvojem primeru, da ti bo Tip še kar gnjavil). Zato se nezaželeno, kot je bolezen, neuspeh in drugo pri njem res pojavi.
Človek more samo tedaj priti do prepričanja, da se bodo vse njegove želje izpolnile, če je popolno resnico, to je dejansko oblast miselnih zakonov, tudi spoznal. Šele potem more v skladu z njimi tudi delovati.
To resnično znanje imenujemo samo po sebi utemeljeno prepričanje, ki ga dosežemo s spoznanjem.
Ti si v bistvu želela s tako imenovano zavestno avtosugestijo doseči, da Tipa nočeš v svojem življenju in da je vsa situacija zate passe in da je treba problem pomesti pod preprogo. Kljub temu pa si čutila, da to ni prav, še posebej zato, ker veš, da bi v prihodnje rada ravnala dugače. Ker pa se mora pri vsaki zavestni avtosugestiji volja (ki ti pravi, da je potrebno vse pozabiti) prisilno zaplesti v boj s silo domišljije (predstavljaš si, da bi morala ravnati drugače, ampak nisi sigurna v to ali bi znala stvari privesti k lepem zaključku za oba), postaja sila domišljije tem močnejša, čim bolj se bojuješ proti njej. Iz tega sledi, da zlo (neprijeten problem), ki naj bi ga z zavestno avtosugestijo pregnala, postane samo še večje (prenese se v prihodnost in podoživljaš ga na drugih ljudeh ... nekateri pravijo temu karma), namesto da bi se zmanjšalo.
Ker je od mislečega človeka nemogoče zahtevati, naj svoje mnenje o nečem spremeni samo zato, ker si stokrat zapored dopoveduje nasprotno, je »najboljša« možnost osvoboditve, da nekomu (Tipu) navedeš dovolj dobre argumente, da se sooči z resničnimi dokazi, ki potem zbudijo v njem nov pogled na življenje (življenjsko situacijo).
Zgled:
Podobno je naprimer odvajanje od cigaretov zelo težka zadeva, če se stalno prepričuješ, da ti ni do cigaretov, ko in če ti v resnici je. Takrat želiš z zavestjo prepričati podzavest, da ti cigareti niso všeč. Kdor tako počne, lahko sicer z veliko trmo res preneha kaditi, ampak želja po cigaretih mu pa vedno ostane (če se mu po vsemu vztrajanju lastne želje ne spremenijo) in je še večkrat živčen, ko jih zagleda. Boljša metoda odvajanja je, ko začneš sam sebe tako dobro opazovati, da spoznaš resnico o tem, zakaj ne bi rad kadil, zakaj to zate ni v redu, zakaj si tega želiš in ko najdeš ustrezno nadomestilo za svojo razvado. V tem primeru ne gre za sugeriranje samemu sebi, ampak za spremembo prepričanja na tak način, da rasnično dojameš, zakaj želiš, kar želiš in kakšne bodo posledice. Da bi samoumevno prepričal samega sebe, mora tvoja podzavest uvideti, da ti resnično nočeš kaditi. Tega ne storiš z voljo, ampak s preučevanjem, opazovanjem samega sebe zelo natančno, dolgo in vztrajno. Ko tak človek, ki se mu spremeni notranje (ne le sugerirano) prepričanje o kajenju, vidi cigaret, ga bo lahko imel cel dan pred očmi, pa ga ne bo zamikal, če on tega sam zavestno ne bo hotel.
Tudi ti si se z voljo borila proti temu, kar si resnično želela. Resnično si želela, da Tip izve vso resnico, da se osvobodi, pa da ga ne rabiš ignorirati, pa da imaš kljub temu neke vrste mir pred njim. To je bilo tudi tisto, kar te je najbolj živciralo (borba znotraj tebe); njegovo "gnavljenje" je bilo le krepljenje tvoje notranje borbe, ne pa vzrok za jezo. Zato sem na začetku napisal, da je ignoriranje Tipa v resnici ignoriranje tvojega jaza. Šibke točke, ki jih imaš, lahko na tem primeru odpraviš in s tem sama sebe nadgradiš.
