Ignoriranje in odraslost/zrelost

[Claudia22]

Dober večer.

Moram dodatneje pojasniti nekaj stvari...

Nejprej si navedla, da ti nos in nabildanost na Tipu nista bila všeč. Sedaj pa si povedala v stilu, kot da je to čisto nerelevantno pri tem, ali te Tip pritegne ali ne. Kaj je potem resnica? (direktno)
Kaj misliš, da je tisto, kar te pritegne na nekom? To, da gre za kemijo, je jasno vsem. Razloži kako si to kemijo razlagaš.

Mislim, da me nisi prav razumel. Ne gre se ta to, da bi bilo to, ali me Tip pritegne ali ne, nerelevantno, kajti zelo relevantno je, da če nekdo hoče od tebe več kot prijateljstvo, da večina ljudi gleda pri takem človeku tudi na zunanjost (in taka sem tudi jaz, 50:50=zunanjost:notranjost). Čist direktno, meni ni blo kar se videza tiče čist nič na njem všeč, saj sem menda že enkrat povedala, da je čisto nasprotje moškega, ki mene pritegne in privlači.

Torej, kaj je tisto, kar mene na nekom pritegne? Bom povedala posebej za videz in posebej za karakter. Ja, sodeč po tem, kakšni fantje so mi bili do sedaj všeč, me predvsem na fantu pritegne lep, simpatičen obraz, kar pomeni lepi zobje in s tem povezan lep nasmeh, lepe oči, lep nos, sam obraz mora izžarevati neko energijo, simpatičnost, kar se barve las tiče sem nekako udarjena na črnolasce, čeprav mi je tudi kaki svetlolasec že bil všeč. Glede postave mi je všeč, da ni ne presuh in ne predebel, da je nekje normalen, lahko športen tip (to bi bilo zelo fajn ), niso pa mi všeč ekstremi v eno ali drugo smer, pa seveda da je višji od mene.

Kar se pa karakterja tiče, pa da je prijazen, pošten, iskren, zaupanja vreden, da ne laže, ne vara, da me spoštuje, me posluša, je komunikativen, se lahko z njim pogovarjam, dost pomembno mi je tudi, da je izobražen (najraje bi bila z nekom, ki ima fakultetno izobrazbo ali pa kako višjo šolo), potem da je pameten, razsoden, samozavesten, strasten, prilagodljiv, da ve, kaj hoče, da ni važen ali pa narcisoiden, da se zna zabavati itd. Bi se še definitivno našlo kaj. Najpomembnejšo vlogo pa itak igra sama kemija, tista energija, ki jo dva začutita med seboj že s samim pogledom, dotikom. Kemija tudi v smislu, da jaz (pa tudi mislim, da to v osnovi velja za večino žensk), takoj, ko nekoga vidim, vem ali me pritegne ali ne. To začutiš sam pri sebi. Vsaj jaz. In on mi kar se videza tiče že v osnovi ni bil všeč. Kar je pa resnično nerelavatno pri tej zadevi je, ali se ta človek želi zame spremeniti, ker je meni res vseeno, če se spremeni ali ne, ker mi že v osnovi ni všeč in pika. Zatorej ni treba metat denarja ven za kakršne koli operacije, da bi ugajal meni. Ker je to zame nerelevantno. In če ne zna sprejeti moje zavrnitve, je najbolje, da odide iz mojega življenja za zmeraj.

Kako je izgledalo vajino prijateljstvo preden te je začel osvajati in kakšno je bilo potem, ko ti je povedal, kaj do tebe čuti? Kako si ga doživljala na začetku, v sredini in kako na koncu?
Sprašujem te, če je bila laž le ena. Če je celotna situacija zate pase, potem je tudi ta laž zate pase. Ampak sama veš (in si tudi povedala), da je to o njegovi laži le izgovor.

Glej, bom še enkrat razložila vso zadevo od začetka do konca. Spoznala sem ga lani v eni diskoteki v Mariboru. On je namreč prijatelj od sestrinega fanta in je pač bil slučajno z njim. No, in celi večer sem čutila, da me gleda, obenem pa je bil do mene ful prijazen in pač taki, da se mu je vidlo, da sem mu všeč. Pa malos sva se tud pogovarjala, samo ne kaj dosti, ker je on bolj sramežljive sorte, obenem pa je 2 leti mlajši od mene. No, in pol je meni next day sestrin fant rekel, da ga je on - Tip prosil, da naj mene vpraša za mojo telefonsko in da če mu jo dam. Pa sem si rekla, ok, naj mu jo te da, ker se mi je kot človek zdel v redu. In pol mi je vsak dan poslal po kakih 15-20 sms-ov v stilu kaj delam, kak se imam, pa skos je zraven prilimal kak kompliment. Vprašal me je tudi, če imam fanta ipd. Včasih smo šli skup ven pa tak. In pol čez nekaj časa (kak mesec) je priznal, da sem mu všeč in da bi rad bil z mano. Pa sem mu lepo povedala, da me ne privlači in da mu več kot prijateljstva ne morem ponuditi. Pa je vztrajal s svojim, da bi rad bil z mano itd. Pa sem mu skos lepo povedala, da je odgovor pač ne. No, in pol se je malo umiril in sva se slišala le občasno. Je rekel, da bo pač sprejel prijateljstvo, če že druga ne bo. Potem pa je spet začel. Pa sem mu spet lepo povedala, da pač ne. Pa je spet gnjavil pa gnjavil itd. (non stop sms-i, e-maili, msn time itd.). Jaz sem mu iz vljudnosti odgovarjala na sms-e, e-maile, tud na msn-ju sem se pogovarjala z njim, ker se mi je pač smilil, ker iz izkušenj vem, da boli, če ne moreš biti z nekom, ki si ga želiš. Mi je pa šel it na živce, ker sem se res počutila ful okupirano, pa jezilo me je npr. to, da me je na msn-ju klikal tud, če sem imela stanje zaseden ali pa odsoten itd. Pa da je bil po nekem čudežu skos tam kot jaz itd. No, in pol je stvar pripeljala tako daleč, da sem izvedela, da okol govori, da mu jaz non stop gnjavim po telefonu pa po msn-ju itd. In seveda mi je dvignilo dekl. Pa sem ga blokirala na msn-ju, na telefonu mu več nisem odgovarjala in je bil mir. Skratka, ni se mi več dalo ukvarjat z njim, ker je postal enostavno preveč nadležen, obenem pa me je prizadel, ko se je zlagal. Pravzaprav me je še najbolj s tem razjezil in pol sem pač naredila zadevi konec na takšen način, kot ga pač sem.

Na začetku najinega prijateljstva se mi je zdel v redu karakterno, vizualno pa ni bil moj tip. Potem, ko mi je priznal, da čuti nekaj več kot prijateljstvo, sem bila na nek nori način počaščena, po drugi strani pa sem se znašla v situaciji, ko sem vedela, da ga bom morala prizadeti, kajti z zavrnitvijo ga najverjetneje tudi sem. Ko sem videla, da je bil zaradi moje zavrnitve žalosten, sem se na njegovo pobudo strinjala s tem, da bova te vsaj prijatelja, ker je sam rekel, da hoče biti vsaj moj prijatelj, če že druga ne. Torej, to so moji občutki na sredi same zadeve. Pol na koncu pa mi je bil res že skrajno nadležen in me je kar jeza prijela, ko sem videla, da ne odneha, obenem pa se je še zlagal in to je blo zame end of story.

Laž pa ni bila ena sama. Čist kokretno sem se zdaj spomnila še ene, in sicer, lani je šel na morje v isti kraj ob istem času kot jaz. Že pred samim odhodom me je spraševal, kam grem in kdaj in sem mu pač kot prijatelju povedala. No, in pol mi pove, da ima neke obvezne treninge takrat doli na morju (ker trenira nek šport). No, in pol čez par mesecev mi je priznal, da tisto ni bilo res, da mu ni bilo treba it, ampak da je šel, da bi bil bliže meni. Ok, se nič hudega, čeprav mi ni bilo ravno všeč, da bo tam, ker mi je takrat že šel na živce, samo zakaj si mi pa lagal?

Ja, je pa bila tista laž, da jaz gnjavim njega, vsekakor lep izgovor zame, da se ga rešim, ker če pač ne gre zlepa, gre pa zgrda. Pa itak so mu vsi, vključno z mano, govorili, da ga nočem in da naj neha sanjat, ampak ne, on ni odnehal. Tak da je bila tale njegova laž pravi life saver zame. Počutila sem se osvobojeno.

Je pa res celotna situacija zame passe in mi je baš vseeno zanj, samo da imam mir. Pač, povem tako kot je, ne bom se delala lepo.

