- da se nam vsem dogajajo velike stvari: jaz se mogoce dolgorocno selim v Banglades, en frend se poteguje za hudo, ful dobro placano sluzbo, drugemu frendu je koncno uspel preboj in so njegove fotografije objavljene v svetovnih medijih kot je New York Times. Ampak vse je tako cudno in negotovo, ker je, kot da to dozivljamo eden mimo drugega. Ves cas sem bila ob njima, sploh ob Njemu, skupaj sva se bodrila, verjela drug v drugega in sedaj, ko se koncno dogaja, tega ne dozivljava skupaj.
- da si zelim, da bi bila ob njem in vem, da on cuti enako, le da ocitno ne more cez to, kar se je zgodilo. In to me strasno boli. Cele dneve iscem izgovore, da sem stran od doma, ker ko sem doma, se tresem, gre mi na jok, srce mi razbija. Ce stvari ne bodo bolje, je moja edina moznost, da se izselim. To bo zame strasno tezko, ker s selitvijo sem bom ze tako pustila dalec stran eno druzino, sedaj pa izgubljam se drugo.
- da ga nenormalno pogresam in ne razumem, kako zaradi ene same napake ne vidi vseh ostalih trenutkov, ko sem bila najboljsa prijateljica na svetu in bi zanj storila vse. Kako mu najno prijateljstvo pomeni tako malo, da ena majhna stvar spremeni vse, kar je bilo dobrega? Razumem, da sem naredila napako, ampak v zvezi z isto stvarjo sem tisockrat veckrat dokazala, da sem vredna njegovega zaupanja...
- da je vceraj, ko sem med branjem knjige zadremala, prisel v mojo sobo in mi ugasnil luc. Ko ze obupam in se sprijaznim s tem, da je situacija brezupna, me s cim takim spet zmede.
- da sem bila v petek v pisarni, edina tam ocitno, sem nekaj mutila pol ure, potem pa rekla ko vas jeb* in sla na pool party
- da je bilo osvezujoce, dobesedno, se po dolgem casu kopat v bikinkah.
- da je bilo tam cel kup zanimivega folka, spoznala sem recimo tipa iz srbije, ki dela v Dhaki in me bo vkljucil v njihov naslednji Ex-Yugoslavia get together. Cool
- da sem ful vesela, da me je cimer zvlekel s sabo, ker bi se mi doma zmesalo
- da sem ful ponosna na bangladeske zenske, da se ne pustijo in ne dovolijo, da jim skupina nazadnjaskih ekstremiatov vzame, kar so si priborile. Danes sem z busa videla celo procesijo protestnic vseh profilov, ki so zahtevale prepoved takih ekstremisticnih skupin. Sedela sem v delu busa, namenjenem zenskam in naglas komentirala “go women“, ko smo se peljali mimo. Zenske okoli mene, ena od njih oblecena v temno burko, so odobravajoce s ponosnimi nasmeski zrle skozi okno proti procesiji.
- da ne bo nesporazuma, zenskij del busa je zakon in je namenjen temu, da imamo zenske v nenormalno natlacenih avtobusih avoj sedez in s tem osebni prostor. Tako se mi ni treba sprasevati, ali en tip tam stoji tako blizu mene, ker pac ne gre drugace, ali ker se mu zdi fajn se malo stiskat