S pozabo problema se le ta ne odpravi, ampak imaš le slab spomin nanj, ki te lahko živcira.
Najine ugotovitve, s katerimi si se strinjala:
Ugotovila sva, da je bil vzrok za ignoriranje nevednost, oziroma tvoje prepričanje o tem, da če bi Tipu vrgla tole kost (da bi se o tej že preminuli situaciji pogovorila z njim), da bi Tip čisto napačno razumel in si mislil, da bosta spet prijatelja ali pa kaj. Čeprav ne vem, zakaj ne bi mogla biti prijatelja (če bi se Tip umiril), če sta pa nekoč lahko bila. Vzrok za kaj takega je lahko predvsem notranja borba v tebi; strah (ki se ga da odpraviti) ali pa maščevanje (ki je lahko izredno krivično, nesmiselno). Če bi ti Tipu znala razložiti stvari tako, kot je treba, in če bi te on pri tem pozorno poslušal in si te želel dojeti, bi se mu dobesedno spremenili možgani (nevronske vezi bi se prevezale in nekatere asociacije bi postale nesmiselne). Ko bi se to zgodilo, bi bilo vse v najlepšem redu. Seveda pa ni vse samo na tebi, ampak tudi na Tipu. Če si želi prijateljstva, se bo moral spremeniti v tolikšni meri, da te v življenju ne bo oviral (npr.ne 15 SMS-ev na dan, ampak morda en na mesec), ampak zgolj podpiral... + kompromisi. Če pa vajina življenjska pot ne bi imela več stičnih točk, potem bi pač ostala znanca in ti bi se lahko počutila počaščeno, ko bi ga videla in bi z njim sprooščeno in veselo govorila.
Ugotovila sva, da te Tip ni razumel, ti pa nisi vedela, da ga lahko bolj prizadaneš s tem, če mu ne poveš celotno resnico (podrobnen opis, kot ga je želel), kot pa da mu vse zamolčiš, in ti pa si se bala, da ti bo odgriznil roko, če mu boš ponudila prst. Vse to je ignoranca, ki vodi v ignoriranje, ki pa je večinoma neprijetno, lahko pa tudi boleče.
Ugotovila sva, da bi mu izkazala največje spoštovanje, če bi mu povedala resnico takrat, ko te je po njej vprašal in pa da lahko ignoriranje povzroči notranji nemir.
Ni vljudno, da nekomu poveš v faco kaj takega, če je tvoj namen destruktiven. V tvojem primeru pa ne gre za to. Z resnico (vso, ki jo je želel slišati) bi ga samo osvobodila, hkrati pa samo sebe, saj je zadrega obojestranska.
Boris napisal/-a:Vprašanje pa se je glasilo, zakaj mu tega nisi povedala takrat, ko to še ni bil lanski sneg. Zakaj mu že na začetku nisi tega povedala?
Mislim, da je odgovor preprost.--> Prvič zato, ker ga nisi toliko poznala (nevednost), da bi lahko presodila ali mu bo podrobna razlaga, ki jo je želel slišati, ustrezala ali ne, ga prizadela ali ne. Drugič zaradi tega, ker si se bala, da mu ne boš znala dovolj dobro razložiti in da ne bo razumel (če bi znala dobro razložiti, bi te normalen človek razumel). In tretjič zato, ker si se bala, da bi ti s tem nekaj zgubila (neka zvrst fobofobije).