Škoda je bila narejena in povratka ni. Pa če se spremeni ne vem kak, žal je moj odgovor še vedno ne in bo vedno ne.

To je izgovor in to sama veš. Odpuščanje je tisto, kar to potrjuje.
Povratek vedno obstaja. Če ne drugače s časovnim strojem

Zame ni to noben izgovor. Jaz sem se tako odločila in v tem primeru zame odpuščanje ne obstaja, ker ga pač nočem v svojem življenju. Nikoli več. V časovne stroje pa ne verjamem.

Zakaj misliš, da povratka ni? --> Ker gojiš sugerirano prepričanje o nečem, oziroma mišljenje pri katerem zaradi nevednosti (spodaj bom razložil, za kakšno nevednost gre) po občutku domnevaš oziroma verjameš, da se nekaj ne more zgoditi. Tako prepričanje pa ima moč, da po lastnem smislu oblikuje vse tvoje življenje.

Zakaj mislim, da povratka ni? Itak, da bi lahko bil, ampak zame ga ni, ker ga pač nočem in mi je takšno stanje, kot ga imam sedaj, čisto v redu.

Spreglej laži. Tudi ti si že lagala (skoraj sigurno).
Praviš, da naj bi bilo njegovo početje sizifovo delo. Kako naj bi on vedel, kako se bo razpletlo, če pa mu nisi ničesar podrobno razložila? Saj te sploh ni poznal. Ali pač? Drugi primer pa je množica moških, ki so kljub številnim zavrnitvam na koncu le dobili pozitiven sprejem. Spet... kako naj bi on vedel, v katero množico bo padel?

Saj sem pa spregledala njegove laži. Itak pa sem tudi jaz že kdaj lagala, samo tako grdo ne bi nikoli, oz. nikoli tako, da bi ljudi s svojimi lažmi prizadela. Pa če sem mu jaz razložila, da ga nočem, in to numerous times. V podrobnosti pač nisem šla, bog pomagaj. Bom pa to, če bom še kdaj v podobni situaciji, storila, ker mislim, da je to to, kar mi hočeš povedati, namreč, da bi mu morala pač povedati vse, kar mi je ležalo na duši. Bom probala taka biti odslej, pa četudi človeka s tem res bolj prizadanem. Bo pa vsaj osvobojen, kot si se izrazil.

Saj, po eni strani si mislim, da sem mela srečo, ker se je zlagal, ker sem na ta način dobila opravičilo, da se ga rešim. Saj vem, da zdaj to grdo zveni, ampak tako pač je. Glavno, da imam zdaj mir, ker še enega cucka, ki bi lazil za mano, res ne rabim, mam psa že doma.

Rad bi spoznal eno osebo, ki je cucek in z njo govoril. To je pa lepo od tebe, da priznaš, da da je bila laž le izgovor.

Nisem tako mislila, ampak je bilo to metaforično mišljeno - lastnosti cucka se preslikajo na človeka, ergo ima Tip lastnosti cucka, saj je nenehno hodil za mano in mi bil vdan itd.

Ja, ne vem, zakaj ne bi priznala, da je bila laž zame izgovor? Če je pa res.

Mir... ignoriranje lahko povzroči nekomu notranji nemir.

To sedaj štekam in bom odslej, kot sem že zgoraj povedala, skušala ravnati drugače, torej iti v podrobnosti in človeka osvoboditi.

Jaz vidim večjo nespoštovanje v tem, da v človeka ne zaupaš toliko, da bi mu povedala to, kar želi od tebe slišati. Če poveš vsem ostalim, lahko poveš tudi njemu. Spoštovanje izkažeš človeku takrat, ko mu poveš resnico takrat, ko te po njej vpraša.
Ni vljudno, da nekomu poveš v faco kaj takega, če je tvoj namen destruktiven. V tvojem primeru pa ne gre za to. Z resnico (vso, ki jo je želel slišati) bi ga samo osvobodila.

Ok. I got that now. Bom vzela v zakup.

"The truth will let you free."

Pregovor pa se pravilno glasi "The truth will set you free."

Torej... kaj bi bilo primerno storiti? -->

1.) Poveš osebi, da kar ji imaš za povedati, ne bo lepo slišati. Vprašaš ga, če želi to kljub vsemu slišati.
2.) Vprašaš ga po tem, kako razmišlja o določenih stvareh, da mu potem stvari pravilno razložiš, tako da jih razume.
3.) Lepo po vrsti mu ravnodušno našteješ vse, kar ti po daljšem premisleku pride na pamet.

Ja, se bom odslej držala teh tvojih treh korakov.

Praviš, da mu nisi upala povedati tega, kar si tu o njem napisala zato, ker je to zate že passe, neke vrste lanski sneg.
Vprašanje pa se je glasilo, zakaj mu tega nisi povedala takrat, ko to še ni bil lanski sneg. Zakaj mu že na začetku nisi tega povedala?
Mislim, da je odgovor preprost.--> Prvič zato, ker ga nisi toliko poznala (nevednost), da bi lahko presodila ali mu bo podrobna razlaga, ki jo je želel slišati, ustrezala ali ne, ga prizadela ali ne. Drugič zaradi tega, ker si se bala, da mu ne boš znala dovolj dobro razložiti in da ne bo razumel (če bi znala dobro razložiti, bi te normalen človek razumel). In tretjič zato, ker si se bala, da bi ti s tem nekaj zgubila (neka zvrst fobofobije).

Ne, nisem mu povedala zato ne, ker pač nisem mogla ga tako zelo prizadeti, bala sem se, da bi bilo zanj še huje, če bi mu navedla vse podrobnosti, ampak zdaj vem, zahvaljujoč tebi, da bi morala storiti prav to. Ne vem pa, kaj bi naj jaz s tem izgubila.

Potem si zgoraj omenila, da bi ti bil Tip, ki bi bil prerojen (nek drug človek, kot praviš), morda všeč.
Po drugi strani pa si napisala:

Ampak, če nekomu lepo poveš, da dobena sprememba ne bo spremenila tvojega mnenja in da se ni treba spreminjati tebi v čast, potem je edino pametno odnehati, ne pa vztrajati in vztrajati, dokler želeni osebi ne prideš res do amena.

Zadnji dve trditvi se izključujeta. V eni praviš, da bi bilo možno, da bi ti bil všeč, v drugi pa, da ne. Po mojem ti enostavno težko verjameš, da bi bil Tip zmožen take preobrazbe, kot sem jo jaz opisal (še posebej zaradi tega, ker te nanj vežejo slabi spomini zaključka). Oziroma ne razmišljaš o tem, da se to po svetu dogaja, in da to sploh ne bi bil prvi primer.

Ja, tale tip, ki si ga ti opisal, bi mi bil mogoče všeč, ampak to vseeno ne bi bil nikoli Tip, ker on je, kakršen je - meni zelo nevšečen v vseh pogledih. Pa meni je vseeno, če je on zmožen takšne ali drugačne preobrazbe, ker mi je prav malo mar zanj. Meni nikoli ne bo všeč pa pika.

Moraš imeti neke razloge, da nekoga ignoriraš, moraš jasno vedeti, kaj je oseba storila, ne pa da bi se out of the blue nekdo odločil, da nekoga ignorira. Skratka, pogoj za ignoriranje ni ignoranca, ampak nasprotje od ignorance.

Še malo, pa bom podal kontraargumente. Vzrok za ignoriranje je ignoranca, ker razlogi, ki jih dobiš za ignoriranje, pridejo zaradi nevednosti. Tip te ni razumel, ti nisi vedela, da ga lahko bolj prizadaneš s tem, če mu ne poveš celotno resnico (podrobnen opis, kot ga je želel), kot pa da mu vse zamolčiš, in ti pa si se bala, da ti bo odgriznil roko, če mu boš ponudila prst. Vse to je ignoranca, ki vodi v ignoriranje.

Torej bolj natančno... kaj je to, kar je vzrok za ignoriranje? --> Vzrok je nevednost, oziroma tvoje prepričanje o tem, da če bi mu vrgla tole kost (da bi se o tej že preminuli situaciji pogovorila z njim), da bi Tip čisto napačno razumel in si mislil, da bosta spet prijatelja ali pa kaj.

Zakaj je to nevednost? --> Ker ti ne moreš vedeti, ali je to res ali ne. Le predpostavljaš lahko. Ampak pomisli... bi res kdo želel, da se ga tretira kot cigana (se opravičujem za tak izraz... Rome spoštujem, ampak tu gre za to, kako ljudje tretirajo ljudi, ki jih nazivajo s cigani), ki ti bo non stop težil na vratih, ko mu boš enkrat dal kost? --> Ne, skoraj nihče si tega ne bi želel. Slabo bi se počutil, če bi samo občutil, da nekdo o njem tako misli. Izjema so pretirani egoistični flegmatiki z "mehkim nosom".