Navedla si, da ne veš, kaj naj bi izgubila tvoj ego se je bal, da bo s tem, ko ga boš z resnico zabolela, tudi sama za kaj prikrajšana. Bal se je, ker je svet okoli nas lažnjiv in nas sili k prikrivanju resnice. To je bilo sicer podzavestno in ti se nisi ukvarjala s tem, kaj lahko s tem izgubiš. Stran od problema pa si šla, ker si se bala, da bodo potem problemi še večji. Torej si se bala, da boš nekaj izgubila. To je splošen pojav pri ljudeh in ne obremenjuj se s tem. Večina ljudi deluje podobno. Po neki teoriji hedonističnega egoizma človek ne naredi ničesar, če od tega ne bo imel koristi (kaj je zanj koristno pa razsoja on sam). Kaj bi torej lahko izgubila? --> Bala si se, da boš imela od vsega več škode, kot koristi. Potem pa so možne še druge variante. Recimo, če mu ne bi znala dovolj dobro razložiti stvari, bi lahko ti izpadla slaba oseba v njegovih očeh, še posebej če bi on imel kakšne predsodke ali kakšno negativno mnenje o določenih pogledih na svet, kot bi mu jih ti predstavila. V tem primeru bi Tip lahko o tebi širil grdo mnenje, kar bi bilo verjetno grdo od njega in slabo zate (neprijetnosti z družbo). Torej obstaja možnost za izgubo. Nekateri ljudje pa se tudi bojijo, da bodo prišli v situacijo, kjer se bodo bali, da bodo kaj izgubili, čeravno nimajo kaj izgubiti, in zato raje vso situacijo ignorirajo. Problem nastane, če se zaradi njihove fobije komu zgodi krivica. Kaj vse od naštetega velja zate, ne vem, ampak tista teorija hedonističnega egoizma menda nima protiprimera.
To, da si se
z voljo borila sama proti sebi, je razvidno iz tega:
Claudia22 napisal/-a:Zakaj mislim, da povratka ni? Itak, da bi lahko bil, ampak zame ga ni, ker ga pač nočem in mi je takšno stanje, kot ga imam sedaj, čisto v redu.
Claudia22 napisal/-a:Zame ni to noben izgovor. Jaz sem se tako odločila in v tem primeru zame odpuščanje ne obstaja, ker ga pač nočem v svojem življenju. Nikoli več. V časovne stroje pa ne verjamem.
Nisem hotel povedati, da je to izgovor okolici. To je bil izgovor sami sebi. To je obrambni mehanizem ega, ki je velikokrat vse drugo kot pozitivna obramba.. Ljudje smo notranje naravnani k napredku, med tem ko nas ego marsikdaj zavede, ker je preveč pod vplivom okolice. Ti si si v resnici želela razrešiti svoj problem in izgovor je bil, da ga ne želiš v svojem življenju, saj ne bi s tem ničesar izgubila, če in ko bi bil problem uspešno razrešen. Razrešitvi bi sledilo veselje.
»Kdor se boji nesreče, tudi sreče ne bo videl.« (Ruski pregovor)
Claudia22 napisal/-a:Ja, tale tip, ki si ga ti opisal, bi mi bil mogoče všeč, ampak to vseeno ne bi bil nikoli Tip, ker on je, kakršen je - meni zelo nevšečen v vseh pogledih. Pa meni je vseeno, če je on zmožen takšne ali drugačne preobrazbe, ker mi je prav malo mar zanj. Meni nikoli ne bo všeč pa pika.
To se nekako ne sklada s tem, ko si povedala, da ti je bil njegov karakter še kar všeč. Ampak morda gre še za kakšno lastnost, ki pa ni ne del karakterja, ne del zunanjosti. Morda te ne pritegne njegov življenjski stil, njegova barva glasu, njegovi interesi, njegove izkušnje, njegov nazor... --> v tem primeru ti verjetno res ne bo nikoli toliko všeč, da bi ga imela za svojega fanta. Ampak vse je mogoče in nikoli ne reci nikoli.
Claudia22 napisal/-a:Kar je pa resnično nerelavatno pri tej zadevi je, ali se ta človek želi zame spremeniti, ker je meni res vseeno, če se spremeni ali ne, ker mi že v osnovi ni všeč in pika. Zatorej ni treba metat denarja ven za kakršne koli operacije, da bi ugajal meni. Ker je to zame nerelevantno. In če ne zna sprejeti moje zavrnitve, je najbolje, da odide iz mojega življenja za zmeraj.
Praviš, da takoj, ko nekoga vidiš, veš ali te pritegne ali ne in da to začutiš sama pri sebi. Problem pa je v tem, da je na tem svetu ogromno primerov, ko neka oseba nekoga v določenem obdobju ni niti malo pritegnila, kasneje v življenju (lahko čez več let) pa se je stvar obrnila na glavo. Kaj je bilo potrebno, da se je vse obrnilo na glavo? Sprememba človeka namreč (enega ali drugega ali obeh) in to spontana. Za kakšno spremembo gre, pa je odvisno od situacije in od posameznika. Včasih gre za socialni status, včasih za zunanji videz, včasih za kakšno nevšečno zasvojenost, včasih za družbo, v kateri se giblje, včasih za interese, včasih za vero, včasih za različna prepričanja, včasih za prikladno osebno zrelost,...
Ko boš dovolj dobro poznala, kakšne so tvoje želje in predstave o moškem, ki naj bi bil tvoj partner, boš znala to tudi drugim razložiti in takrat bo verjetno vsakdo znal sprejeti tvojo zavrnitev. Če pa bo še potem vstrajal, ga bomo označili za posesivnega in nerazumevajočega. Tak človek bo moral iti skozi poseben učni proces, kjer se bo naučil spoštovanja in šele tedaj se bo lahko vrnil v tvoje življenje. Jaz precej dvomim, da je Tip take vrste človek.
===============================================
No, sedaj, ko veš, kje so dejanski vzroki za nastalo situacijo, pa gremo lahko še k preučevanju kemije med dvema človekoma in temu, zakaj je pri osebnostni rasti stare probleme z nekom potrebno razrešiti.
Všeč mi je, da potrjuješ, ko uvidiš, da se v čem motiš. S tem samo izkazuješ, da je tvoja samozavest kar na visoki stopnički.
»Kdor prizna svojo nevednost, jo pokaže enkrat, kdor jo skuša prikriti, jo razkazuje mnogokrat.« (Japonski pregovor)
Torej, spodaj bom pisal o tem, kako lahko ljudje z ignoriranjem okolja in begom pred težavami z nekom ignorirajo sami sebe in destruktivno vplivajo na svojo osebno in duhovno rast, pa tudi na ostale stvari v svojem življenju.
ZaljubljenostSam sem prišel do ugotovitve, da se človek zaljubi predvsem v nekoga, ki v njem nezavedno prikliče podobo njegovih skrbnikov ali oseb, s katerimi smo imeli ogromno opraviti v svojem življenju. Seveda nam mora biti ponavadi ta oseba fizično privlačna in nam predstavljati nek izziv, ampak to ni nujno. Zaljubljena oseba razpozna na izbrancu/ki nekatere izstopajoče lastnosti, ki jih nosijo te poglavitne osebe iz našega življenja. Zakaj ravno v takega? --> Po mojem razmišljanju je to zaradi težnje narave k izboljšanju, evolucije.Vsak človek ne more razrešiti v življenju bilokakšnega problema, ampak veliko lažje pa se lahko sooči z nekim, ki ga je spremljal od rojstva dalje. Naši skrbniki so imeli določene probleme, ki jih niso odpravili dobro in človek podzavestno izbere osebo, s katero bo ta problem razrešil. Da se na njo dovolj trdno naveže, da bo problem lahko sploh začel razreševati, se najprej močno zaljubi, potem lahko sledi romanca in večletno življenje, v katerem pa partnerja sploh ne spoznamo. Šele čez dolgotrajno obdobje navezovanja pridemo z njim v take problematične situacije, ki nas bodo živcirale, nas uničevale, hkrati pa bomo nekateri poskušali težave odpraviti in nekateri jih bodo tudi uspešno razrešili, kar se bo preneslo v njihove gene in naslednje generacije bodo uspešnejše.