Tvoje vedenje si je on lahko napačno razlagal zato, ker mu nisi stvari razložila tako, kot bi bilo ustrezno.
Človeku izkažeš spoštovanje tako, da mu daš možnost, da se izkaže kot dostojanstven človek. Razložiš mu, kar je potrebno in se potem soočiš z novonastalo situacijo. To je razumno dejanje.

Ok. Razumem zdajle in vem, da nisem ravnala pravilno. Sem pač izbrala lažji izhod, namesto da bi se z njim soočila in se z njim pogovorila. Ampak resnično, v tistem trenutku sem bila tako jezna, da sem samo hotela mir pred njim in sem ga pač skenslala. Bom pa drugič ravnala drugače. Hvala ti.

Praviš, da sta bila sprva prijatelja in da si se ti strinjala s tem, da sta prijatelja. Izkoristi (v pozitivni smeri) prijateljstvo nekoga, ki te ima rad. Ni potrebno, da se družita, ampak obema bi bilo lahko v korist, če bi se kdaj pa kdaj slišala.

Vseeno pa je, kar se njega tiče, tale zgodba zaključena in nočem imeti več opravka z njim.

Hvala, dr. Boris.

Lp,

K.

[Boris]

napaka

[Boris]

napaka

[Boris]

Živjo Claudia22 in vsi ostali bralci.

Sledil bo en dolg prispevek, skozi katereg bom odgovoril Claudiji22 na nekatera vprašanja, hkrati pa čez vse razlage pojasnil, zakaj ignoriranje Tipa ni bilo v resnici nič drugega, kot ignoriranje Claudijinega lastnega jaza, kar pa je seveda slabo. To pa seveda ni v našem svetu nič nenavadnega. Upam, da boste vzdržali pri sila zanimivem prispevku do kraja Zgodba je menda dobila lep razplet.

Najprej bom naredil en kratek povzetek najinih ugotovitev.

Jaz stalno poudarjam, da se lahko Tip toliko spremeni, da ti bo nekoč všeč, ti pa se s tem nisi strinjala, ker si mislila, da je v ozadju še nekakšna kemija, ki bi to preprečila, četudi bi on postal človek, ki bi te vizuelno pritegnil in privlačil (s tem da sem privzel, da ti karakterno ustreza). Pustiva to, kako naj bi on prišel do takega videza in zakaj. Recimo, da bi se spontano in po njegovih željah čez nek čas spremenil. Povedala si tudi, da se ti je zdel karakter Tipa v redu. Ugotovila sva (tudi v zasebnih pogovorih), da Tip zatrjuje, da ni govoril naokoli, da mu ti gnjaviš, torej morda le ni lažnjivec on, ampak drugi ali pa je zgolj prišlo do nesporazuma. To, da je šel lani na morje v isti kraj ob istem času kot ti, pa da je sprva povedal, da to ni bilo zaradi tebe, ne bova jemala kot neko veliko laž, ker zaradi tega ni nihče bil oškodovan (to ni povzročilo nobenega trpljenja). Želel te je le nekako osvojiti. Poleg tega je vse priznal. To, da je posesiven, sva zamenjala s tem, da ti je bil ekstremno naklonjen; to, da te je gnjavil, pa je sam priznal... želel je vedeti podrobnosti. Strinjala si se zmenoj, da je dobro človeku, ki bi ga resnica osvobodila, to tudi povedati in da boš odslej ravnala točno tako. Sprva si bila mnenja, da je situacija zate passe, ampak potem sem ti dal še par drugih primerov, preko katerih si prišla do spoznanja, da bi se bilo s Tipom dobro pogovoriti. Menda si ga prenehala totalno ignorirati in se že pozdravljata in tudi kakšno rečeta, če se srečata. Ker je soočen z resnico (s podrobnostmi, preko katerih lahko dojame tvoje mnenje, ne pa le spozna) o tem, zakaj ti ni všeč, nima več razlogov za gnavljenje. Seveda pa mora za Tipa veljati naslednje: »Kdor išče resnico, jo mora znati prenesti« (Kitajski pregovor).

Sedaj pa psihološki pogled na to...

Povedala si, da razumeš, da nisi ravnala pravilno in da si pač izbrala lažji izhod, namesto da bi se z njim soočila in se pogovorila. Izbrala si lažji izhod, ki pa to ni bil. Bil je le odmik. Za Tipa ti v resnici ni bilo čisto vseeno, saj imaš verjetno tudi ti, kot večina ljudi nekakšnega dobrega razsodnika v sebi, vest. Sedaj si (upam da) situacijo olepšala in še vedno imaš mir pred Tipom, kljub temu, da ti ga ni treba ignorirati.

Torej si se sprva z voljo borila za to, da bi bila zgodba zaključena in da z njim nočeš več imeti opravka, tvoja podzavest pa se je kljub temu čutila krivo in je želela popraviti, kar je bilo napačno storjeno, samo da nisi bila prepričana, da se bodo stvari sploh lahko lepo iztekle. Kot razlaga Kojc:

Nikoli si ne moremo nekaj sugerirati oziroma dopovedati zavestno. Če bi to storili, bi mislili. Ker pa smo vendar prepričani o nasprotnem, kar si hočemo dopovedati, mislimo o celi zadevi že kritično, kritika pa že vnaprej napravi vsako sugestijo neučinkovito.

Volja (dodal bi, da gre za voljo, ki je neutemeljena oziroma nejasna nam samim (prizadevanje za nekaj brez obširnega, globokega in širokega premisleka)) je človeku nekako sovražna. Je tisto, čemur bi lahko rekli trma ali premočno hotenje hipertrofiranega Ega. Takšno, že nevrotično hotenje ali napačna volja ima velikega nasprotnika v domišljiji.

Če življenski nazor kakega človeka ne temelji na spoznanju absolutne resnice, skriva v sebi več ali manj prepričanje, da se bo zgodilo nekaj nezaželenega (v tvojem primeru, da ti bo Tip še kar gnjavil). Zato se nezaželeno, kot je bolezen, neuspeh in drugo pri njem res pojavi.
Človek more samo tedaj priti do prepričanja, da se bodo vse njegove želje izpolnile, če je popolno resnico, to je dejansko oblast miselnih zakonov, tudi spoznal. Šele potem more v skladu z njimi tudi delovati.
To resnično znanje imenujemo samo po sebi utemeljeno prepričanje, ki ga dosežemo s spoznanjem.

Ti si v bistvu želela s tako imenovano zavestno avtosugestijo doseči, da Tipa nočeš v svojem življenju in da je vsa situacija zate passe in da je treba problem pomesti pod preprogo. Kljub temu pa si čutila, da to ni prav, še posebej zato, ker veš, da bi v prihodnje rada ravnala dugače. Ker pa se mora pri vsaki zavestni avtosugestiji volja (ki ti pravi, da je potrebno vse pozabiti) prisilno zaplesti v boj s silo domišljije (predstavljaš si, da bi morala ravnati drugače, ampak nisi sigurna v to ali bi znala stvari privesti k lepem zaključku za oba), postaja sila domišljije tem močnejša, čim bolj se bojuješ proti njej. Iz tega sledi, da zlo (neprijeten problem), ki naj bi ga z zavestno avtosugestijo pregnala, postane samo še večje (prenese se v prihodnost in podoživljaš ga na drugih ljudeh ... nekateri pravijo temu karma), namesto da bi se zmanjšalo.

Ker je od mislečega človeka nemogoče zahtevati, naj svoje mnenje o nečem spremeni samo zato, ker si stokrat zapored dopoveduje nasprotno, je »najboljša« možnost osvoboditve, da nekomu (Tipu) navedeš dovolj dobre argumente, da se sooči z resničnimi dokazi, ki potem zbudijo v njem nov pogled na življenje (življenjsko situacijo).

Zgled:

Podobno je naprimer odvajanje od cigaretov zelo težka zadeva, če se stalno prepričuješ, da ti ni do cigaretov, ko in če ti v resnici je. Takrat želiš z zavestjo prepričati podzavest, da ti cigareti niso všeč. Kdor tako počne, lahko sicer z veliko trmo res preneha kaditi, ampak želja po cigaretih mu pa vedno ostane (če se mu po vsemu vztrajanju lastne želje ne spremenijo) in je še večkrat živčen, ko jih zagleda. Boljša metoda odvajanja je, ko začneš sam sebe tako dobro opazovati, da spoznaš resnico o tem, zakaj ne bi rad kadil, zakaj to zate ni v redu, zakaj si tega želiš in ko najdeš ustrezno nadomestilo za svojo razvado. V tem primeru ne gre za sugeriranje samemu sebi, ampak za spremembo prepričanja na tak način, da rasnično dojameš, zakaj želiš, kar želiš in kakšne bodo posledice. Da bi samoumevno prepričal samega sebe, mora tvoja podzavest uvideti, da ti resnično nočeš kaditi. Tega ne storiš z voljo, ampak s preučevanjem, opazovanjem samega sebe zelo natančno, dolgo in vztrajno. Ko tak človek, ki se mu spremeni notranje (ne le sugerirano) prepričanje o kajenju, vidi cigaret, ga bo lahko imel cel dan pred očmi, pa ga ne bo zamikal, če on tega sam zavestno ne bo hotel.