Ti se lahko zaljubiš v nekoga, ki ima veliko samozavesti, avtoritete, moči, je zelo delaven, priden človek, sočuten, rad ima glavno besedo pri vsem itd. Ampak takih ljudi je veliko in tudi moških, ki so ti nedosegljivi, je veliko. Če se ozreš okoli sebe, ti bo verjetno vizuelno privlačnih veliko moških. Npr. kako razmišljajo ljudje o svoji samozavesti:
http://www.najdi.si/ankete/arhiv_anket.jsp?pollId=1105. Velikokrat boš naletela tudi na osebo, ki ti bo zatrjevala, da je sočutna, v praksi pa boš znova in znova naletela na situacijo, kjer bo tej osebi pomembna le njena resnica in se ne bo ozirala na druge. Zagotavljala ti bo, da ti hoče dobro in da ve, kako čutiš, ravnala pa bo tako, da bo zadostila svojim potrebam in svojim koristim, tvojim pa ne. Taka oseba bo na videz delovala precej sočutna in bo to tudi želela biti, ampak v preksi pa bo delovala povsem nasprotno. Torej... če bo tvoj ego nasedel »fatamorgani«, boš sprva mislila, da si dobila izjemno sočutnega človeka in zaljubljenost ter romanca ti bosta prekrivali dejansko stanje. Lahko bi rekel, da bi v takem primeru ignorirala pravo resnico (skupek vseh).
Ločiti moramo med zaljubljenostjo, ljubeznijo, fizično privlačnostjo, romanco, simpatijo. Zrel partnerski odnos naj bi temeljil na ljubezni in simpatiji.
Kaj pravijo strokovnjakiSvoje ugotovitve sem nato primerjal z ugotovitvami nekaterih današnjih psihologov in ti razlagajo zaljubljenost ekvivalentno.
Brane But, univ. dipl. psiholog (
http://www.tosemjaz.net/faq/ ) pravi:
Brane But napisal/-a:Dva zaljubljenca pravzaprav nista zaljubljena drug v drugega, ampak v svojo predstavo drugega o drugem. Ne poznata se takšna, kot sta v resnici. Ko ta prva čustva zaljubljenosti postopoma plahnijo, se partnerja pričneta bolj spoznavati in to takšna, kakršna sta v resnici kot človeka, z dobrimi in slabimi lastnostmi. Potem tudi spoznavaš, koliko se tvoj partner sklada s tvojo predstavo o njem
(
http://skrivnosti-sveta.com/telo-um/2001_08_zakaj_se_zaljubimo.pdf):
Nevropsihiater Boris Cyrulnik z Univerze v Marseillu pravi, da je naprimer mati na zavednem in na nezavednem nivoju najvažnejša oseba v življenju človeka in da se zaljubimo v človeka, ki nosi podobne lastnosti, kot naša mati.
Tvoj idealni partner je v tvoji podzavesti nek človek z lastnostmi podobnimi tvojim skrbnikom, ki pa ima poleg tega še neke lastnosti, ki jih sama na sebi pogrešaš. Zanimivo je, da so večinoma veliko bolj vplivne negativne lastnosti. Seveda bi redkokdo nalašč izbral za partnerja nekoga, ki ima podobne negativne značilnosti kot starši, ki so ga ranili. Zato je narava kot rešitev ustvarila romantično ljubezen. Ta nas začasno omami, skrije naši zavesti negativne partnerjeve lastnosti in ustvari veliko pričakovanje, da bodo naše neizpolnjene potrebe izpolnjene in stare rane ozdravljene.
Izgleda, kot da narava želi, da se soočimo s problemi, na katere so zaradi svojih lastnosti naleteli naši skrbniki. Mi smo lahko te probleme, ki so se non stop ponavljali, opazovali celo mladost in bi zato morali biti najbolj izkušeni pri reševanju takih problemov. Ker narava deluje tako, da naj bi človek postajal čim boljši, uporabi trik in nas zbliža s človekom, s katerim bomo lahko take probleme v naši prihodnosti razrešili. Zaljubimo se torej v nekoga, ki nosi podobne pozitivne in negativne lastnosti naših skrbnikov. Zato so odnosi v določeni točki lahko zelo težki. Vendar ima ta oseba po drugi strani največji potencial, da nam pomaga nazaj do tiste prvobitne celosti in k temu, da se stare zgodbe zaključijo z drugačnim izhodom.
Prevedba spoznanj na tvojo situacijo/primerČe se je Tip vate tako močno zaljubil, je torej verjetno podzavestno odkril, da je na tebi nekaj, kar imajo tudi njegovi starši. Seveda pa ni nujno, da je to bil razlog, saj je lahko na tebi prepoznal neke lastnosti, ki jih sam na sebi pogreša in so ga te tako močno pritegnile.