Tudi ti si se z voljo borila proti temu, kar si resnično želela. Resnično si želela, da Tip izve vso resnico, da se osvobodi, pa da ga ne rabiš ignorirati, pa da imaš kljub temu neke vrste mir pred njim. To je bilo tudi tisto, kar te je najbolj živciralo (borba znotraj tebe); njegovo "gnavljenje" je bilo le krepljenje tvoje notranje borbe, ne pa vzrok za jezo. Zato sem na začetku napisal, da je ignoriranje Tipa v resnici ignoriranje tvojega jaza. Šibke točke, ki jih imaš, lahko na tem primeru odpraviš in s tem sama sebe nadgradiš.
S pozabo problema se le ta ne odpravi, ampak imaš le slab spomin nanj, ki te lahko živcira.

Najine ugotovitve, s katerimi si se strinjala:

Ugotovila sva, da je bil vzrok za ignoriranje nevednost, oziroma tvoje prepričanje o tem, da če bi Tipu vrgla tole kost (da bi se o tej že preminuli situaciji pogovorila z njim), da bi Tip čisto napačno razumel in si mislil, da bosta spet prijatelja ali pa kaj. Čeprav ne vem, zakaj ne bi mogla biti prijatelja (če bi se Tip umiril), če sta pa nekoč lahko bila. Vzrok za kaj takega je lahko predvsem notranja borba v tebi; strah (ki se ga da odpraviti) ali pa maščevanje (ki je lahko izredno krivično, nesmiselno). Če bi ti Tipu znala razložiti stvari tako, kot je treba, in če bi te on pri tem pozorno poslušal in si te želel dojeti, bi se mu dobesedno spremenili možgani (nevronske vezi bi se prevezale in nekatere asociacije bi postale nesmiselne). Ko bi se to zgodilo, bi bilo vse v najlepšem redu. Seveda pa ni vse samo na tebi, ampak tudi na Tipu. Če si želi prijateljstva, se bo moral spremeniti v tolikšni meri, da te v življenju ne bo oviral (npr.ne 15 SMS-ev na dan, ampak morda en na mesec), ampak zgolj podpiral... + kompromisi. Če pa vajina življenjska pot ne bi imela več stičnih točk, potem bi pač ostala znanca in ti bi se lahko počutila počaščeno, ko bi ga videla in bi z njim sprooščeno in veselo govorila.

Ugotovila sva, da te Tip ni razumel, ti pa nisi vedela, da ga lahko bolj prizadaneš s tem, če mu ne poveš celotno resnico (podrobnen opis, kot ga je želel), kot pa da mu vse zamolčiš, in ti pa si se bala, da ti bo odgriznil roko, če mu boš ponudila prst. Vse to je ignoranca, ki vodi v ignoriranje, ki pa je večinoma neprijetno, lahko pa tudi boleče.
Ugotovila sva, da bi mu izkazala največje spoštovanje, če bi mu povedala resnico takrat, ko te je po njej vprašal in pa da lahko ignoriranje povzroči notranji nemir.
Ni vljudno, da nekomu poveš v faco kaj takega, če je tvoj namen destruktiven. V tvojem primeru pa ne gre za to. Z resnico (vso, ki jo je želel slišati) bi ga samo osvobodila, hkrati pa samo sebe, saj je zadrega obojestranska.

Vprašanje pa se je glasilo, zakaj mu tega nisi povedala takrat, ko to še ni bil lanski sneg. Zakaj mu že na začetku nisi tega povedala?
Mislim, da je odgovor preprost.--> Prvič zato, ker ga nisi toliko poznala (nevednost), da bi lahko presodila ali mu bo podrobna razlaga, ki jo je želel slišati, ustrezala ali ne, ga prizadela ali ne. Drugič zaradi tega, ker si se bala, da mu ne boš znala dovolj dobro razložiti in da ne bo razumel (če bi znala dobro razložiti, bi te normalen človek razumel). In tretjič zato, ker si se bala, da bi ti s tem nekaj zgubila (neka zvrst fobofobije).

Navedla si, da ne veš, kaj naj bi izgubila  tvoj ego se je bal, da bo s tem, ko ga boš z resnico zabolela, tudi sama za kaj prikrajšana. Bal se je, ker je svet okoli nas lažnjiv in nas sili k prikrivanju resnice. To je bilo sicer podzavestno in ti se nisi ukvarjala s tem, kaj lahko s tem izgubiš. Stran od problema pa si šla, ker si se bala, da bodo potem problemi še večji. Torej si se bala, da boš nekaj izgubila. To je splošen pojav pri ljudeh in ne obremenjuj se s tem. Večina ljudi deluje podobno. Po neki teoriji hedonističnega egoizma človek ne naredi ničesar, če od tega ne bo imel koristi (kaj je zanj koristno pa razsoja on sam). Kaj bi torej lahko izgubila? --> Bala si se, da boš imela od vsega več škode, kot koristi. Potem pa so možne še druge variante. Recimo, če mu ne bi znala dovolj dobro razložiti stvari, bi lahko ti izpadla slaba oseba v njegovih očeh, še posebej če bi on imel kakšne predsodke ali kakšno negativno mnenje o določenih pogledih na svet, kot bi mu jih ti predstavila. V tem primeru bi Tip lahko o tebi širil grdo mnenje, kar bi bilo verjetno grdo od njega in slabo zate (neprijetnosti z družbo). Torej obstaja možnost za izgubo. Nekateri ljudje pa se tudi bojijo, da bodo prišli v situacijo, kjer se bodo bali, da bodo kaj izgubili, čeravno nimajo kaj izgubiti, in zato raje vso situacijo ignorirajo. Problem nastane, če se zaradi njihove fobije komu zgodi krivica. Kaj vse od naštetega velja zate, ne vem, ampak tista teorija hedonističnega egoizma menda nima protiprimera.

To, da si se z voljo borila sama proti sebi, je razvidno iz tega:

Zakaj mislim, da povratka ni? Itak, da bi lahko bil, ampak zame ga ni, ker ga pač nočem in mi je takšno stanje, kot ga imam sedaj, čisto v redu.

Zame ni to noben izgovor. Jaz sem se tako odločila in v tem primeru zame odpuščanje ne obstaja, ker ga pač nočem v svojem življenju. Nikoli več. V časovne stroje pa ne verjamem.

Nisem hotel povedati, da je to izgovor okolici. To je bil izgovor sami sebi. To je obrambni mehanizem ega, ki je velikokrat vse drugo kot pozitivna obramba.. Ljudje smo notranje naravnani k napredku, med tem ko nas ego marsikdaj zavede, ker je preveč pod vplivom okolice. Ti si si v resnici želela razrešiti svoj problem in izgovor je bil, da ga ne želiš v svojem življenju, saj ne bi s tem ničesar izgubila, če in ko bi bil problem uspešno razrešen. Razrešitvi bi sledilo veselje.
»Kdor se boji nesreče, tudi sreče ne bo videl.« (Ruski pregovor)

Ja, tale tip, ki si ga ti opisal, bi mi bil mogoče všeč, ampak to vseeno ne bi bil nikoli Tip, ker on je, kakršen je - meni zelo nevšečen v vseh pogledih. Pa meni je vseeno, če je on zmožen takšne ali drugačne preobrazbe, ker mi je prav malo mar zanj. Meni nikoli ne bo všeč pa pika.

To se nekako ne sklada s tem, ko si povedala, da ti je bil njegov karakter še kar všeč. Ampak morda gre še za kakšno lastnost, ki pa ni ne del karakterja, ne del zunanjosti. Morda te ne pritegne njegov življenjski stil, njegova barva glasu, njegovi interesi, njegove izkušnje, njegov nazor... --> v tem primeru ti verjetno res ne bo nikoli toliko všeč, da bi ga imela za svojega fanta. Ampak vse je mogoče in nikoli ne reci nikoli.

Kar je pa resnično nerelavatno pri tej zadevi je, ali se ta človek želi zame spremeniti, ker je meni res vseeno, če se spremeni ali ne, ker mi že v osnovi ni všeč in pika. Zatorej ni treba metat denarja ven za kakršne koli operacije, da bi ugajal meni. Ker je to zame nerelevantno. In če ne zna sprejeti moje zavrnitve, je najbolje, da odide iz mojega življenja za zmeraj.