Če pa je šlo za lastnosti njegovih skrbnikov, pa to še ne pomeni, da so mu te lasnosti všeč. Ti se lahko "naključno" povežeš z nekom, ki se kasneje pokaže kot napačna izbira. Kar je več... ljudem se dostikrat zgodi, da se zaljubijo ravno v nekoga, ki postane kasneje njihova nočna mora. Zakaj do tega pride? Tudi na to imam odgovor.
Claudia, to, da ti Tip že v osnovi ni bil všeč, je odvisno od kemije. Ravno ta kemija pa je odvisna od tvojih izkustev, tvojega prepoznavanja in videnja lastnosti človeka, tvojih čustev. In vse te stvari so odvisne od tega, kakšen nazor imaš ti sama globoko v sebi. Prepričanja pa so podzavestna in so kljub temu, da se velikokrat prepričujemo nasprotno, pogosto zmotna (popačena).
Če bi Tipa spoznala v nekem času, ko bi sama gledala drugače na fizično telo obdano z mišicami, ali pa v času, ko bi Tip prenehal zahajati v fitnes in ko bi si po SVOJIH željah spremenil svojo zunanjo podobo, ga ne bi spoznala takšnega, kot ga imaš sedaj v spominu. Če bi te spremembe na Tipu vplivale tudi na njegove lastnosti osebnosti (kar je zelo verjetno), bi ti bil lahko ravno ta Tip všeč.Glede tega, kako sprememba fizičnega telesa vpliva na psihično stanje nekega človeka in tudi na njegove lastnosti, pa je dobro pomisliti na kakšne dokumentarne oddaje o popolni preobrazbi in lepotnih operacijah. In kako ljudje gledajo na lepotne operacije -->
http://www.najdi.si/ankete/arhiv_anket.jsp?pollId=637 (več kot polovica bi se zanjo odločila). V nekem daljšem obdobju bi lahko Tip naletel tudi na nove probleme, dobil nove izkušnje, ki bi izjemno vplivale na njegov karakter. Karakter se menda izoblikuje nekje do 25 leta, ampak po mojem je to samo zaradi današnjih družbenih norm in prisiljenega sistemskega življenja. Človek se po mojem mnenju lahko karakterno spreminja celo življenje, če to želi.
Posplošitev na druge primerePartnerski terapevt Andrej Trampuž, vodja Centra za kakovost odnosov, ki z metodo Imago ameriškega terapevta dr. Harvilla Hendrixa pomaga partnerjem h kakovostnejšemu razmerju, pravi:
Andrej Trampuž napisal/-a: http://www.salsalibre.net/Intervju.dochttp://www.mojuspeh.com/geeklog/article.php/20060320094157924REŠITI SE PARTNERJA NE POMENI REŠITI PROBLEMA, KAJTI V NASLEDNJIH PARTNERSTVIH SE ZNAJDEMO SPET Z NAPAČNIM ČLOVEKOM?
Že razumevanje začne spreminjati položaj. Spoznamo, da pravzaprav nismo v konfliktu s svojim partnerjem, ampak z zgodbo, ki jo nosi vsak s sabo. Skozi proces terapije lahko navadno vidimo, da so rane, ki smo jih s partnerjem prinesli iz otroštva zelo podobne, le da so naši načini obrambe različni. Da z vsem kritiziranjem, grožnjami ali bežanjem zgolj izražamo bolečino oziroma potrebo po nečem, česar si res želimo. Takrat nam partner na tej poti lahko postane zaveznik. Spoznamo, da je tisto, kar partner želi od nas, ponavadi prav tisto, kar v moramo mi razviti, da si povrnemo lastne izgubljene dele. S tem, ko pomagamo zaceliti njegove rane, tudi sami pridobimo. Po eni strani je to balzam za vse tiste želje in potrebe našega partnerja, ki izvirajo od kdo ve kdaj, po drugi strani pa sami postanemo celovitejši. To je darilo za oba.