Praviš, da takoj, ko nekoga vidiš, veš ali te pritegne ali ne in da to začutiš sama pri sebi. Problem pa je v tem, da je na tem svetu ogromno primerov, ko neka oseba nekoga v določenem obdobju ni niti malo pritegnila, kasneje v življenju (lahko čez več let) pa se je stvar obrnila na glavo. Kaj je bilo potrebno, da se je vse obrnilo na glavo? Sprememba človeka namreč (enega ali drugega ali obeh) in to spontana. Za kakšno spremembo gre, pa je odvisno od situacije in od posameznika. Včasih gre za socialni status, včasih za zunanji videz, včasih za kakšno nevšečno zasvojenost, včasih za družbo, v kateri se giblje, včasih za interese, včasih za vero, včasih za različna prepričanja, včasih za prikladno osebno zrelost,...
Ko boš dovolj dobro poznala, kakšne so tvoje želje in predstave o moškem, ki naj bi bil tvoj partner, boš znala to tudi drugim razložiti in takrat bo verjetno vsakdo znal sprejeti tvojo zavrnitev. Če pa bo še potem vstrajal, ga bomo označili za posesivnega in nerazumevajočega. Tak človek bo moral iti skozi poseben učni proces, kjer se bo naučil spoštovanja in šele tedaj se bo lahko vrnil v tvoje življenje. Jaz precej dvomim, da je Tip take vrste človek.

===============================================

No, sedaj, ko veš, kje so dejanski vzroki za nastalo situacijo, pa gremo lahko še k preučevanju kemije med dvema človekoma in temu, zakaj je pri osebnostni rasti stare probleme z nekom potrebno razrešiti.

Všeč mi je, da potrjuješ, ko uvidiš, da se v čem motiš. S tem samo izkazuješ, da je tvoja samozavest kar na visoki stopnički.
»Kdor prizna svojo nevednost, jo pokaže enkrat, kdor jo skuša prikriti, jo razkazuje mnogokrat.« (Japonski pregovor)

Torej, spodaj bom pisal o tem, kako lahko ljudje z ignoriranjem okolja in begom pred težavami z nekom ignorirajo sami sebe in destruktivno vplivajo na svojo osebno in duhovno rast, pa tudi na ostale stvari v svojem življenju.

Zaljubljenost

Sam sem prišel do ugotovitve, da se človek zaljubi predvsem v nekoga, ki v njem nezavedno prikliče podobo njegovih skrbnikov ali oseb, s katerimi smo imeli ogromno opraviti v svojem življenju. Seveda nam mora biti ponavadi ta oseba fizično privlačna in nam predstavljati nek izziv, ampak to ni nujno. Zaljubljena oseba razpozna na izbrancu/ki nekatere izstopajoče lastnosti, ki jih nosijo te poglavitne osebe iz našega življenja. Zakaj ravno v takega? --> Po mojem razmišljanju je to zaradi težnje narave k izboljšanju, evolucije.Vsak človek ne more razrešiti v življenju bilokakšnega problema, ampak veliko lažje pa se lahko sooči z nekim, ki ga je spremljal od rojstva dalje. Naši skrbniki so imeli določene probleme, ki jih niso odpravili dobro in človek podzavestno izbere osebo, s katero bo ta problem razrešil. Da se na njo dovolj trdno naveže, da bo problem lahko sploh začel razreševati, se najprej močno zaljubi, potem lahko sledi romanca in večletno življenje, v katerem pa partnerja sploh ne spoznamo. Šele čez dolgotrajno obdobje navezovanja pridemo z njim v take problematične situacije, ki nas bodo živcirale, nas uničevale, hkrati pa bomo nekateri poskušali težave odpraviti in nekateri jih bodo tudi uspešno razrešili, kar se bo preneslo v njihove gene in naslednje generacije bodo uspešnejše.

Ti se lahko zaljubiš v nekoga, ki ima veliko samozavesti, avtoritete, moči, je zelo delaven, priden človek, sočuten, rad ima glavno besedo pri vsem itd. Ampak takih ljudi je veliko in tudi moških, ki so ti nedosegljivi, je veliko. Če se ozreš okoli sebe, ti bo verjetno vizuelno privlačnih veliko moških. Npr. kako razmišljajo ljudje o svoji samozavesti: http://www.najdi.si/ankete/arhiv_anket.jsp?pollId=1105. Velikokrat boš naletela tudi na osebo, ki ti bo zatrjevala, da je sočutna, v praksi pa boš znova in znova naletela na situacijo, kjer bo tej osebi pomembna le njena resnica in se ne bo ozirala na druge. Zagotavljala ti bo, da ti hoče dobro in da ve, kako čutiš, ravnala pa bo tako, da bo zadostila svojim potrebam in svojim koristim, tvojim pa ne. Taka oseba bo na videz delovala precej sočutna in bo to tudi želela biti, ampak v preksi pa bo delovala povsem nasprotno. Torej... če bo tvoj ego nasedel »fatamorgani«, boš sprva mislila, da si dobila izjemno sočutnega človeka in zaljubljenost ter romanca ti bosta prekrivali dejansko stanje. Lahko bi rekel, da bi v takem primeru ignorirala pravo resnico (skupek vseh).

Ločiti moramo med zaljubljenostjo, ljubeznijo, fizično privlačnostjo, romanco, simpatijo. Zrel partnerski odnos naj bi temeljil na ljubezni in simpatiji.

Kaj pravijo strokovnjaki

Svoje ugotovitve sem nato primerjal z ugotovitvami nekaterih današnjih psihologov in ti razlagajo zaljubljenost ekvivalentno.

Brane But, univ. dipl. psiholog ( http://www.tosemjaz.net/faq/ ) pravi:

Dva zaljubljenca pravzaprav nista zaljubljena drug v drugega, ampak v svojo predstavo drugega o drugem. Ne poznata se takšna, kot sta v resnici. Ko ta prva čustva zaljubljenosti postopoma plahnijo, se partnerja pričneta bolj spoznavati in to takšna, kakršna sta v resnici kot človeka, z dobrimi in slabimi lastnostmi. Potem tudi spoznavaš, koliko se tvoj partner sklada s tvojo predstavo o njem

(http://skrivnosti-sveta.com/telo-um/2001_08_zakaj_se_zaljubimo.pdf):
Nevropsihiater Boris Cyrulnik z Univerze v Marseillu pravi, da je naprimer mati na zavednem in na nezavednem nivoju najvažnejša oseba v življenju človeka in da se zaljubimo v človeka, ki nosi podobne lastnosti, kot naša mati.

Tvoj idealni partner je v tvoji podzavesti nek človek z lastnostmi podobnimi tvojim skrbnikom, ki pa ima poleg tega še neke lastnosti, ki jih sama na sebi pogrešaš. Zanimivo je, da so večinoma veliko bolj vplivne negativne lastnosti. Seveda bi redkokdo nalašč izbral za partnerja nekoga, ki ima podobne negativne značilnosti kot starši, ki so ga ranili. Zato je narava kot rešitev ustvarila romantično ljubezen. Ta nas začasno omami, skrije naši zavesti negativne partnerjeve lastnosti in ustvari veliko pričakovanje, da bodo naše neizpolnjene potrebe izpolnjene in stare rane ozdravljene.
Izgleda, kot da narava želi, da se soočimo s problemi, na katere so zaradi svojih lastnosti naleteli naši skrbniki. Mi smo lahko te probleme, ki so se non stop ponavljali, opazovali celo mladost in bi zato morali biti najbolj izkušeni pri reševanju takih problemov. Ker narava deluje tako, da naj bi človek postajal čim boljši, uporabi trik in nas zbliža s človekom, s katerim bomo lahko take probleme v naši prihodnosti razrešili. Zaljubimo se torej v nekoga, ki nosi podobne pozitivne in negativne lastnosti naših skrbnikov. Zato so odnosi v določeni točki lahko zelo težki. Vendar ima ta oseba po drugi strani največji potencial, da nam pomaga nazaj do tiste prvobitne celosti in k temu, da se stare zgodbe zaključijo z drugačnim izhodom.

Prevedba spoznanj na tvojo situacijo/primer

Če se je Tip vate tako močno zaljubil, je torej verjetno podzavestno odkril, da je na tebi nekaj, kar imajo tudi njegovi starši. Seveda pa ni nujno, da je to bil razlog, saj je lahko na tebi prepoznal neke lastnosti, ki jih sam na sebi pogreša in so ga te tako močno pritegnile.
Če pa je šlo za lastnosti njegovih skrbnikov, pa to še ne pomeni, da so mu te lasnosti všeč. Ti se lahko "naključno" povežeš z nekom, ki se kasneje pokaže kot napačna izbira. Kar je več... ljudem se dostikrat zgodi, da se zaljubijo ravno v nekoga, ki postane kasneje njihova nočna mora. Zakaj do tega pride? Tudi na to imam odgovor.