Zato svetujem vsem, da ne bežijo in ne teptajo svojih starih problemov. Šele ko se boste pripravljeni soočiti s svojimi zgodbami iz preteklosti in razrešiti probleme iz preteklosti, boste postali boljši.
Teorijo je treba prenesti v prakso. Ignoriranje te dela slabšo in ti otežuje razvoj.
Andrej Trampuž napisal/-a:IZBOLJŠANJA PARTNERSKEGA ODNOSA SE TOREJ DA NAUČITI?
Drži. Navadno se začne vsaka zveza z obdobjem zaljubljenosti, ko se počutimo zares povezane, blizu, občutek imamo, da smo našli odgovor na svoja iskanja, s partnerjem se počutimo domače, eno. Dejstvo je, da to obdobje mine, da navadno partnerja in zvezo čez čas začnemo videti z drugačnimi očmi in ne gre vse tako gladko, kot smo si morda v začetku predstavljali. Vendar že nekaj razumevanja o tem kaj se v partnerskih zvezah pravzaprav dogaja, nekaj novih veščin komunikacije, ki vzpostavijo drugačno bližino, drugačno razumevanje samega sebe in svojega partnerja, postavijo stvar v čisto drugo luč.
Kaj se drugače navadno dogaja, ko se znajdemo v konfliktni ali boleči situaciji? Ker nam je težko, se vključijo naši obrambni mehanizmi, takrat kritiziramo, se umikamo, grozimo, partner pa se počuti še bolj ogroženega. Takrat ni nobenega razumevanja niti pogovora, ampak sta dva monologa, v katerih se partnerja še bolj prizadeneta. Imago način pogovora omogoča, da zares izrazimo to, kar čutimo, ob enem pa nam pomaga razumeti partnerja, stopiti v njegovo kožo. Šele takrat se lahko razvije povezanost, ki omogoča resnično bližino, pri tem pa dopušča tudi različnost in daje svobodo.
Dodal bi, da je tako, kot pri partnerskem odnosu, tudi pri odnosu z drugimi ljudmi. Tudi tam se da odnose izboljšati in ignoriranje res ni potrebno.
Se opravičujem, ne najdem avtorja teh stavkov napisal/-a:Zakaj se zaljubimo?
Zaljubljenost je »trik narave«, ki dve osebi združi z namenom, da zacelita rane iz mladosti. Partnerja namreč v obdobju, ko začne romantična zaljubljenost bledeti, drug v drugem zbujata stare vzorce odnosov iz mladosti, drug drugemu odpirata stare rane ter ponovno ustvarjata podobno psihično ozračje, kot sta ga doživljala v domačih družinah. Vse to se dogaja z namenom, da bi se tokrat boleči vzorci odnosov, ki so v preteklosti povzročali čustvene rane, razpletli na drugačen, boljši način.
Partnerja drug v drugem vidita tisto osebo, ki naj bi zacelila najbolj boleče rane iz mladosti (Gostečnik 1999). Zato se pogosto zgodi, da se oseba, ki izhaja iz družine, kjer je bil prisoten alkoholizem, nasilje, čustvene in telesne zlorabe, zaljubi v partnerja, ki izhaja iz podobnega okolja, kjer so bila prisotna podobna čutenja. Sčasoma bosta tudi sama v svojem odnosu skreirala podobno ozračje, kot je bilo prisotno doma. Bodisi bo eden začel piti, pretepati svojega partnerja in otroke bodisi pa bo stalno odsoten.
Vse to se dogaja z namenom, da ponovno obudita stare rane, stara boleča čutenja z upanjem, da se bo tokrat drama razpletla na drugačen način, na primer da bo mož, ki pretepa svojo ženo, namesto da bi jo udaril, priznal, da se počuti nemočnega, da se prezira. Zaljubljenca verjameta, da bosta ozdravljena preteklih ran – ne s trdim delom in samouresničevanjem, temveč preprosto že s tem, da se združita z nekom, ki je podoben njunemu notranjemu imagu.