Claudia, to, da ti Tip že v osnovi ni bil všeč, je odvisno od kemije. Ravno ta kemija pa je odvisna od tvojih izkustev, tvojega prepoznavanja in videnja lastnosti človeka, tvojih čustev. In vse te stvari so odvisne od tega, kakšen nazor imaš ti sama globoko v sebi. Prepričanja pa so podzavestna in so kljub temu, da se velikokrat prepričujemo nasprotno, pogosto zmotna (popačena).

Če bi Tipa spoznala v nekem času, ko bi sama gledala drugače na fizično telo obdano z mišicami, ali pa v času, ko bi Tip prenehal zahajati v fitnes in ko bi si po SVOJIH željah spremenil svojo zunanjo podobo, ga ne bi spoznala takšnega, kot ga imaš sedaj v spominu. Če bi te spremembe na Tipu vplivale tudi na njegove lastnosti osebnosti (kar je zelo verjetno), bi ti bil lahko ravno ta Tip všeč.Glede tega, kako sprememba fizičnega telesa vpliva na psihično stanje nekega človeka in tudi na njegove lastnosti, pa je dobro pomisliti na kakšne dokumentarne oddaje o popolni preobrazbi in lepotnih operacijah. In kako ljudje gledajo na lepotne operacije --> http://www.najdi.si/ankete/arhiv_anket.jsp?pollId=637 (več kot polovica bi se zanjo odločila). V nekem daljšem obdobju bi lahko Tip naletel tudi na nove probleme, dobil nove izkušnje, ki bi izjemno vplivale na njegov karakter. Karakter se menda izoblikuje nekje do 25 leta, ampak po mojem je to samo zaradi današnjih družbenih norm in prisiljenega sistemskega življenja. Človek se po mojem mnenju lahko karakterno spreminja celo življenje, če to želi.

Posplošitev na druge primere

Partnerski terapevt Andrej Trampuž, vodja Centra za kakovost odnosov, ki z metodo Imago ameriškega terapevta dr. Harvilla Hendrixa pomaga partnerjem h kakovostnejšemu razmerju, pravi:

http://www.salsalibre.net/Intervju.doc
http://www.mojuspeh.com/geeklog/article.php/20060320094157924
REŠITI SE PARTNERJA NE POMENI REŠITI PROBLEMA, KAJTI V NASLEDNJIH PARTNERSTVIH SE ZNAJDEMO SPET Z NAPAČNIM ČLOVEKOM?

Že razumevanje začne spreminjati položaj. Spoznamo, da pravzaprav nismo v konfliktu s svojim partnerjem, ampak z zgodbo, ki jo nosi vsak s sabo. Skozi proces terapije lahko navadno vidimo, da so rane, ki smo jih s partnerjem prinesli iz otroštva zelo podobne, le da so naši načini obrambe različni. Da z vsem kritiziranjem, grožnjami ali bežanjem zgolj izražamo bolečino oziroma potrebo po nečem, česar si res želimo. Takrat nam partner na tej poti lahko postane zaveznik. Spoznamo, da je tisto, kar partner želi od nas, ponavadi prav tisto, kar v moramo mi razviti, da si povrnemo lastne izgubljene dele. S tem, ko pomagamo zaceliti njegove rane, tudi sami pridobimo. Po eni strani je to balzam za vse tiste želje in potrebe našega partnerja, ki izvirajo od kdo ve kdaj, po drugi strani pa sami postanemo celovitejši. To je darilo za oba.

Zato svetujem vsem, da ne bežijo in ne teptajo svojih starih problemov. Šele ko se boste pripravljeni soočiti s svojimi zgodbami iz preteklosti in razrešiti probleme iz preteklosti, boste postali boljši.
Teorijo je treba prenesti v prakso. Ignoriranje te dela slabšo in ti otežuje razvoj.

IZBOLJŠANJA PARTNERSKEGA ODNOSA SE TOREJ DA NAUČITI?
Drži. Navadno se začne vsaka zveza z obdobjem zaljubljenosti, ko se počutimo zares povezane, blizu, občutek imamo, da smo našli odgovor na svoja iskanja, s partnerjem se počutimo domače, eno. Dejstvo je, da to obdobje mine, da navadno partnerja in zvezo čez čas začnemo videti z drugačnimi očmi in ne gre vse tako gladko, kot smo si morda v začetku predstavljali. Vendar že nekaj razumevanja o tem kaj se v partnerskih zvezah pravzaprav dogaja, nekaj novih veščin komunikacije, ki vzpostavijo drugačno bližino, drugačno razumevanje samega sebe in svojega partnerja, postavijo stvar v čisto drugo luč.

Kaj se drugače navadno dogaja, ko se znajdemo v konfliktni ali boleči situaciji? Ker nam je težko, se vključijo naši obrambni mehanizmi, takrat kritiziramo, se umikamo, grozimo, partner pa se počuti še bolj ogroženega. Takrat ni nobenega razumevanja niti pogovora, ampak sta dva monologa, v katerih se partnerja še bolj prizadeneta. Imago način pogovora omogoča, da zares izrazimo to, kar čutimo, ob enem pa nam pomaga razumeti partnerja, stopiti v njegovo kožo. Šele takrat se lahko razvije povezanost, ki omogoča resnično bližino, pri tem pa dopušča tudi različnost in daje svobodo.

Dodal bi, da je tako, kot pri partnerskem odnosu, tudi pri odnosu z drugimi ljudmi. Tudi tam se da odnose izboljšati in ignoriranje res ni potrebno.

Zakaj se zaljubimo?
Zaljubljenost je »trik narave«, ki dve osebi združi z namenom, da zacelita rane iz mladosti. Partnerja namreč v obdobju, ko začne romantična zaljubljenost bledeti, drug v drugem zbujata stare vzorce odnosov iz mladosti, drug drugemu odpirata stare rane ter ponovno ustvarjata podobno psihično ozračje, kot sta ga doživljala v domačih družinah. Vse to se dogaja z namenom, da bi se tokrat boleči vzorci odnosov, ki so v preteklosti povzročali čustvene rane, razpletli na drugačen, boljši način.

Partnerja drug v drugem vidita tisto osebo, ki naj bi zacelila najbolj boleče rane iz mladosti (Gostečnik 1999). Zato se pogosto zgodi, da se oseba, ki izhaja iz družine, kjer je bil prisoten alkoholizem, nasilje, čustvene in telesne zlorabe, zaljubi v partnerja, ki izhaja iz podobnega okolja, kjer so bila prisotna podobna čutenja. Sčasoma bosta tudi sama v svojem odnosu skreirala podobno ozračje, kot je bilo prisotno doma. Bodisi bo eden začel piti, pretepati svojega partnerja in otroke bodisi pa bo stalno odsoten.

Vse to se dogaja z namenom, da ponovno obudita stare rane, stara boleča čutenja z upanjem, da se bo tokrat drama razpletla na drugačen način, na primer da bo mož, ki pretepa svojo ženo, namesto da bi jo udaril, priznal, da se počuti nemočnega, da se prezira. Zaljubljenca verjameta, da bosta ozdravljena preteklih ran – ne s trdim delom in samouresničevanjem, temveč preprosto že s tem, da se združita z nekom, ki je podoben njunemu notranjemu imagu.

V obdobju od treh mesecev do enega leta običajno idealizacija romantične ljubezni zbledi, šele takrat lahko partnerja realno vidita, kaj lahko pričakujeta drug od drugega.

Pri tem se ne zavedajo, da je proces izbiranja partnerja v resnici naravni načrt za čustveno zdravljenje. Ne samo da se povežemo z nekom, ki bi lahko bil najboljši zdravilec za nas, ampak je to tudi nekdo, ki od nas zahteva, da zrastemo na področjih, kjer imamo pomanjkljivosti, da bi bili mi lahko njegov zdravilec. Kar en partner potrebuje za zdravljenje, je drugi najmanj sposoben dati – dokler se del njegovega jaza, ki je bil zatrt, ne aktivira in se značajske obrambe ne omehčajo. Ko eden od partnerjev naredi korak prek svojih omejitev, da bi zdravil drugega, postane bolj celosten tudi sam.