V obdobju od treh mesecev do enega leta običajno idealizacija romantične ljubezni zbledi, šele takrat lahko partnerja realno vidita, kaj lahko pričakujeta drug od drugega.
Pri tem se ne zavedajo, da je proces izbiranja partnerja v resnici naravni načrt za čustveno zdravljenje. Ne samo da se povežemo z nekom, ki bi lahko bil najboljši zdravilec za nas, ampak je to tudi nekdo, ki od nas zahteva, da zrastemo na področjih, kjer imamo pomanjkljivosti, da bi bili mi lahko njegov zdravilec. Kar en partner potrebuje za zdravljenje, je drugi najmanj sposoben dati – dokler se del njegovega jaza, ki je bil zatrt, ne aktivira in se značajske obrambe ne omehčajo. Ko eden od partnerjev naredi korak prek svojih omejitev, da bi zdravil drugega, postane bolj celosten tudi sam.
Kot si opisala, si s Tipom ravnala zelo lepo in mu šla na roko. Ugotovila sva, da bi mu morala opisati podrobnosti tvojega razmišljanja, da bi ga urazumela, ga osvobodila. Sedaj to veš za naprej, ampak tvoj problem s tem ni rešen. Tvoj zatrti jaz bo zares prišel na dan šele takrat, ko boš z lahkoto odpravila probleme preteklosti. Šele takrat boš tudi v sedanjosti ravnala tako, kot si povedla, da boš. Eno je problem preprečiti, drugo pa je s problemom soočiti se. Z reševanjem problemov osebnostno rastemo, s pozabo problemov pa ne.
Če boš torej pripravljena rešiti svoj problem (in ne le izogibati se mu tako, da ga v naprej napak ne boš ponavljala), boš s tem koristila sebi.
Najprej se problem prepozna.
Potem se ga secira.
Potem prideš do ugotovitev, kje so konfliktne točke.
Potem te točke razrešiš.
Potem postopoma ozdraviš.
S partnerjem, katerega boš dobila, se vanj zaljubila, se nato zapletla v romantično zvezo, še dolgo ne boš odpravila svojih napak. Prvi korak je seveda prepoznava napak. Z novim partnerjem boš morala tako iti skozi proces učenja, kjer se bodo spet pojavili problemi, ki si jih imela v zgodovini. Da teh problemov s partnerjem ne bi imela, pa jih lahko že prej odpraviš tako, da se soočiš s problemi iz zgodovine in poskrbiš za lepšo prihodnost partnerjain svojih otrok. Tip ti lahko veliko bolj koristi, kot si ti sploh lahko zamišljaš. V tem kontekstu sem imel v mislih napako, ki povzroča škodo, ne pa nečesa, kar lahko nekdo sprejme za dobro. Nezaupanje v človeka in ignoriranje namesto pogovora s podrobnim analiziranjem in razumevanjem, je napaka.
Nekdo bo napako odpravil šele takrat, ko bo razrešil problem, ki ga je napaka povzročila v zgodovini.
Zelo imenitno se mi zdi, da si prišla do novih spoznanj. Samo človek, ki svoje napake priznava, je lahko zrel. Kdor pa bi rad resnično duhovno zrastel, bo popravil tudi posledice problemov, do katerih je napaka pripeljala.
»Kdor se varuje razočaranj, se skriva pred življenjem.« Hans HABE
»Nihče ni svoboden, kdor ni samega sebe gospodar.« CLAUDIUS ... malo podobno tvojemu imenu
Z ignoriranjem torej ljudje prepogosto ignorirajo predvsem svoj lastni jaz, s tem ko poskušajo ustvariti neko svojo podobo (ego), ki bo prikrila napake, ki smo jih naredili v zgodovini. Kdo povzroča tako destrukcijo v nas? V šali bi rekel, da je to slab duh.
Zelo priporočam tudi razmišljanja na forumu:
http://www.iskreni.net/index.php?name=PNphpBB2&file=viewtopic&t=1384&sid=14df4e14c47c685bd93fdfe8eedaef18
Imejte se radi.
Ljubezen vzbudi samo ljubezen, sovraštvo pa samo sovraštvo.