Kot si opisala, si s Tipom ravnala zelo lepo in mu šla na roko. Ugotovila sva, da bi mu morala opisati podrobnosti tvojega razmišljanja, da bi ga urazumela, ga osvobodila. Sedaj to veš za naprej, ampak tvoj problem s tem ni rešen. Tvoj zatrti jaz bo zares prišel na dan šele takrat, ko boš z lahkoto odpravila probleme preteklosti. Šele takrat boš tudi v sedanjosti ravnala tako, kot si povedla, da boš. Eno je problem preprečiti, drugo pa je s problemom soočiti se. Z reševanjem problemov osebnostno rastemo, s pozabo problemov pa ne.

Če boš torej pripravljena rešiti svoj problem (in ne le izogibati se mu tako, da ga v naprej napak ne boš ponavljala), boš s tem koristila sebi.

Najprej se problem prepozna.
Potem se ga secira.
Potem prideš do ugotovitev, kje so konfliktne točke.
Potem te točke razrešiš.
Potem postopoma ozdraviš.

S partnerjem, katerega boš dobila, se vanj zaljubila, se nato zapletla v romantično zvezo, še dolgo ne boš odpravila svojih napak. Prvi korak je seveda prepoznava napak. Z novim partnerjem boš morala tako iti skozi proces učenja, kjer se bodo spet pojavili problemi, ki si jih imela v zgodovini. Da teh problemov s partnerjem ne bi imela, pa jih lahko že prej odpraviš tako, da se soočiš s problemi iz zgodovine in poskrbiš za lepšo prihodnost partnerjain svojih otrok. Tip ti lahko veliko bolj koristi, kot si ti sploh lahko zamišljaš. V tem kontekstu sem imel v mislih napako, ki povzroča škodo, ne pa nečesa, kar lahko nekdo sprejme za dobro. Nezaupanje v človeka in ignoriranje namesto pogovora s podrobnim analiziranjem in razumevanjem, je napaka.

Nekdo bo napako odpravil šele takrat, ko bo razrešil problem, ki ga je napaka povzročila v zgodovini.
Zelo imenitno se mi zdi, da si prišla do novih spoznanj. Samo človek, ki svoje napake priznava, je lahko zrel. Kdor pa bi rad resnično duhovno zrastel, bo popravil tudi posledice problemov, do katerih je napaka pripeljala.

»Kdor se varuje razočaranj, se skriva pred življenjem.« Hans HABE
»Nihče ni svoboden, kdor ni samega sebe gospodar.« CLAUDIUS ... malo podobno tvojemu imenu

Z ignoriranjem torej ljudje prepogosto ignorirajo predvsem svoj lastni jaz, s tem ko poskušajo ustvariti neko svojo podobo (ego), ki bo prikrila napake, ki smo jih naredili v zgodovini. Kdo povzroča tako destrukcijo v nas? V šali bi rekel, da je to slab duh.

Zelo priporočam tudi razmišljanja na forumu:
http://www.iskreni.net/index.php?name=PNphpBB2&file=viewtopic&t=1384&sid=14df4e14c47c685bd93fdfe8eedaef18

Imejte se radi.
Ljubezen vzbudi samo ljubezen, sovraštvo pa samo sovraštvo.

[Boris]

Na spodnjem linku boste našli en super prispevek o resnici, zavedanju, odnosih in o tem, zakaj je potrebno stare probleme razčistiti, zakaj in kdaj ni dobro posegati po ignoriranju.

http://www.stevepavlina.com/audio/

Poslušajte audio prispevek: Truth and Awareness
Posnetki so brezplačni... potrebujete le brskalnik z flash playerjem.

=================================================
Ima še kdo kakšno osebno izkušno glede ignoriranja? V ignoriranju namreč vidim kritično točko razhajanj in nerazumevanj med ljudmi in veselilo bi me, če bi še kdo podal svoje mnenje.

Recimo... podajte kak konkreten primer, kjer se vam je zdelo, da bo ignoriranje pozitivno vplivalo na neko situacijo.

[Claudia22]

Dober večer vsem skupaj!

Prišel je čas, da postavim piko na i problemu o ignoriranju, ki sem ga delila z vami in ga potem z Borisovo pomočjo uspešno rešila. Najprej bi se še enkrat zahvalila Borisu, ki me je vodil skozi vse faze problema, mi svetoval, seciral zadevo do potankosti in mi pomagal, da sem se s problemom soočila. Hvala ti, Boris.

No, kakor koli, zadeva je dobila epilog v naslednji obliki: čeprav sem bila v dno duše prepričana, da z osebo, ki sem jo iz določenih razlogov ignorirala, nočem imeti več posla, sem po seansah z dr. Borisom ugotovila, da ne ravnam pravilno, kajti to, kar sem počela jaz, je bilo nekonstruktivno reševanje problema, z ignoriranjem sem problem samo pometla pod preprogo, bil je pa še vedno tam, nerazrešen, me je žrl in kradel čas, misli itd.

S tipom, ki sem ga ignorirala, sem problem razčistila, povedala sem mu, zakaj sem ga ignorirala. On je zanikal, da bi kdaj koli rekel tisto, kar bi naj pač rekel (pač, tisto, zaradi česar sem ga ignorirala), ampak kakor koli, povedala sem mu svoj del, ki je moral iz mene, da lahko grem resnično naprej. Tako da ga več ne ignoriram. Nikoli ne bova več prijatelja, ga bom pa pozdravila, ko ga naslednjič vidim, ne glede na to, kdo je lagal in kdo ni.

Tako da, hotela sem samo povedati, da ignoriranje res ne pelje nikamor, je samo začasna rešitev, odložitev nečesa, kar je neodložljivo. Zato se raje pogovorite, ko imate problem s kom, pojdite v sebe, razmišljajte, začutite svoje misli, občutke, ne bojte se in resnica vas bo osvobodila, življenje bo lepše...

Radi se imejte.

Lp,

K.

[Boris]

Hura!

Prav dobra razrešitev problema, Claudia. Pohvale še enkrat.

Nečesa pa še ne razumem. Biti prijatelj z nekom ima več možnih interpretacij.

prijatelj -a m (a)
1. kdor je s kom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja, čustvovanja

2. ekspr., s prilastkom kar je komu ljubo, drago

3. ekspr., navadno s prilastkom kdor ima zanimanje, nagnjenje za kaj

4. ekspr. fant, zaročenec: že dolgo ima prijatelja; prišla je na ples s svojim prijateljem • ekspr. stroji so človekovi prijatelji mu koristijo,
olajšujejo delo; prijatelja spoznaš v nesreči;

Poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose, zato mi ni čisto jasno, zakaj nekateri prijateljstvo odklanjajo. To je vendar nekaj prijetnega.
Seveda je težko oziroma v našem svetu skoraj nemogoče biti kar s komerkoli prijatelj, če uporabimo drugo, tretjo ali četrto interpretacijo za definicijo prijatelja. Vsekakor pa je prav, da smo do ljudi iskreni, da z njimi sočustvujemo. Bolj kot se bomo trudili za lepši svet, lažje mu bomo zaupali in tako bomo lažje zaupali ljudem. Tako da je z mojega vidika, če vzamem za definicijo prijatelja prvo interpretacijo, neprijateljstvo en velik nesmisel. Ločim pa seveda med majhnim in večjim oziroma globjim, širšim prijateljstvom z nekom. Veličina prijateljstva je torej odvisna od tega, koliko smo na nekoga navezani, koliko smo skupaj preživeli, kakšne interese imamo in kakšne želje, prepričanja,... Nekdo je lahko moj prijatelj, pa se slišim z njim enkrat na leto... in takrat sem zelo vesel, da ga vidim.

Na kaj ljudje pomislijo, ko rečejo, da z nekom ne bodo več prijatelji?
Na kaj pomisliš ti, Claudia?

Ena lepa misel, ki se povezuje s prijateljstvom:

It's not who you are that holds you back from a friendship, it's who you think you're not.

[Claudia22]

[quote="Boris"]
Poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose, zato mi ni čisto jasno, zakaj nekateri prijateljstvo odklanjajo. To je vendar nekaj prijetnega.
Seveda je težko oziroma v našem svetu skoraj nemogoče biti kar s komerkoli prijatelj, če uporabimo drugo, tretjo ali četrto interpretacijo za definicijo prijatelja. Vsekakor pa je prav, da smo do ljudi iskreni, da z njimi sočustvujemo. Bolj kot se bomo trudili za lepši svet, lažje mu bomo zaupali in tako bomo lažje zaupali ljudem. Tako da je z mojega vidika, če vzamem za definicijo prijatelja prvo interpretacijo, neprijateljstvo en velik nesmisel. Ločim pa seveda med majhnim in večjim oziroma globjim, širšim prijateljstvom z nekom. Veličina prijateljstva je torej odvisna od tega, koliko smo na nekoga navezani, koliko smo skupaj preživeli, kakšne interese imamo in kakšne želje, prepričanja,... Nekdo je lahko moj prijatelj, pa se slišim z njim enkrat na leto... in takrat sem zelo vesel, da ga vidim.
Na kaj ljudje pomislijo, ko rečejo, da z nekom ne bodo več prijatelji?
Na kaj pomisliš ti, Claudia?[quote]

Ojla, Boris.

Kot vidim, te je zmotila moja izjava, da s Tipom nikoli vec ne bova prijatelja. In da te zanima, na kaj pomislim, ko to izrečem? Pomislim na to, da on ne bo del mojega zivljenja v smislu, da bi skupaj hodila ven, si zaupala, stala drug drugemu ob strani itd. Pac, vse to, kar meni predstavlja prijateljstvo. Zakaj ga torej odklanjam, ce je to resnicno zelo prijetna stvar? Voda na tvoj mlin je tudi nek pregovor, ki sem ga davno nekje prebrala in nalepila na steno svoje sobe, gre pa takole: "Tisoč prijateljev je malo, en sovražnik je veliko." Načeloma se strinjam, da se ne bi smeli braniti prijateljstva, po drugi strani pa s Tipom pac nocem vec imeti tako tesnih stikov. Ga bom pozdravila, ko ga vidim, rekla kak stavek ali pa dva, kaj vec pa ne. Pa ceprav nimam nekega tehtnega razloga za to. Mislim, da sem storila dovolj, ko sem prekinila ignoriranje in se soočila s problemom, želim pa, da sedaj stanje med nama ostane takšno, karšno je. Tako je bolje zanj in tudi zame.

Lp,

K.

[Boris]

Kot vidim, te je zmotila moja izjava, da s Tipom nikoli vec ne bova prijatelja. In da te zanima, na kaj pomislim, ko to izrečem? Pomislim na to, da on ne bo del mojega zivljenja v smislu, da bi skupaj hodila ven, si zaupala, stala drug drugemu ob strani itd.
...
...
Načeloma se strinjam, da se ne bi smeli braniti prijateljstva, po drugi strani pa s Tipom pac nocem vec imeti tako tesnih stikov. Ga bom pozdravila, ko ga vidim, rekla kak stavek ali pa dva, kaj vec pa ne. Pa ceprav nimam nekega tehtnega razloga za to. Mislim, da sem storila dovolj, ko sem prekinila ignoriranje in se soočila s problemom, želim pa, da sedaj stanje med nama ostane takšno, karšno je. Tako je bolje zanj in tudi zame.

En rek je tak: "Bivši prijatelj je hujši kot sovražnik."
En drug pa je: "Prijateljstva bi morala biti nesmrtna."

Ni me zmotila tvoja izjava, ampak me zanima, kako človek pride do takega prepričanja. Iščem vzroke.
Pomojem je bilo to, kar si ti doživela, ena izvrstna izkušnja v življenju. In ne vidim smisla v tem, zakaj z bivšim prijateljem, s katerim si zašla v nejasno situacijo polno nesporazumov in ignorance, zaradi katere se je prijateljevanje prekinilo, sedaj ko si probleme razrešila, ne obnoviš prijateljstva. Saj vendar nisi pristala v neprijateljskih odnosih zaradi človeka ampak zaradi situacije.

Jaz npr. nimam nobenih težav z zaupanjem stvari komu drugemu. Nekako ne počnem stvari, katere bi se sramoval ali o kateri ne bi upal spregovoriti (včasih je bilo sicer drugače, ampak človek se spreminja). In potem se ljudje tudi lažje obrnejo k meni po nasvet, ker mi je lažje zaupati... saj sem vendar s tem, ko jaz zaupam njim, največji zgled tistemu, ki mi kaj zaupa.
Druga je stvar komu stojim ob strani. --> Tistemu, ki si prizadeva za resnico, ki je iskren.

Kako veš, da je to, kar je zate bolje, bolje tudi zanj?
Je to obojestransko prepričanje?

Lepo te pozdravljam

[jemina]

jz bom začela ignorirat eno zmešano žensko, ki me skoz nadleguje in obremenjuje s svojimi brezveznimi problemi, ko me pa ni zraven pa hinavi

[Boris]

jz bom začela ignorirat eno zmešano žensko, ki me skoz nadleguje in obremenjuje s svojimi brezveznimi problemi, ko me pa ni zraven pa hinavi

Povej ji v obraz tisto, kar o njej misliš in boš ugotovila, zakaj dela, kar dela. Za kakšne probleme pa gre? Včasih se nam zdi, da so od koga problemi brezvezni, njemu pa predstavljajo hudo moro. Ko si na drugi strani piščali, je včasih drugače.
Sicer se pa lahko zavzameš in ji rečeš, da nočeš več poslušati njenih problemov in da si ji pripravljena pomagati odpraviti jih. Takrat bo ignoriranje nepotrebno, pa še obe bosta boljše volje.

[2good4u]

Boris...včasih stvari niso vedno samo črne ali bele. Tu nekaj lepiš gor iz različnih člankov, da se mi sploh ne da vsega brat. Če bi mogoče napisal kaj s svojimi besedami bi blo še vredno prebrati....

Ignoriranje je lahko otročje obnašanje in nezrelo. Ampak včasih ti neka oseba naredi tako zlo, da pač tega nisi sposoben. In jaz osebno se zaradi tega ne počutim omejeno ali nezrelo.

In ja nisem brala tvojih postov, ker so mi predolgi in preveč mučni...ker na koncu bi ugotovila točno to, kar sm napisala.

[Boris]

Boris...včasih stvari niso vedno samo črne ali bele. Tu nekaj lepiš gor iz različnih člankov, da se mi sploh ne da vsega brat. Če bi mogoče napisal kaj s svojimi besedami bi blo še vredno prebrati....

Ignoriranje je lahko otročje obnašanje in nezrelo. Ampak včasih ti neka oseba naredi tako zlo, da pač tega nisi sposoben. In jaz osebno se zaradi tega ne počutim omejeno ali nezrelo.

In ja nisem brala tvojih postov, ker so mi predolgi in preveč mučni...ker na koncu bi ugotovila točno to, kar sm napisala.

V bistvu, če bi prebrala poste, bi videla, da sem pisal stvari iz člankov samo zato, da bi podkrepil svoje teze in hipoteze, ki jih je vse polno, in da bi bilo vidno, da ni vse zraslo samo na mojem zeljniku, ampak da so stvari preverjene.
Ne rabiš brati postov, ker so namenjeni osebam, ki iščejo odgovore, ki trpijo. Stvari bom tudi povzel in jih v krajši obliki zapisal nekam drugam.

Če ti nekdo namerno večkrat stori zlo, potem včasih nisi več sposoben drugega kot ignorirati tako osebo... to je jasno. Samo je pa vedno vprašljivo, če nisi morda tudi ti kaj storila taki osebi, da ti je zlo povzročala.
Če pa govorimo o kakem nasilnežu, ki kljub dolgotrajnim pogovorom in ustvarjenim kompromisom ne drži besede in te še vedno non stop gnjavi, potem pa je dobro najti pomoč pri njegovih prijateljih in se pogovoriti tudi z njimi.
Ljudje niso tako neumni, da se jim ne bi dalo dopovedati, da nečesa ne smejo delati, če si z njimi prijazen in če so kolikortoliko odrasli. Drugače je pri otrocih, ki včasih namerno nagajajo in jim zakon ne more do živega, oni pa se počutijo frajerji, ko ne upoštevajo tujih želj.

Kakšen primer imaš ti v mislih?

[2good4u]

Jaz osebno ne trpim zaradi tega, ker ignoriram neko osebo. In mislim da ji nisem storila nič hudega ali pa jo prizadela na kakršnkoli način. Ona je pač bila človek, ki je potrebovala nenormalno veliko pozornosti. Če je ni imela, je začela z drastičnimi stvarmi težit, kot npr s samomorom in da se bo tablet najedla, žile rezala in ne vem kaj še vse. In ker pač to vse ni palilo, ker so se prilatelji posvetili meni, in mojim problemom, je morala razdirati prijateljstva med vsemi nami. Pa ne samo to, še fanta mi je hotela izpeljati. Seveda ji nič od tega ni uspelo, in na koncu je ostala sama...

Zdej mi pa povej, če se splača s takšnim človekom ,ki ti v najslabših trenutkih, ko najbolj trpiš želi samo slabo, ti dela samo slabo, ker pač ni več v središču pozornosti????

Boris, mogoče si preveč dober človek in mislišm, da se vse stvari dajo poštimati in zgladiti. Ampak ni vedno tako. Življenje ni vedno lepo in srečno. Včasih pač obstajajo ljudje, kateri niso vredni tvojega prijateljstva....

[nutella]

Včasih pač obstajajo ljudje, kateri niso vredni tvojega prijateljstva....

Niti česarkoli drugega...